Piše: Franc Bešter
Ko se je pred 400 leti človek podal v nadaljnji razvoj orodij, je to vsekakor zato, da bi si olepšal in olajšal življenje. Njihov razvoj je dobro zaslutil Leonardo da Vinci, dojel je osnovne principe letala, tanka, podmornice, helikopterja, padala…, a iz njegovih številnih risb se dobro vidi neka temeljna napaka: vse to naj bi še vedno poganjal človek, sila njegovih mišic. Teh (pre)težkih predmetov s tem ni mogoče poganjati, to so omogočili izumi več stoletij kasneje: parni stroj, motor z notranjim izgorevanjem, generatorji, elektromotorji. Pri teh stvareh, ki poganjajo, gre tudi za orodja, za visoko razvita (VRO), to so Orodja za pretvorbo energije.
Človek se je najprej naučil pretvarjati kemično energijo preko toplotne v mehansko, za pogon svojih strojev, nekoliko kasneje še mehansko v električno, in nazadnje jedrsko (preko toplotne) v električno. Vidi se, da človek že kakšnih 200 let jemlje, ropa energijo iz narave, a nujno zato tudi nekaj vrača nazaj v naravo, to so stranski produkti te pretvorbe, preobrazbe energije. Glavni od teh je ogljikov dioksid, ki se kopiči že teh 200 let – ker rastline ne morejo vsega predelati v kisik in sladkor, posledica je spremenjena atmosfera, nadaljnja posledica pa spremenjeno vreme.
Človek in nasploh ta (industrijska) civilizacija sta postala silno odvisna od moderne tehnike, od VRO, s tem pa tudi od energije, kajti vsa tehnika je brez tega pogona mrtva, povsem neuporabna. Posledica te (energetske) odvisnosti pa so med drugim tudi številni novi politični problemi na svetu, če pomislimo na stalne krize na Bližnjem Vzhodu (na področju nafte!) v prejšnjem stoletju, in tudi sedanja ukrajinska kriza je v veliki meri posledica energetske odvisnosti Evrope od Rusije.
Podnebne spremembe se dogajajo, tega danes nihče več ne more zanikati, čeprav mnogi še vedno zanikajo njihov antropogeni izvor. Nasploh se glede tega v medijih pojavljajo silno različna mnenja, od histeričnega naznanjanja skorajšnjega konca sveta do popolnega zanikanja človekove krivde za to. Mnogi so ob tem lahko upravičeno zbegani: kaj je res?? Osebno mislim, da je vsaka skrajnost lahko nevarna, nevarno je zganjati histerijo, nevarno je ne-ukrepanje. Ob vsem skupaj moramo pomisliti, da je bilo treba veliko časa in ogromno naporov, da je človek ustvaril to tehniko, kateri se moramo zahvaliti za svoje blagostanje in udobnosti, in s tem tudi fosilnim gorivom, ki jo poganjajo, in po tej zaslugi tudi milijarde ljudi več lahko živijo. In vsega tega tudi ni mogoče ukiniti čez noč, to bi za sabo potegnilo kar predvidljivo katastrofo. A vseeno: z nekim prehodom bi lahko začeli že zdavnaj prej, a smo pred raznimi neprijetnimi resnicami tiščali glavo v pesek. Nerealno pa je od nečesa pričakovati samo prednosti in koristi: vsaka stvar na tem svetu za sabo potegne tudi slabe posledice. Gre tudi za interese Kapitala: ukinjanje fosilnih goriv bi za sabo potegnilo izgube, konec gospodarske rasti, prehod na nove tehnologije pa same stroške, velike stroške. In gre tudi za problematiko konkurenčnosti: če se zgolj ena firma ali ena država začne omejevati, jo to v tekmi z drugimi takoj pokoplje. Primer današnje Evrope, ki si prizadeva za »zeleno«: današnja Kitajska ji je s svojim načinom »nelojalno konkurenčna«. Pokaže se, da je problem tudi razdeljenost sveta na države, podnebne spremembe bodo rešljive le globalno, z nekim planetarnim sporazumom.
Ali to stanje lahko rešuje postopen prehod od fosilnih goriv na obnovljive energije, na solarno, vetrno energijo, na električne avtomobile…? Teh energij je vsaj zaenkrat premalo in so preveč nestalne, potreben je nek agregat, ki se stalno vrti, izhod je jedrska energija, čeprav je le vprašljivo »zelena«: ni obnovljiva, je tudi nevarna (možne nesreče), in zanamce bomo obremenili z zelo neprijetnimi odpadki. A kljub vsemu: menim, da je ona boljša kot nadaljnje neomejeno kurjenje fosilnih goriv. Obenem se pa vprašujem, če je popoln prehod na »zelene energije« sploh možen. Danes npr. načrtujemo prehod na električne avtomobile, jasno, zakaj: nočemo se odpovedati privajenim udobnostim in države ne enemu od stebrov svojega gospodarstva. Ali si predstavljamo, koliko energije bo potrebne za stotine milijonov takšnih avtomobilov, ki bodo začeli voziti po cestah? Da ne govorimo še o »zelenem« ogrevanju stanovanj pozimi, o energiji za pogon industrije… . Ali bodo vetrnice in solarni paneli zagotovili dovolj energije? Bojim se, da ne, tudi če prekrijemo vse strehe in ogromne površine z njimi. Poleg tega vse to ni brez škodljivih posledic za okolje, in ne ve se, kam z odpadki, ki jih bo po poteku trajanja ogromno: z izrabljenimi paneli, vetrnicami. In problemi bodo s surovinami: omejene so zaloge litija (za baterije) in drugih redkih kovin za panele. Kar se tiče avtomobilov: boljša rešitev bi bili tisti na vodik, a »zeleni vodik« je pridobljen z elektrolizo, za kar pa spet ne bo dovolj platine. A razmišlja in dela se v teh smereh, moderni človek je pač navajen reševati probleme s pomočjo tehnike, zagate, v katere ga je spravila tehnika, skuša reševati z novimi tehnologijami.
Toda ali je to rešitev? Bojim se, da ne, izhod vidim v varčevanju, a v tej smeri se danes ne razmišlja kaj dosti. Primer so električni avtomobili »Tesle« Elona Muska. Če bi gledali na varčevanje (z energijo), bi izdelovali majhne, lahke avtomobile, a spet delajo cestne križarka. Američani pač niso navajeni varčevati. Poleg tega tudi električni avtomobili pri izdelavi puščajo ogljični odtis, da ne govorimo o proizvodnji litija, ki je umazana in za okolje zelo škodljiva.
Varčevanje: če naj bi varčevali, je logično, da bi začeli pri luksuzu, torej pri tistem, kar ne potrebujemo nujno za življenje. Luksuz so turistične križarke, luksuz je velik del letalskega prometa (oboje pokuri mnogo več kot vsi avtomobili), a če bi to ukinili, bi bili prizadeti tisti milijoni ljudi, ki se ukvarjajo s turizmom. Tako se »luksuz« s te plati pokaže kot »nujen«. Gre za kontradiktičnost naše civilizacije, kar kaže na to, da bi bil izhod ne v tehniki, ampak v bistveno drugačni civilizaciji, kjer bi bila vrednota varčevanje, ne trošenje.
