3.9 C
Ljubljana
torek, 6 decembra, 2022

(PREJELI SMO) Zadnji dogodki na desnici so me ganili, desni politiki pa – večinoma – razjezili

Piše: Frančiška Franca Buttolo

Kolikokrat sem si že rekla: “Za Slovenijo niti črke več!” Stokrat, gotovo. A Slovenija me še vedno gane, me še vedno razjezi, me še vedno spodbudi, da o njej kaj napišem. Trdnost mojega vsakokratnega sklepa ne vzdrži teže vse hujših in hujših bolečin ob skoraj vsakem novem  pogledu na katerega od dogodkov ali nesporno tragičnih  dejstev o Sloveniji in Slovencih. 

Zadnji teden, ob koncu septembra 2022, je bil takšen dogodek veličastno zborovanje na Visokem, zborovanje za ohranitev sredinskih in desnosredinskih slovenskih   medijev (televizije, portalov, odličnega tednika), ki jim leva oblast grozi z obglavljenjem, krvavim obglavljenjem, z napol uradno obsodbo, na kateri bi pisalo, da so jih ukinili zato, ker so bili fašistični, celo domobranski. Huda jama, Kočevski Rog in druga komunistična morišča pa pri tem umazanem “demokratičnem”procesu skrajne levice niso bila omenjena le sem ter tja, temveč pogosto.

Ampak desnih politikov, vsaj kar zadeva zborovanje na Visokem, kot da vse to nekako ne zanima, čeprav se trudijo tudi za medijski referendum. Ko sem zagledala prve televizijske posnetke s shoda, mi je srce zaigralo ob čudoviti prijazni izjavi visokega cerkvenega dostojanstvenika, človeka, ki sodi med evropsko smetano smetane intelektualcev. Kako preprosto se mu je zdelo, da se je pridružil tisočem Slovencev na Visokem, da bi ohranili osrednje desnosredinske medije. Kar dih mi je zastal ob tem resnično visokem obisku. Naš novi genialni   kaplan Martin Čedermac?

Žal pa sem zaman pričakovala še kakega visokega duha, pa tudi kako pomembnejšo osebnost s politične desnice. Po kratkem veselju me je srce prav kmalu hudo zabolelo. Pomislila sem: “Le kaj je s temi ljudmi?” Jim je sploh kaj do Slovencev? So v resnici, skoraj vsi, razen par najbolj preganjanih – z gospodi Janšo, Grimsom in verjetno  tudi Toninom na čelu –  prepleskani levičarji, ki nas vlečejo za nos? Še najbolj pa me je razočaral predsedniški kandidat “za vse Slovence”, ki verjame, da bo izvoljen, če se bo odmaknil od problemov, ki jih povzročajo sedanji skrajni levičarji na oblasti.

A med temi skrajno levimi oblastniki žal ni niti enega samega, da, niti pol enega samega, ki si ne bi želel zamenjati slovenskega naroda za kakršnekoli legalne, predvsem pa za ilegalne tujce, tako imenovane begunce. Med njimi ni niti ena sama četrtina enega samega sedanjega oblastnika, seveda levega, ki si ne bi želel čimprejšnjega izumrtja Slovencev, da bi imel povsem novo, tuje volilno telo, navdušeno za novi komunizem.

Vsepovsod na slovenski oblasti vidimo eno samo nevarno  Sorosevo degenerirano kvazi  antinacistično-antirasistično,   sprevrženo (zaradi Hitlerjevega povzdigovanja arijske rase, ali kaj?) maščevanje do celotne bele rase. Do vsega, kar je povezano z njeno kulturi in civilizacijo,  celo kar zadeva njen – v naravni utemeljen –  način človekovega razmnoževanja.

Kar naenkrat smo tisti, ki nismo prave, nebele rase, vse bolj politično sumljivi, kdor pa ni belec, je samodejno vsega spoštovanja vreden član družbe. Bo ta, Soroševa, rasistična smer prej ali slej še hujša od hitlerizma?

Zakaj in čemu sedanja,  Sorošu vdana svetovna politika zamenjuje bele nacije z nebelimi? Da je tako, je bridko dejstvo. Pa naj se vse to dogaja pod še tako spretno zamišljeno krinko antirasizma, spolne svobode in skoraj milijarde beguncev bolj ali manj  samo zaradi podnebnih sprememb?

Da je vse to samo krinka za izvajanje novega rasizma in uničevanje narodov, izključno evropske bele rase, je golo dejstvo. Znanstvene študije in projekti, ki podpirajo vse te krinke so bili verjetno res dobro plačani, ampak dokazi v njih so za lase privlečeni in že od daleč zaudarjajo po novih, slabo prikritih rasističnih nagnjenjih in zahtevah svetovne (zato toliko bolj skrajno nevarne, nič manj od Putinove agresije!)  leve fašistično-rasistične politike,  Soroseveve “znanstvene” rasistične  ideologije, levofašistične kominterne, hujše od Stalinove.

Slovenska antifašistična politika se mora – nujno – sedanji vladi upreti. Za obstoj Slovencev in Slovenijo gre. Na demokratični način se moramo upreti, čeprav žrtve bodo, levi fašizem – kot je še predobro znano –  ne pozna mere, meja, ne pozna pravice niti milosti. In povsod ima svoje tajne mesarje.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine