Piše: Franc Mihič
Brez Stalinovega interesa za prevlado komunizma na svetu, ne bi bilo Titove Jugoslavije, brez interesa in pomoči ZDA pa tudi ne bi bilo Titove Jugoslavije!
Brez Stalina, ki se je čutil ogrožen od imperialističnih držav in se je zato zatekel pod zaščito Hitlerja, ki je tudi menil, da je imperializem največja nevarnost za človeštvo, sta Stalin Hitler in Stalin sta potem sklenila pakt o nenapadanju in še tajni sporazum o sodelovanju. Brez interesa Stalina za širitev komunizma, ne bi bilo pakta Stalina s Hitlerjem, kar je njima predstavljal veliko vojaško moč, da sta potem lahko okupirala skoraj vse evropske države.
Brez interesa Stalina za širitev komunizma, tudi ne bi bilo NOB, ne krute državljanske revolucije. Brez Stalinovega interesa za širitev področja komunizma, OF pričela, ne upora proti okupatorju, ne bratomorne revolucije, ne revolucije, z velikimi žrtvami na obeh straneh in ne bi bilo žrtev izvensodnih pobojev, ne enopartijske Titove Jugoslavije! Priznati pa potrebno, da se je druga svetovna vojna dejansko pričela, ko se je Stalin zatekel pod zaščito Hitlerja, kar naj bi bila le njegova taktična poteza, da bo komunizem na koncu prevladal v človeštvu in bo življenje lepše kot je že v raju.
Brez interesa Stalina torej ne bi bilo Titove Jugoslavije in tudi brez interesa in pomoči ZDA, ne bi bilo Titove Jugoslavije! Stalin se je sicer trudil, da bi njun pakt še naprej obstajal. Računal je, da bo komunizem na koncu le premagal vse konkurenčne režime, tudi nacistično Nemčijo in bo potem sam vladal človeštvu, ki bo nato živelo kot v raju, a ga je pri tem onemogočil Hitler, ki je z napadom na SZ razdrl kolaboracijo komunizma z nacizmom. Josip Stalin je bil obseden s Titom, pripravljal je celo velik napad na Jugoslavijo, a so ZDA bile pripravljene Jugoslavijo braniti tudi z jedrskim orožjem. Stalin je bil namreč odločen za vsako ceno uničiti Tita in njegov »odpadniški komunistični režim«. Stalinov napad na Jugoslavijo bi pomenil začetek tretje svetovne vojne. Američani so tudi menili, da bi lahko bil takšen napad povod za nove spopade mednarodnih razsežnosti. Stalin je od invazije domnevno odstopil zaradi ameriške intervencije na Korejskem polotoku, ko je videl, kolikšen trud je Amerika vložila v obrambo Koreje. Ameriški načrt, nekakšen drugi Marshallov plan, posebej za Jugoslavijo, je bil v ameriškem senatu potrjen in je obsegal med tri in tri in pol milijarde ameriških dolarjev. Skoraj toliko, kot je v izvirnem Marshallovem planu Amerika dala za obnovo zahodne Evrope. Na koncu so ZDA dobavile 253 reaktivnih letal in ruski medved se je umiril. Ko je Tito umrl, so ugasnili tudi ameriški krediti in sledilo je pomanjkanje. Američani so rešili Titovo Jugoslavijo pred sovjetskimi tanki, kar berem v REPORTERJU (25. marec 2024). Vodilni komunisti KPS, šolani Moskvi, pa po vrnitvi ocenili, da ne bo šel nihče v partizane, če ne bo po zmagi revolucije, življenje boljše kot je že v SZ . Partizanski general, Ivan Matija Maček, ki je bil med vojno vodja VOS, po vojni pa vodja OZN- e pa je prvi in edini šele po vojni ljudem povedal:»Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«
Obljuba vodilnih komunistov je bila torej usodna laž in podcenjevanje vseh Slovencev, cinizem do vseh žrtev padlih v bratomorni revoluciji! Povsem nerazumljivo je bilo početje jugoslovanskega partijskega režima, dobro leto tik pred osamosvojitvijo RS. OZN je tedaj pozvala države članice, da čim prej pošljejo pomoč v hrani državam, kjer od lakote umira pet milijonov Afričanov. Admiral Branko Mamula, obrambni minister SFRJ, pa je jugoslovansko orožje, v vrednosti dve milijarde dolarjev, prodal afriškim diktatorjem držav, kjer so ljudje umirali lakote. Stradajoči Afričani niso prijeli pomoči v hrani, temveč so diktatorji kupili za dve milijardi dolarjev jugoslovanskega orožja, da so se z njim branili pred stradajočimi državljani! Cinizem, ki se ne pozabi! V Delu iz mojega arhiva berem: »Iskren množičen pozdrav v srcu herojske Ljubljane!” Predsednik Severne Koreje, Kim Il Sung in Tito sta obiskala glavno mesto Slovenije. Sto tisoč občanov na ulicah«. Oba sta imela govor na Trgu revolucije. Tito je dejal: »Tovariš Kim Il Sung je tvorec demokratične ljudske republike Koreje.« Etiopski cesar Haile Selasie je bil na obisku l. 1959 in berem. Dve celini dva režima, dva voditelja, ki sta imela le nekaj skupnega: samodrštvo, brezčutnost, tiranijo in samo poveličevanje. Berem članek »Admiral sredi lakote« (v Delu iz l. 1989), ki sodi med najbolj varovane skrivnosti slovenskega tiska; »Svetovne poročevalske agencije iz Etiopije poročajo, da zaradi suše in lakote smrt grozi najmanj petim milijonom ljudi. Adis Abebo pa je obiskal jugoslovanski obrambni minister admiral Branko Mamula in je z etiopskim kolegom podpisal sporazum o vojaškem sodelovanju. Ali je jugoslovansko orožje namenjeno, kot pomoč stradajočim?
Vrednost izvoza jugoslovanske vojaške industrije znaša okrog dve milijardi dolarjev, s čimer se je prebila proti vrhu seznama trgovcev z orožjem. Zlasti v državah v razvoju in med neuvrščenimi vznikajo še druga vprašanja. Trgovino z orožjem povezujejo z globoko gospodarsko krizo in se sprašujejo, ali jo Jugoslavija upa rešiti s pomočjo vojaškega industrijskega kompleksa in trgovanja z orožjem.«(Delo, 10. junij 1975) . Partijski režim, ki je vodil SFRJ še leta 1988, dve leti pred osamosvojitvijo RS, je reševal propadlo samoupravno partijsko gospodarstvo s prodajo orožja tovarišem diktatorjem, ki so vodili države po vzoru socialističnih držav in so režim branili pred nezadovoljnim, lačnim ljudstvom, ki je zaradi suše trpelo veliko pomanjkanje pridelkov. Pričakovali so pomoč v hrani, jugoslovanski režim pa je orožje prodal afriškim diktatorjem, da so svoj režim branili, ljudstvo pa pustili umirati od lakote. Ne pozabimo, da je OZN tedaj pozvala države članice, da naj državam, kjer že 5 milijonov Afričanov strada in umirajo od lakote, zaradi suše, pošljejo pomoč v hrani. Največ stradajočih je bilo v Etiopiji in v državah, kjer so bili na oblasti socialistični voditelji. V Etiopiji so socialistični uporniki pred tem vrgli z oblasti režim cesarja Haile Selasia. Prodaja jugoslovanskega orožja tovarišem, voditeljem držav, čigar ljudstvo je umiralo od lakote, ni rešila režima države SFRJ, ki je l. 1990 propadel. O tem ciničnem, dvoličnemu in nečloveškem ravnanju jugoslovanskega režima, je pri nas še vedno vse tiho. To je grozovit cinizem do žrtev lakote v Afriki in posmeh vsem jugoslovanskim narodom, ki jim je režim vse to prikrival in je še vedno prikrito? Stalinovo šolanje voditeljev KPS in njihove interese, predvsem pa račune za tovariško pomoč pri izvedbi bratomorne revolucije in za njene posledice je marsikdo v narodu že drago plačal. Početje bivšega režima je sramota, ki ji ni zlepa para na svetu! Do kdaj bo o tem vse tiho?
