Po naklepnem javnem izpadu prvorazredne politikantske privilegiranke tov. Spomenke Diklić Hribar ob proslavi, ki jo je organiziral predsednik RS Borut Pahor lahko zapišem le: ‘Diklićka, go home!’*, ne zastrupljaj RS bolj kot jo strupi COVID-19!
Njen podli naklep ugrabitve proslave 30. letnice podpisa strank o skupnem nastopu na plebiscitu je razviden/dokazan iz materialnega dejstva, da je začela z besedami, da bo prebrala! njeno ‘subjektivno! oceno’, katero je zaključila z besedami, ‘se upravičujem, če sem vas obremenila!’, kar je pozdravil z medlim aplavzom samo eden od udeležencev, ostali so ob/sedeli otrpli/osupli nad zavržnimi blodnjami srbske sovražnice Slovenstva, kateri, tako kot njej bližnjemu Kučanu, samostojna RS ni bila, ni in nikoli ne bo intimna opcija!
Ob mimobežni omembi partizanskih povojnih zločinov, se je levičarska Diklićka tik-tak utirila v politikantski pogrom vsega, kar misli drugače kot ona v njej lastni subjektivni oceni.
Tako je Diklićka v njenem subjektivnem mnenju kot sramoto RS št. 1 pripisala DEMOSu in desnici izvršno/oblastno moč, da sta leta in leta preprečevala ureditev statusa izbrisanim, ki so imeli vso možnost uradne ureditve slovenskega državljanstva, kateremu pa so se odrekli zaradi njim lastnega jugonacionalnega narcizma. Tovrstni očitek, ob krepko več kot 20-letni vladavini levičarjev v zadnjih 30-ih letih – ne vzdrži trezne presoje!
Sledila je sramota RS št. 2, kjer je subjektivna Diklićka v zaščito vzela njenega srbskega rojaka Milana Aksentijevića, ki je izza govornice parlamenta RS – v uniformi zločinske JLA v srbščini!? grmel/grozil samostojni RS.
Sledila je sramota RS št. 3, ki jo je subjektivna Diklićka pripisala slovenskim sodiščem, kjer po nekaterih podatkih (op.a. še vedno!?) Slovencem/Slovenkam sodijo sodniki/sodnice večinoma srbskega porekla…
Sicer ne bi bil omembe vreden rafal sovraštva ene subjektivne pro/udbovske penzionistke – glede na lastno uvodno izjavo Diklićkine subjektivnosti – ki ga je sprožila zoper njej neljubega predsednika vlade RS, vendar toliko podcenjevanja Resnice in zavajanja v eni osebi je lahko stvar uspešne vseobsežne analize v za to pristojni instituciji. Subjektivna Diklićka je predsedniku vlade RS pripisala krivdo za vse dandanašnje slabo/zlo v RS – malodane tudi za Svetovni izbruh COVID-19… Tako je blodila vse slabo o desnici in niti besede o enoumni pro/udbovsko pogojeni levici, katera je bila na oblasti krepko več kot 20 let od obravnavanih zadnjih 30-ih let!?
V trenutku slabosti starostne medušesne poroznosti se je subjektivni Diklićki celo zapisalo objektivno priznanje Kučanovega šverca orožja, ki je bilo odkrito na mariborskem letališču. Ona že ve kaj je res…
Seveda, ni bilo moč slišati ničesar o popolnem razpadu pro/udbovsko pogojenih enoumnih levičarskih vladnih strank in njihovih maloumnih liderjev končanih na smetišču zgodovine, ki so v prvi vrsti odgovorni za politično/ekonomski zaostanek RS za državami, ki so bile leta 1990 po BDT krepko za RS.
Smo pa slišali prebrani očitek prvorazredne levičarske enoumne totalitarke, ki očita totalitarizem drugače mislečim. Slišali smo še očitek o uničevanju kulture, kjer ne dvomim, da je Diklićka vzela v zaščito npr. ‘kulturno’ dojenje levičarskega psa, ‘kulturno’ položeno levičasrko podgano v naročje Marije, ‘kulturni’ zažig krščanskega križa, ‘kulturno’ slačenje levih ‘kulturnikov’ pred parlamentom RS, ‘kulturno’ uničevanja fasade Ministrstva za kulturo, ‘kulturne’ grožnje s ‘krvjo’ politih miz označenih z imeni, ‘kulturne’ grožnje s smrtjo strokovnjakom, ki svetujejo vladi RS v boju zoper COVID-19, nenazadnje ‘kulturne’ pozive »ubi Janšo« in »smrt janšizmu« ter podobne ‘kulturne’ izpade prvorazredne pro/udbovske ‘kulturniške’ svojati…
Ni pa bilo prav nič slišati Diklićkine pohvale pro/udbovskemu krivosodju, ki je poskrbelo za objektivno sramoto RS v prostoru demokratične EU, ko je zaradi ‘neznanega dne, ob neznani uri, na neznanem mestu zaradi neznanega nevemkvavseže’ pred parlamentarnimi volitvami leta 1994 de-facto nezakonito! v arest zaprlo liderja opozicije!? Nič ni bilo slišati niti o politikantsko sprostituiranih pravnikih/’etičnem’ predsedniku vlade RS, ki so v njim lastni intelektualni podhranjenosti liderju opozicije protiustavno odvzeli poslanski mandat …
Glede na izkazano permanentno subjektivnost Diklićke, je povsem nepomemben njen javno izraženi sram, ki ji ga nudi ‘maršal tvito’ vs. objektivno dokazani vseživljenjski sramoti pro/udbovskega diktatorskega/totalitarnega enoumja, ki ga za seboj pušča njen bližnji politični sopotnik nekoč prvi in še vedno aktualni udbovec tov. Milan Kučan, v njemu lastnem modus operandi zoper njemu neljube drugače misleče Slovence/Slovenke ‘najprej diskvalifikacija/diskriminacija, nato likvidacija, po potrebi tudi fizična’, ki v situaciji, ko mu RS ni bila, ni in nikoli ne bo intimna opcija, ni zmogel te osebne distance/integritete, da bi prepustil mesto predsednika RS tistim kandidatom, ki jim je bila RS od vedno intimna opcija…
Glede na naklepni javni izpad subjektivne tov. Spomenke Diklić Hribar me je sram za intelektualno podhranjenost tistega, ki ob njenem povabilu – v množici objektivnih sopotnikov skupnega podpisa strank o skupnem nastopu na plebiscitu – ni bil sposoben predvideti njene ugrabitve proslave s poraznim rezultatom njenega (op.a. že predhodno večkrat javno izraženega) izkazanega sovraštva vsega kar ni povezano s totalitarno enoumnim levičarstvom…
In še eno sramoto očitam dotičnim deležnikom, retorično: »Na kakšni intelektualni poroznosti je podeljen doktorski akademski naslov nekomu, ki mora v zrelih upokojenskih letih ob vseživljenjskih izkušnjah iz listov brati lastne subjektivne blodnje?«…
Tov. Spomenka Diklić Hribar, kaj od zapisanega ni res!?
Franc Trunk, veteran vojne za Slovenijo
Portorož
Diklićka, go home!* – Diklićka, pojdi domov – v Srbijo…
