Dr. Alojz PAULIN, slovenski fizik z mednarodnim ugledom se je rodil v Podbrezjah na Gorenjskem leta 1930 v zelo stari in zanimivi družini. Že stoletja so bili trgovci z vinom, imeli pa so tudi veliko posestvo. V najboljših časih so prodali tudi po 70 takratnih vagonov vina, ki so ga Paulinovi kupovali v Dalmaciji, v Banatu, pa tudi na Štajerskem. V njihovi hiši, kot pove Alojz je bila ustanovljena tudi prva slovenska posojilnica iz katere se je na koncu razvila Ljubljanska banka. Pričevalčev oče se je ukvarjal tudi z rejo eksotičnih ptičev in jih prodajal po celi Evropi. Šlo je za rdečega kanarčka, ki je bil križan med rumenim in rdečim čižkom. Poleg tega se je ukvarjal tudi s papagaji. Doma so bili zavedni Slovenci, pa tudi zvesti Kraljevini Jugoslaviji. Njihove ptiče so prišli občudovat tudi iz kraljeve družine Karadžordžević.
Po nemški okupaciji, ko je bila družina namenjena izselitvi jih je posredno rešila prav reja ptičev. Na partizanski odpor, ki je imel za posledice Dražgoše in druge okupatorjeve represalije so gledali zadržano čeprav sta dve sestri sodelovali s partizani. Potem, ko je prihajalo do revolucionarnih umorov drugače mislečih je zavladala negotovost. Oče je podpiral partizane iz strahu, da bi preživel, se spominja Alojz. Zato so se izogibali tudi stikom z domobranci ter generalom Leonom Rupnikom čeprav so se poznali še izpred vojne. Mesec pred koncem vojne se je krepil begunski val na Koroško, kar je Alojz kot otrok opazoval.
Po vojni so komunisti očeta zaprli in ga obsodili na 12 let ječe, da so lahko zasegli njegovo premoženje. V Podbrezjah so priredili javno glasovanje ali je Paulin kmet ali kulak. Slednje je pomenilo odvzem premoženja. Kljub temu, da je 360 vaščanov glasovalo, da je Paulin le kmet je bilo nekaj vplivnih proti tako, da so jim komunisti pobrali premoženje, družino pa izselili. Oče si je s pomočjo zvez uspel rešiti glavo tako, da je bil na koncu oproščen. Po vojni, se spominja Alojz niti ni šlo za svobodo ampak najhujšo diktaturo.
Alojz je bil izredno nadarjen za učenje. Po šoli v Podbrezjah in Kranju je še med vojno obiskoval tudi gimnazijo v Celovcu. Po vojni je uspešno zaključil študij in doktorat na Fakulteti za elektrotehniko. Ukvarjal se je s pospeševalniki in več let delal na Inštitutu Jozef Štefan. Pozneje so ga kot uspešnega znanstvenika za več let povabili v Hamburg ter kasneje še v Švico kjer je živel 13 let. Po vrnitvi v Slovenijo je bil več let tudi univerzitetni profesor. Sedaj živi v svojem svetu v Ročevnici pri Tržiču.
