Zanimiva zgodba zakoncev Keržič ima dve izhodišči. Mari oz. Marija se je rodila leta 1941 v Buenos Airesu. Njena mama Marija Marušič je bila ena od mnogih primorskih izseljencev, ki so zaradi fašizma zapustili domovino in še pred drugo svetovno vojno odšli v Argentino. Tam je spoznala Janeza Planinška iz bližine Trebnjega. Marijina pripoved je polna zanimivih podrobnosti o zelo bogatem kulturnem življenju Slovencev v Argentini pred vojno.
Milan je doma iz trdne kmečke družine v Loški dolini, njegov stari oče je bil župan. Že kot otrok je ostal najprej brez mame, ki je pri 27 letih umrla v bolnišnici v Padovi, oče pa je postal žrtev revolucionarnega nasilja. Milan se staršev ne spominja. S preostankom družine so bili izgnani, pozneje ga je vzela v zaščito teta v Framu na Štajerskem, kjer je tudi hodil v šolo in bil pogosto šikaniran. Pri 14. letih sta s teto preko Rdečega križa prišla v Argentino, kjer so že bili Milanovi sorodniki, tudi stari oče, ki se je s političnimi begunci umaknil v Italijo že maja 1945. Argentinska slovenska skupnost je bila pod vtisom komunističnega režima v Jugoslaviji zelo nezaupljiva do prišlekov tako, da je imel Milan sprva težave tudi s tem.
Mari in Milan sta se v Argentini spoznala in poročila ter se uvrščata med najbolj aktivne člane slovenske skupnosti. Bila sta priča neverjetnemu zagonu kulturnega, družabnega in verskega življenja Slovencev, kar je botrovalo gradnji številnih domov, ki so še danes močni otoki slovenstva v Argentini. Jugoslovanski režim je na slovenske politične izseljence, ki so se trudili ohranjati kulturo in narodno identiteto, gledal kot na izdajalce, in tako razmišljanje širil tudi na stare predvojne izseljence. Tako se je tudi v Argentini nadaljeval slovenski narodni razkol, vendar se je v zadnjem obdobju, potem ko so predvojna društva usahnila, vse kar je slovenskega združilo v ustanovah povojnih izseljencev. Milan je v Argentini končal industrijsko šolo, kasneje je imel tudi svojo delavnico, z družabniki pa so tudi gradili hiše za prodajo. Mari je bila dolga leta uspešna učiteljica in ravnateljica v argentinski šoli. Leta 1973 so prišli in obiskali Slovenijo, Mari se spominja: »Ko smo prišli na Jugoslovansko mejo, ne vem, če je moja mama ali moj mož rekel, dajmo prižgat radio. In damo radio pa slišimo slovensko muziko. Nismo mogli verjet, smo se jokali.« Vračanje v prvotno domovino je od takrat postalo bolj pogosto. Milan in Mari ste se angažirano vključila v prizadevanja za slovensko osamosvojitev, Milan pa se je po padcu režima podal na dolgo pot raziskovanja usode svojega umorjenega očeta, dokler ni dosegel rehabilitacije in sprave: »Sem imel kamen tukaj noter, dokler sem bil sin izdajalca, zdaj pa imam dokazano, da ni tako.« Mari in Milan sta velika Slovenca, domovini ob koncu zaželita lepe prihodnosti in sožitje med prebivalci.
