»Toda zaradi vaše (komunistične, o. p.) tehnične premoči more vaše gibanje v avtoritarnost postati nevarno in škodljivo, kajti vaša avtoritarnost ne teži le v politično, temveč tudi v idejno ekskluzivnost.«
Edvard Kocbek, november 1941,v: Edvard Kocbek, Pred viharjem, Ljubljana 1980, str. 151
V Sloveniji smo v dobrih dveh mesecih doživeli in v veliki meri preživeli virusno kataklizmo, za kar gre nedvomno največja zasluga zdravstveni stroki, torej zdravnikom, medicinskim sestram in drugem zdravstvenem osebju ter v veliki meri novi slovenski vladi in strokovnim ekipam, ki so se zbrale okrog nje. Zahvala gre seveda še Civilni zaščiti ter vsem drugim službam in prostovoljcem, ki so vsak kolikor je le mogel prispevali svoj delež k uspešnemu koncu prve faze boja proti smrtonosnemu virusu. Zaradi uspešnega boja proti virusu, je lahko Slovenija kot prva država v Evropi proglasila konec epidemije. Slovenska vlada je s svojimi proti koronskimi zakoni v okviru možnosti tudi znatno umirila recesijo slovenskega gospodarstva in pravzaprav pomagala skoraj vsem državljanom, da so lahko preživeli ta težki čas.
Še pred nastopom nove vlade in dogovarjanjem med strankami za oblikovanje koalicije je prišlo do prvega javnega levičarskega protesta, usmerjenega proti strankama SMC in DESUS. Ulica je stranki in njune poslance razglasila kar za izdajalce. Tedaj sem se spomnil govora Borisa Kidriča na zboru odposlancev 1.oktobra 1943 v Kočevju (v: Govor tovariša Kidriča v Kočevju dne 1. oktobra 1943, Ljubljana 1945), ki so ga udeleženci spremljali s podobnimi oznakami namenjenimi nasprotnikom, le da so jim dodajali še besedo smrt. Potem smo doživeli in še doživljamo sedaj že tretji petek tako imenovane kolesarske vstaje, ki potekajo po ljubljanskih ulicah okrog parlamenta. V petek 23.5. pa se je to protestno kolesarjenje razširilo tudi po drugih slovenskih mestih. Seveda vsi vemo, da je to kolesarjenje nezakonito in zaradi velikega števila ljudi tudi nevarno zaradi še vedno prisotnega virusa. To seveda nič ne moti članov nekaterih opozicijskih strank in njihovih poslancev, da se ne bi pojavljali med protestniki, ki imajo v glavnem samo eno zahtevo, in sicer da vlada Janeza Janše odstopi. To je tudi edini program levičarskih strank v opoziciji, ki podpirajo proteste in bi radi izsilili izredne volitve. To počenjajo v velikem zamahu tudi glavni »neodvisni« mediji (RTS, POP TV, Delo, Dnevnik, Večer), ki namesto za to pristojnih državnih organov že sestavljajo ovadbe in obtožnice, na primer v zvezi z nakupi zaščitne opreme za potrebe borbe proti virusu. In med tem ko je edini program slovenske levice padec aktualne vlade, na primer hrvaška partijska sorodnica SDP stopa na bližnjih volitvah v boj proti doslej vladajoči stranki HDZ z alternativnim ekonomskim programom.
Razumljivo je, da so ostale v tej anarhistični levičarski histeriji prezrte besede bolj treznih slovenskih ljudi, med drugim razmišljanja dveh uglednih javnih osebnosti in strokovnjakov na svojih področjih, dr. Žige Turka in dr. Ernesta Petriča, ki sta nastopila kot gosta v oddaji Pričevalci novinarja dr. Jožeta Možine. Dr. Žiga Turk je kot nekdanji minister za šolstvo, znanost, kulturo in šport v drugi Janševi vladi že prvi dan ministrovanja doživel grob politični krst, saj so ga levi »kulturniki« naslavljali z izrazom smrduh. Ker pa je v svojem umirjenem tonu v pogovoru v oddaji Pričevalci podprl aktualno vlado in še posebej izrazil priznanje predsedniku vlade Janezu Janši kot izjemno sposobnem politiku, je bil seveda deležen nekaj brc in pljunkov tako imenovanih» neodvisnih« medijev. Njegove misli, da bi se Slovenci morali počasi znebiti revolucionarne ideološke navlake in eventualno odstraniti ali premestiti tudi preostanke njenih totemov kot je na primer spomenik Borisa Kidriča (brez hudih pretresov je že pred časom odšel na Brdo Augustinčićev kip Josipa Broza, ki je nekoč stal na ploščadi pred sedanjim Muzejem novejše zgodovine in bivšim Muzejem ljudske revolucije), je eden izmed pogojev da Slovenija zadiha s polnimi pljuči. Dr. Žigi Turku so kmalu za tem odgovorili člani stranke SD, ki so pod kipom nekdanjega predsednika tako imenovane slovenske narodne vlade položili venec. V »neodvisnem« Dnevniku pa so kritiško puščico namenjeno prav tako gostu v oddaji Pričevalci dr. Ernestu Petriču, prepustili njihovemu rednemu dopisniku v pismih bralcev G. Aureliu Juriju (Ernest Petrič, res nesporna avtoriteta? v: Dnevnik,13.5.2020, str.11). Članek je kar zanimiv, saj ima deloma zabavne vložke. Jurijev dvom v avtoriteto Ernesta Petriča razumem, saj so njegove avtoritete dovolj znane in prepoznane, sicer pa jih člankar tudi predstavi v nadaljevanju svojega pisanja. Tako imenovano levičarsko usmerjenost, ki jo je kot svojo idejno izhodišče omenil dr. Ernest Petrič, je g. Aurelio Juri opremil z narekovaji. Sam moram poudariti, da če je levičarstvo dr. Ernesta Petriča v resnici takšno kot ga lahko izluščimo iz njegovih razmišljanj, potem bi bilo tovrstno levičarstvo za Slovenijo zelo dobrodošlo. Tako pa današnjo slovensko levico sestavljajo novo stalinistična stranka Levica, retardirani socialni demokrati in dva na hitro skomponirana priveska kot sta LMŠ in SAB, ki sta dobila ime po dveh »velikih« osebnostih našega političnega močvirja. Gospod Aurelio Juri v nadaljevanju uporabi dokaj čudno logiko in se vpraša zakaj dr. Jože Možina v oddajo ne povabi , kot je to storil v primeru z narekovaji opremljenega levičarstva dr.Ernesta Petriča, levičarjev brez narekovajev, na primer Milana Kučana in dr. Janeza Kocjančiča, pa še, kot doda, sredinsko usmerjenega dr. Danila Türka. Glede eventualnih vabil g. Kučanu in g. Kocjančiču je potrebno razumeti, da dr. Jože Možina v oddajo vabi pričevalce in ne prepričevalce, predvsem pa tiste ljudi, ki jim ni bilo dano, da bi kdaj koli pričali o čemerkoli. Omenjene velikane slovenske politike vabi po navadi na pogovor druga novinarka, ki je nedavno gostila dr. Janeza Kocjančiča in morda bi to storila tudi v primeru dr. Danila Türka, v čigar sredinskost sicer močno dvomim. O tem me prepriča seznam njegovih prioritet iz časa, ko je predsedoval naši državi, kamor ni sodil na primer obisk strahotnega Barbarinega rova. Tedanji predsednik pa je brez problemov in očitno kot prioriteto z državnim odlikovanjem za zasluge počastil zadnjega šefa slovenske politične policije.
Glede kadrovskih menjav v času sedanje vlade, ki jim odločno nasprotuje Aurelio Juri, se mi zdi da je to povsem normalen postopek vsake nove vlade in rezultat ocen dotedanjega dela posameznih funkcionarjev. V tem smislu je poučen primer odstavljenega predstojnika Nacionalnega preiskovalnega urada, ki je zmetal v predal pomembne sporne zadeve, vredne zelo skrbne preiskave kot je na primer pranje iranske milijarde z asistenco NLB. Aurelio Juri omenja kot problematični potezi nove oblasti razvpito depešo o medijih in pismo slovenskega zunanjega ministra o slovenskem sodstvu, poslanih v Evropo. V tem primeru je zame vprašljiva predvsem forma obeh sporočil, glede vsebine pa dokumenta po moje nista daleč od resnice. Povsem za lase privlečena pa je Jurijeva zgodba o tem, kako so nekdanji premier in še kdo svojim naslednikom s proti koronskimi ukrepi tlakovali pot k uspešnemu boju nove vlade s smrtonosnim virusom. Omenjeni so morda to pot res tlakovali, ampak njihova pot je po moje vodila v Bergamo. In če g. Aurelio Juri že omenja odpoved koncerta popularnega italijanskega pevca v Ljubljani kot odločilni ukrep preminule vlade, mora vedeti, da je bil koncert odpovedan pet pred dvanajsto, saj so številni obiskovalci iz tujine že prihajali ali celo že bili v Ljubljani. Je pa zanimivo, da je Aurelio Juri pozabil ali pa tega ne ve kateri Možinovi knjigi je dr. Ernest Petrič izrekel kar veliko priznanje. Možinova nedavno izdana knjiga z naslovom Razkol je namreč posvečena določenemu obdobju druge vojne na Slovenskem, ko je narodnoosvobodilni boj začel kazati znake revolucije, kar je ustvarilo razkol, ki ga občutimo še danes. Tako je bila pravzaprav vsebina knjige rdeča nit pogovora v Pričevalcih, pogovora, v katerem je izkušeni diplomat in politik dr. Ernest Petrič znal sporočilo knjige vplesti v današnje slovenske ideološke dileme.
Naj na koncu poudarim, da moram glede na naslov mojega pisma opozoriti še na kakšno malenkost iz trenutnega političnega življenja v Sloveniji, na primer tisto o nedavnih prestopih poslancev. V primeru Janija Möderndorferja je to že ustaljena kameleonska praksa in v tem primeru nobena politična terapija ne pomaga. Sicer pa mi omenjeni gospod deluje bolj kot delegat, ki uresničuje navodila iz nekdanjega centra politične moči na Tomšičevi. Poslanec Gregor Židan je pač nogometaš in poslanska funkcija mu ni pisana na kožo. Ampak partija, kateri se je pridružil, zna urejati tovrstne zadeve in to že od nekdaj. Tako so po znani Dolomitski izjavi iz leta 1943, ko je dobila v roke vajeti revolucije KP, skoraj vsi člani IO OF, ki niso bili partijci (Sokoli, kulturniki, krščanski socialisti) vstopili, z izjemo Edvarda Kocbeka, v partijske vrste. Tu ni bilo nobene korupcije, a se je Kocbek po koncu vojne vendarle vprašal zakaj živi vsa njegova «tovarišija« v ukradenih vilah, on in njegova družina pa v malo večjem meščanskem stanovanju. Kmalu po vselitvi v družbeno stanovanje pa je Kocbeka dobila v svoje kremplje še slovenska politična policija in svojo umazano raboto opravljala vse do njegove smrti leta 1981. Zato lahko pritrdimo, seveda z mislijo na zadržek znanstvenika Andreja Inkreta, besedam tedanjega predsednika Skupščine SR Slovenije Milana Kučana, ki jih je 6. novembra 1981 izrekel ob Kocbekovem odprtem grobu: «Prav gotovo Edvard Kocbek kot politik ni imel vselej najbolj srečne roke«. Samo upamo lahko, da bo imel nekdanji nogometaš Gregor Židan več sreče v svojem druženju z naslednico nekdanje KP in da bo z gospodarjeve mize vendarle padla kakšna drobtinica: če ne prej pa po zmagi nove revolucije.
Dr. Iztok Durjava
