Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Seveda je 1. maj praznik delavstva, vsega delavstva, dobrega in slabega, dobro plačanega in tistega skoraj brez plačila. Poštenega delavstva, kot tudi tistega, ki namenoma molči, kadar dela škodo, na primer⁷ pri gradnji visokih stavb, mostov in drugih objektov, ki se že čez nekaj let sesedejo. Vsi, ki so takšne mostove in stavbe gradili, pa so potihoma zadovoljni, ker so bili za takšno gradnjo zelo dobro plačani. Vse to pa zelo spominja še na neko drugo delo, na politično.
Približno tako je pri družinskem zajtrku laskega 1. maja potihoma razmišljala neka slovenska gospodinja, poleg tega pa se je spraševala, ali je sama sploh kdaj pripadala delavskemu. razredu, tako kot na primer sedanji ljubljanski župan, ki je v mladosti menda nekaj lastnoročno prodajal – seveda takrat še kot navaden prodajalec. Na koncu razmišljaja, že ob kavici, je bila gospodinja prepričana, da med proletarce resnično ni spadala nikoli. Samo gimnazija (ali “meščanska), potem fakulteta, po njej neka pisarna, nato pa, še ena, bolj ali manj podobna prvi, nazadnje pa upokojitev. Prizati si je morala, da je imela kar znosno pokojnno, vedar prenizko, da bi si lahko privoščila spodoben dom za ostarele. Zato je, kljub temu, da je proti evtanaziji, pomislila, da se bo verjetno raje odločila zanjo, kot pa za smrt s samoizstradanjem, kakor se je odločila nesrečna – zelo pomembna – Slovenka Angela Vode. Njena odločitev pa je bila povsem logična, ker ji KOMUNISTIČNA SLOVENIJA leta 1985, takrat še mlada totalitarna socialistična demokracija, ni mogla nuditi vsega današnjega razkošja evtanazije v udobju domačega okolja, kot je vsem Slovencem to pred zadnjim referendumom obljubljala sama SEDANJA predsednica države, skupaj z društvom Srebrna nit in njegovo “šefico”.
Ko se je meščanska Slovenka od teh – temnih – misli spet vrnila nazaj k delavskem razredu, v Ljubljani na čelu s tovarišem ljubljanskim županom, se ni mogla otresti spoznanja, da res ne pripada delavskemu razredu, da je samo navadna meščanska izkoriščevalka delavcev, ki ji popravljajo vodovodne pipe, plinsko napeljavo, zamenjuje stranišče školjke in stara okna z novimi. Vsa ta – prava – dela pa nimajo ničesar skupnega z njenim poklicem, saj slovenski leksikoni res niso tako nujni, kot so, na primer, komunalne cevi tovariša proletarca Zorana Jankovića, župana Ljubljane, in vsi milijoni, ki jih te cevi prinašajo mestu in njemu – v širšem pomenu. Sploh pa bodo slovenski leksikoni kmalu prepovedani, ker bodo dovoljene samo še evropske multikultirne enciklopedije ali wikipedije, v najmanj desetih jezikih, seveda samo v digitalni obliki ali na spletu, saj bo les za izdelavo papirja (kar uničuje gozdove) kmalu prepovedan. Stari leksikoni pa bodo prepovedanii tudi zato, ker bodo enako prepovedani tudi vsi tisti izvodi starih knjig, ki niso bili natisnjeni vsaj v treh jezikih, in z vsebino povsem v skladu z načeli sedanjega marksizma, multikulturnosti (zlasti legibitre) in globalizma. Zato se je mesčanska Slovenka – tokrat res dokončno – sprijaznila, da 1. maj v resnici ni njen praznik, da je bilo njeno delo z leksikoni zaman, morda celo škodljivo, skrajno nacionalistično. Ker je bila skodelica s kavo že skoraj prazna, je slastno srnila še zadnji požirek in vstala od mize. Takrat pa ji reče mož: “Prinesi mi še malo mleka za kavo.” Tej prošnji pa sta se pridružili še dve iz ust ljubljenih potomcev – naj prinse iz hladilnika še eno pomarančo in naj čimprej odnese organske smeti, da ne bodo kante popoldne že preveč polne. Vse te tri prijazne prošnje pa so tokrat – izjemoma – meščansko Slovenko zelo razveselile. Saj so bile dokaz, da je v – NAVSEZADNJE – tudi ona navadna proletarska delavka, amreč gospodinja, le da za to delo ni plačana. In tudi nikoli ne bo. Kolikor pa bo to delo razporedila med družinske člane, ne bo več njihova ljubljena žena ali mati. Mož si bo našal “pravo” ženo, otroci pa se bodo povezali z različnimi nevladnimi organizacijami in večino časa preživeli na kaki “metelkovi”. Zato meščanska Slovenka že dolgo najraje “malo” potrpi. Saj je družina toliko srečna, kolikor zna mati potrpeti. Popila je še čisto zanjo kapljico kave, ki se je nabrala v skodelicib nad skoraj grenko črno usedlino, in najlepši del dneva je bil že za njo.
