Neki jarec je zašel v pogorje,
nekaj z njim tovarišic zgubljenih
v kozjem tropu šlo je postrojenih,
z vrha da bi gledalo obzorje.
Šel je jarec, s silo vso poganjal
je pedala, da bi vrh očaka
s cvetjem ga zasuli kot junaka,
spotoma v oblast se je zaganjal.
Sikal, pljuval jarec je, preklinjal,
pot da je do vrha težka, strma,
gnali so ga ihta, bes in trma,
s kletvicami svoj je vzpon prekinjal.
Je poganjal jarec kot za stavo,
mislil ves čas je na stvar edino,
vladati kako bilo bi fino,
če mu kozji trop sledi brezglavo.
Plezal je po parku nacionalnem,
onečastil s pljunki vse simbole,
kozje vzklikal jarec je parole,
v primitivnem kazal se, banalnem.
Jarec na kolesu, bratje mili,
kje še videli ste to pojavo,
povprašajte skratka pamet zdravo,
se ji mar ubožec nič ne smili.
