Piše: C. R.
To dvoje močno označuje našo dobo in pogojuje življenje sodobnega človeka. V prejšnjih člankih sem se nekoliko dotaknil sistema (socializem, kapitalizem), v tem materialnem svetu pač ne moremo živeti brez struktur, le-te pa poleg koristi, ki jih prinašajo, neogibno generirajo tudi negativne učinke, in človek je tudi sistemsko pogojeno bitje, zato le-ti delujejo nanj. Tukaj se pa nameravam dotakniti še znanj moderne dobe, pravzaprav tistih, ki so to dobo ustvarila, in tudi ta znanja močno pogojujejo mišljenje in življenje človeka in izvršujejo nanj številne negativne učinke.
O racionalizmu in materializmu sem sicer nekaj napisal že v prejšnjem prispevku: kako to dvoje povzroča propadanje in smrt duše. Duša: učinek tega nanjo je za modernega človeka še toliko bolj nevaren in zahrbten, ker danes mnogi duše sploh več ne priznavajo, kaj šele, da bi se zavedali njenih lastnosti, zato se ne zavedajo nevarnosti, ki lahko prihaja npr. od nekih znanj in načina mišljenja, ne zavedajo se učinkov racionalizma in materializma na dušo.
Vse skupaj se je začelo z renesanso, ko se je zahodni človek (tudi pod močnim vplivom antike) začel obračati k zunanjemu in snovnemu in je zato vedno pomembnejše začelo postajati telo in vedno manj duša, to je v naših časih prignano že do vrhunca, telesna koncepcija življenja je povsem prevladala. Človek je povsem pozabil na dušo in njene potrebe. Sicer pa: od kod pa naj bi vedeli zanjo in na kakšen način naj bi jo spoznavali?! To ni mogoče s pomočjo racionalistične filozofije in empiričnih znanj, ampak le s pomočjo spoznavne stavbe, ki temelji na razodetih resnicah, problem pa je v tem, da je le-ta (ravno zaradi racionalizma!) pri večini porušena.
Znanja naše dobe: znanost in tehnika. Znanost: katera, kakšna? Način mišljenja človeka te dobe ključno pogojuje ravno ta znanost, za tehniko, vanjo najbolj verjame, ji najbolj zaupa, iz več razlogov: ker je tam vse »dokazano« (z eksperimenti, meritvami) in eksaktno opisano (z matematično natančnostjo) in ker je ona ključno pomagala ustvariti vso tehniko, ki jo človek vsakodnevno s pridom uporablja. In te znanosti se v dolgih letih hoje skozi šolski sistem učijo VSI! Njen vpliv na miselni svet človeka je torej velikanski! Nečesa, kar človek skozi leta vgradi vase (v svoje možgane), pa potem ni mogoče menjati kot srajco, človek postane s tem pogojen, miselno vkalupljen.
In kakšne so glavne poteze misli, miselnih šablon, v kar ljudi vkaluplja sistem? Kakšna znanja oz. resnice (ali laži!?) mu sistem trpa v glavo?
Po šolah sodobnega sveta se mladi ljudje učijo »znanosti«, po vsem svetu dokaj podobno. Vendar, kako se bo (empirična) znanost sprejemala in razumevala, je ključno odvisno od tega, na kakšen način, v kakšni obliki se podaja. In jasno je, da to znanost povsem drugače pozna in razumeva nekdo, ki ima talent in ki se z njo ukvarja vse svoje življenje, kot učenci v šolskih klopeh, kjer je stvari treba podajati razvojni stopnji primerno, kjer ni možnosti in časa za poglobljeno razumevanje, in kjer so tudi spoznavne možnosti učencev za to omejene. Razlika med enim in drugim razumevanjem znanosti je ogromna!
Tako se znanost podaja (in potem razumeva) na racionalističen, se pravi razsvetljenski način: Razum lahko spozna resnico (in Znanost je delo Razuma!), zato lahko odkriva naravne zakone (z metodo te Znanosti) takšne kot so. Ta filozofija ne razlikuje med teorijo (miselnim konstruktom, modelom) in stvarnostjo (naravo) kot takšno, in večina učencev seveda tega tudi ni sposobna. In takšna filozofija je delo človeka-racionalista, ki postavlja v sebi (v svoji duši, srcu) Razum na prvo mesto. In kakšne so potem posledice za ljudi, ki svoje možgane okužijo s tako mislijo in takšnimi »znanji«? Povratno to povzroča postavljanje Razuma v dušah ljudi na prvo mesto, na mesto, ki pripada Bogu, saj Razum, ki je vsega tega sposoben, tudi je »božanski«. Možgani in duša (srce) namreč delujeta v medsebojni odvisnosti, vsebina v njih vpliva na vsebino v srcu, in obratno.
Postavljanje Razuma na to mesto pa ima za človeka številne slabe, negativne posledice. S tem se v njem začenja kuga racionalizma, smrtonosna za njegovo dušo. Racionalizem najprej zavlada v srcu in povzroča življenje duše v temi, s tem njeno propadanje. In človek na to mesto začne postavljati tudi sebe kot nosilca božanskega Razuma, človek postane Človek, tudi nad-človek. In zavzame poseben odnos do Znanosti kot stvaritve Razuma in Človeka: začne absolutizirati njene dosežke in noče videti meja njenemu razvoju, ona lahko (pravilno!) pojasni VSE! In noče videi meja razvoju Tehnike kot »hčerke Znanosti«, ona bo rešila vse naše probleme. A take predstave so skregane z zdravo pametjo. Racionalizem je iracionalen.
Iz takšnega absolutiziranja empirične Znanosti pa izhaja še materializem na teoretični ravni. Racionalizem namreč priznava samo tisto, kar priznava ta Znanost (kar je »dokazano«, z njeno metodo), iz tega sledi priznavanje samo-materije kot edine realnosti, iz tega pa seveda tudi ne-priznavanje duše kot neke ne-materialne stvarnosti, in tudi zato je racionalizem smrtonosen: zakaj naj bi vendar človek delal za dušo, za njeno Življenje, če pa le-te sploh ni!?
In smrtonosen je še zaradi nečesa: ker ta filozofija zavrača, kar prihaja od Duha. Zavrača s tem: da vse podreja Razumu, tako tudi vse, kar prihaja od Duha (npr. videnja), torej tudi tisto, kar je visoko nad Razumom, tako, da si to razlaga z raznimi teorijami (njegovimi konstrukti). To, kar prihaja od Duha, prihaja namreč k človeku zato, da bi s pomočjo Duha prepoznal tisto pot (tiste poti), ki njegovo dušo vodijo v Življenje.
Racionalizem, zaradi absolutiziranja materialistične znanosti, seveda vodi v ateizem, saj zanika vse metafizično. A metafizično kljub temu obstaja, in obstaja tudi satan, ki skuša pogubiti naše duše, in kaj jih bolj spravlja v propad kot ravno ateizem? Ali ni zato v njegovem interesu, da človeštvo hrani z racionalizmom? In res ga hrani s tem: skozi šolski sistem, v katerem mlade vkaluplja v racionalistične miselne šablone, odrasle pa tako, da v svet pošilja lažne preroke, ki so racionalistični filozofi naše dobe. Racionalizem je od kneza teme. Strahotna zloraba moderne znanosti, ki je (miselno) orožje racionalizma! In človek, ujet v ta miselni prisilni jopič, potem tega ne more čez noč menjati, če tu hočemo kaj spremeniti, so potrebna leta zavestnih naporov, s tem človek postane pogojen. Zato je šolski sistem naravnan tudi tako, da je treba v to znanost verjeti, verjeti v njene teorije, ker so dokazane in pika. Tako je! Spreminjanje znanosti v nespremenljivo dogmo. Ne gre vanjo dvomiti ali jo imeti celo za lažno – ker bi to zmanjšalo njeno sugestivno moč, njeno sposobnost vkalupljanja. In zato potem v tem smislu tudi odraslim te teorije podajajo racionalistični filozofi, in tako se podajajo tudi na internetu.
Potem praktični materializem, v katerega nas je zapeljala »praksa znanosti«, se pravi tehnika. Zakaj? Uporaba tehnike v tržnem sistemu ustvarja uživaško potrošniško družbo, materialistični način življenja in principi religije pa ne gredo skupaj, zato tudi tehnika vodi v brezboštvo. V civilizaciji Zahoda se je tako pojavil masovni ateizem, zrušeni metafizični temelji pa povzročajo tudi rušenje etičnih temeljev, kar se seveda mora odraziti tudi na težjem delovanju politike in ekonomije te kulture. In vse to je botrovalo tudi masovnemu pojavu sodobnega levičarstva (levičarji: ateisti), ki s propagiranjem multikulturalizma in masovnim uvažanjem migrantov to civilizacijo spravljajo v propad. Tako moramo zaključiti, da to civilizacijo ne ogrožajo samo negativni učinki tehnike na naravo, ampak tudi posledice negativnih učinkov znanosti in tehnike na družbo. Človek v tem razvoju ni samo pridobil, je tudi ogromno izgubil!
Kako ustaviti te pogubne procese, ki nas vodijo v propad? S tem ni mogoče kar presekati, kot ni mogoče presekati s spuščanjem vse neznanske nesnage v naravo, in stvari ni mogoče spremeniti z vzvodi politične moči in oblasti, vse te strukture imajo veliko vztrajnost in to tudi ni v interesu političnih elit. Kaj nam potem še preostane? Spreminjanje »z dna«, ne »z vrha«. Ob tem pa se moramo zavesti značilnosti sveta, znotraj katerega moramo začeti delovati drugače: da silnice sodobnega sveta delujejo v smeri uničevanja duš. In kaj le-te generira: racionalizem in materializem naše dobe, in kaj je pra-vzrok zanju. Da sta to moderna znanost in tehnika.
Izstop iz sistemov moderne družbe, da bi se izognili njihovim škodljivim vplivom, se pravi propadanju duše in se borili proti duhovni smrti, je možen. Iz ugotovljenega najprej sledi, da je treba plavati proti toku sodobnega sveta. Potem pa je treba dvigniti naše odločanje in delovanje na neko višjo raven. Preseči razsvetljenski racionalizem: priznati, da razum ne more spoznati resnice – o dogajanju sveta ( to resnico potrebujemo pri odločanju), da je le-to namreč nekaj mnogo preveč kompleksnega in dinamičnega, da bi to lahko preučili na filozofski način (z razmišljanjem), in tudi če si pri tem pomagamo s svojimi racionalističnimi znanji in tehniko. Do resnice (o dogodkih sveta) je mogoče priti (in neka pot mora obstajati, sicer bomo končali v skepticizmu in nihilizmu), vendar je do nje mogoče samo s pomočjo Duha. Ker pa konkretne dogodke vidimo v videnjih, bodo le-ta postala nekaj ključnega v novi paradigmi, ona pa so stvar Duha in naše duše: videnje nastane, ko se Duh sreča z našo dušo. Resnica se nam razodeva na področju naše duše, se pravi notranjosti, iz vsega sledi, da bo nova paradigma morala narediti obrat od antropocentrizma k teocentrizmu in od pozunanjenja k ponotranjenju. V tem bo treba prevzeti določene prvine srednjega veka.
Srednji vek pa je obravnaval človeka tudi (predvsem) kot duha, dušo (ker je gradil na resnicah Svetega pisma). Priznavanje te resnice pa bo ključno vplivalo tudi na naše odločanje, usmerjanje v življenju, cilji, ki jih zasledujemo, namreč vplivajo na to! Drugače se odloča človek, ki zasleduje materialistične cilje, kot nekdo, ki išče Boga kot cilj duše. Boga pa iščemo v sledenju Besedi, na tej poti pa je nekaj ključnega njegova volja, ki jo je spet mogoče spoznati (edino!?) s pomočjo Duha. Odločanje s pomočjo Duha: bistvo nove paradigme! Razlika med notranjostjo človeka, ki se da voditi svoji omejeni pameti, in notranjostjo tistega, ki se podreja neki višji volji, je ogromna! In ta drugačna notranjost bo bistvo te »nove dobe«, ki jo nujno moramo začeti uvajati.
Franc Bešter, Zg. Besnica
