V svetu moramo vsakodnevno delovati, preden delujemo v neki smeri, pa se moramo odločati. Živeti pomeni odločati se, delovati. Človek ne more prenehati s svojim delovanjem, niti za trenutek, zato mora vsak dan sprejeti na tisoče odločitev. Večina njih je seveda »drobnih«, manj pomembnih, mnogo od njih je napačnih, a ker je večina manj usodnih, nimajo težjih posledic za nas, za druge. Obstajajo pa tudi »strateške«, bolj usodne odločitve, ki se nanašajo na naše bolj dolgoročne življenjske usmeritve. To so odločitve na osebni ravni, obstajajo pa tudi odločitve na politični ravni, ki so usodne, pomembne za narod, državo, in zato pri njih sodeluje veliko ljudi, stranke, parlament. V demokraciji tu prevlada logika večine, številke, vendar: ali ima večina res vedno (najbolj) prav?
Menim, da moramo, tako pri odločanju na osebni kot na politični ravni, vzeti v obzir dvoje dejstev, ki sta po mojem lahko prav aksioma glede odločanja. Prvič, da je pri odločanju ključnega pomena dogajanje sveta, in drugič, da je človeku, nam ljudem, to dogajanje nemogoče poznati, poznati resnico o njem, se pravi, poznati vse dogodke, ki ga gradijo.
Dogajanje sveta: v dogodke sveta, ki gradijo dogajanje okrog nas, so navadno vključene stvari tako iz narave (nežive in žive) kot iz družbe, in stopajo v medsebojne odnose, interakcije, medsebojne vplive. Zakaj zagovarjam tezo, da je dogajanje sveta nemogoče poznati? Predvsem zaradi dveh stvari: zaradi neizmernosti in dinamike. Dogajanje nujno pomeni gibanje (stvari), torej dinamiko, in gibljivih stvari, ki gradijo dogodke sveta, je neizmerno. Vsak dogodek gradi neka neizmernost, a obenem je vsak dogodek sam v sebi dinamičen: komaj se pojavi, se že podira in se pojavlja nekaj novega.
Zakaj pišem vse to o dogajanju sveta? Ker moramo delovati sredi nekega dogajanja, in uspeh (izid) naših delovanj je mnogo bolj kot od naših osebnih naporov odvisen od tega dogajanja okrog nas. In naša delovanja bodo nujno izvršila takšne ali drugačne učinke na to dogajanje. Ker pa nimamo pregleda nad celoto tega dogajanja okrog nas, ne moremo vedeti, kako bo to dogajanje vplivalo na izid naših delovanj, in kako bodo naša delovanja vplivala nanj. Ali bodo dogodki sveta pripomogli k našemu uspehu ali ga bodo onemogočili, ali bodo naše odločitve prinesle svetu nekaj dobrega ali slabega? Tega ne moremo vedeti. Hočem povedati, da se na osnovi svojih (omejenih!) znanj in vedenj človek sredi sveta ne more pravilno odločati, se usmerjati, predvsem pa sam, iz svojih lastnih moči, ne more priti do nobene gotovosti glede tega.
Vendar: ali smo potem obsojeni na temo neznanja glede tega? Morda, ali pa tudi ne. Pred očmi je treba imeti dejstvo, da bi nam v življenju lahko pravilno svetoval Nekdo (ali Nekaj), ki pozna VSE, kar se na svetu dogaja, še več, ki dobro ve tudi, v katero smer bo stekel tok dogodkov sveta v prihodnosti. To »Nekaj« pa je lahko samo Metafizično (Bog), v katerega pa danes ogromno ljudi ne verjame (več). Bog pozna vse dogajanje, ker se VSE na svetu dogaja po njegovi volji, se pravi, po njegovih načrtih, delovanju. Zato tudi božji Duh napolnjuje ves svet, in Duh je tisti, ki vse vidi, sliši, ki vse čuti in začuti, dobro ve celo za vse, kar se dogaja v dušah ljudi. Iz teh resnic nujno sledi, da človeka skozi življenje lahko pravilno vodi le Duh, ne njegov lastni duh (razum).
Da, vendar moramo verjeti tudi v resnico, da Duh tudi razodeva človeku resnico o dogodkih sveta, da Duh tudi zares hoče voditi človeka. Tu se pojavi neko novo vprašanje: na kakšen način Duh govori človeku (če mu govori), na kakšen način ga vodi – če ga vodi?
Duh nam res govori, npr. na način sanj in videnj oz. videnj v sanjah. Videnja: danes to zavračamo, zavračamo zaradi racionalizma – ker si jih razlagamo z raznimi teorijami, in to se dogaja tudi v Cerkvi. Ne sprejemamo jih kot nekaj, kar prihaja od Duha. Toda, revolucija v načinu odločanja bo postala nujna: zaradi kaosa, sredi katerega živimo, zaradi nepreglednosti in nepredvidljivosti dogajanja sveta, zaradi zapletenega življenja s tehniko, zaradi nadzorovanja ljudi, zaradi krize okolja. V tem vidim bistvo nove zgodovinske paradigme: v načinu odločanja, usmerjanja s pomočjo Duha, kar bo zahtevalo premagovanje razsvetljenskega racionalizma, obrat od pozunanjenja k ponotranjenju, od antropocentrizma k teocentrizmu.
Preseči bo treba tudi telesno koncepcijo življenja. Človek ni samo telo, je tudi duh, duša. Zaradi duše je človek tudi »neskončno bitje« (ker je v svojih hrepenenjih naravnan na neskončnost), in človek naj bi sredi sveta deloval tako, da bi dobil tudi tisto, kar potrebuje kot duh, se pravi, da bi dobil tisto »neskončno«, po čemer hrepeni, to pa je Bogastvo Boga. Tu pa je treba umevati voljo, želje Boga, ki mu jih lahko spet daje spoznati le Bog neposredno, spet po Duhu in na področju njegove duše.
»Duša« in »ponotranjenje«: ta dva pojma bosta ključna pri uvajanju »nove dobe«, ki prihaja, ki mora priti. Iz povedanega pa je seveda razvidno, da se to lahko začenja le na osebni, ne na politični ravni. Razvidno je tudi, zakaj bo v tej paradigmi ključnega pomena postalo tisto, kar danes zavračamo, do česar smo ravnodušni, brezbrižni: videnja. Kajti edino v videnjih lahko vidimo konkretne dogodke, z vsem, kar jih gradi – z osebami, stvarmi, predmeti, in kaj vse to v resnici je, in seveda prihodnje dogodke sveta, h katerim se moramo že v sedanjosti usmerjati.
Franc Bešter, Zg. Besnica
