Piše: Franc Bešter
»Ni slabšega političnega sistema kot je parlamentarna demokracija, vendar boljšega ne poznam«. (Winston Churchill)
Politika kot urejanje skupnih zadev se mora nujno vršiti preko nekega sistema, in demokracija je najboljši sistem, ki ga je človeku uspelo iznajti do sedaj. Vendar se pa v vsakem sistemu skrivajo tudi napake in slabosti, tako tudi v demokraciji. Kakšne slabosti je imel v mislih Churchill?
Človek moderne dobe je to svojo (novoveško) civilizacijo utemeljil ne le na demokraciji kot političnem sistemu, gradi jo tudi na moderni znanosti, tehniki in tržnem gospodarstvu, in vse to uporablja znotraj tega sistem, jasno, da potem neka znanja, način mišljenja, življenja in ekonomski sistem nujno vplivajo tudi na ta politični sistem. V prejšnjem članku sem skušal nakazati, kako vse to slabša demokracijo, ker povzroča degradacijo moralno-etičnih vrednot, medtem ko dobro delujoča demokracija zahteva (predpostavlja) čim višjo etično raven ljudi. Vendar, tudi če odmislimo te dejavnike, lahko ugotovimo, da ima demokracija že v sami temeljni zasnovi vgrajene velike slabosti in napake, ki jih je imel v mislih Churchill, tu nameravam nekoliko opisati dve, ki se mi osebno zdita najbolj usodni, in kakor ju vidim jaz.
Zmota demokracije: razsvetljenski racionalizem
Začetniki demokracije so stari Grki (atenska demokracija), in ona je omogočila velik razcvet njihove kulture, sprostila ustvarjalnost. Razsvetljenstvo (18. stol.) se je vrnilo k antičnim vzorom, zato so v tem času v Evropi, pa tudi v ZDA začeli postavljati demokratičen politični sistem, vendar pa začeli prevzemati tudi antično filozofijo, razvito filozofsko misel starih Grkov – sreča, kajti nam ni bilo treba začenjati iz nič!
Grki pa so bili zelo ponosni na svoj logos (razum, logično mišljenje), po poti filozofije naj bi bilo razumu mogoče priti do resnice, in tako tudi v politiki, od tod njihov rek, da bi »vladarji morali postati filozofi in filozofi bi morali biti vladarji«. Seveda je takšne ideje prevzelo tudi razsvetljenstvo, ki je čas poveličevanja Razuma in vzpona racionalizma. Razsvetljenska politična filozofija: z Razumom, z odpiranjem pameti, naj bi bilo mogoče reševati tudi najbolj zapletene politične probleme. Razumu lahko seveda povečamo moč, z znanjem (znanje je moč!). in človek razsvetljenstva se je tudi začel opremljati z znanji vseh vrst, od naravoslovnih do družboslovnih, gre za empirične znanosti in gre za racionalistično znanje, saj so tako njihove spoznavne metode kot njihovi dosežki delo Razuma, človeškega intelekta, in v njihovi osnovi je racionalistična filozofija. Razsvetljenstvo (čas 18. stol. – stol. luči): Razum lahko razsvetli temo sveta – z resnico o tem svetu. Po tej filozofiji torej Razum lahko spozna resnico – o ustroju sveta, o dogajanju na svetu. In pri političnem odločanju res potrebujemo to: resnico o dogajanju na svetu, vsaj o določenem dogajanju in o nekaterih dogodkih. Morda tudi resnico o tem, v katero smer bo stekel tok nekega konkretnega dogajanja v prihodnosti?
Toda – kaj je resnica? Tako se lahko vprašamo s Pilatom. Tu se seveda ne morem spuščati v razpravo o resnici – sicer pa tudi filozofi še vedno iščejo odgovor na to vprašanje. Politiki, izvoljenci ljudstva: njihova naloga je, odločati v imenu ljudstva, na politični ravni, jasno, da pri tem morajo čim bolje poznati dogajanje na svetu, zlasti pa v svoji državi. (S)poznati resnico: zanje je torej »resnica« poznavanje tega dogajanja. Da bi čim bolje poznali dogajanje, se politiki že od nekdaj poslužujejo vohunjenja, države imajo obveščevalne službe, moderna tehnika je vse to še močno izboljšala: prisluškovalne naprave, nadzorne kamere, računalniška obdelava podatkov, umetna inteligenca… . Nasploh, digitalna tehnika je omogočila, da se o VSAKEM lahko pride do cele gore podatkov, tudi o zelo osebnih, intimnih zadevah… . In politika (država), zlasti totalitarna, tudi stremi k temu, k popolnemu nadzoru nad ljudmi. Toda ali je to možno – imeti pregled nad VSEM dogajanjem v družbi? Ne, že na prvi pogled je to nemogoče, narava dogajanja tega ne dovoljuje – le-to je namreč mnogo preveč kompleksno (nepregledno, dinamično). Predvsem pa ni mogoče poznati nekaj najbolj odločilnega: dogajanje v notranjosti ljudi. A ravno odtod (iz duše, srca) se porajajo misli, vzgibi, namere, načrti ljudi, in zato tudi njihova dejanja. Zato je totalitarni komunizem stremel tudi k temu: (s)poznati tudi misli državljanov, začel jim je predpisovati tudi, kaj in kako naj mislijo. Toda te težnje nikakor niso mrtve, pozabljene, pod pretvezo pregona sovražnega govora se skuša omejevati svobodo govora (in s tem tudi mišljenja!), to svobodo misli skuša omejiti t.i. »politična korektnost«. In predvsem: ali je notranje svoboden človek, prikovan na mali ekran ure in ure, preko katerega mu Veliki Brat na zvite, prikrite načine sugerira določene misli, vrednote, mu uničuje dušo, ga kvari… . Naša civilizacija je res vedno bolj orwellovska.
A kljub vsemu temu: prepričan sem, da kljub vsemu našemu znanju, tehniki, nadzoru ni mogoče imeti pregleda nad dogajanjem (sveta, družbe), zato mislim, da je razsvetljenska postavka, da je namreč z Razumom mogoče do resnice in zato do pravilnih odločitev, napačna. Ker ne računa z resnično naravo dogajanja sveta – to dogajanje se vsemu temu vedno znova skriva, zakriva, se izmika. A demokracija gradi, med drugim, tudi na tem, na tej zmoti. Sicer pa na tem gradi tudi totalitarizem, tu si monopol nad resnico prilasti ena ideologija, ena stranka. Zato je tudi glede tega demokratični sistem boljši: tu se, ob razpravah v parlamentu, nek problem osvetljuje iz več zornih kotov, vsaka stranka ga osvetli skozi prizmo svoje ideologije in se zato pride do neke celovitejše slike.
Človek je pa tudi sistemsko pogojeno bitje, se pravi da na njegovo mišljenje in delovanje vplivajo tudi sistemi, ki jih je postavil, in tako tudi demokracija. Zato se ta zmota demokracije, katere politična filozofija je razsvetljenski racionalizem, prenaša »z vrha« družbenih struktur do najnižjih nivojev, na mikroraven, in vpliva tudi na način mišljenja in odločanja posameznikov v tej sodobni družbi. Povzroča, da se ljudje odločajo zgolj po svoji pameti in s pomočjo svojega racionalističnega znanja, kar ima za posledico, da se v življenju usmerjajo napačno.
Napaka v sistemu: logika številk
Sistem demokracije je v svojem delovanju globoko prežet s kvantiteto, s količinami, s številkami. Količina volivcev odloči o tem, kdo bo vladal v naslednjem mandatu, število izvoljencev ljudstva odloči o tem, kateri zakon bo sprejet, kateri zavrnjen… . Toda, ali je takšna pot res pot do najboljših političnih rešitev?
Že Sokrat, ki naj bi iznašel demokracijo, je ugotovil, da se v tem skriva neka zmota, neka napaka, ko naj bi dejal: »Ali sta dva glasova od naju s Platonom res manj vredna kot trije glasovi tistih treh pastirjev na tistem hribu?« To vprašanje jasno pove, da neka številka še nič ne pove o znanju in modrosti, ki se skriva za njo. Večina ljudi je povprečnih, lahko celo neumnih, z malo znanja, in živi navadno v večjih zmotah in zablodah kot modri, izobraženi, ki so v manjšini.
Vendar, kot že opisano, demokracija gradi na razsvetljenskem racionalizmu, orožje racionalizma pa je moderna znanost, njeno glavno orožje pa je merjenje, se pravi ugotavljanje kvantitete, sodobni človek, ki skuša priti do resnice s pomočjo modernih znanosti, si zato predstavlja, da je do resnice in do najboljših rešitev mogoče priti ravno s pomočjo številk. Pravzaprav edino ta jezik (številk, matematični jezik) zares »eksaktno« opisuje stvari. Se pravi, logika količin, številk, vgrajena v sistem, je del zmote, ki je racionalizem.
Nasploh je glava modernega človeka napolnjena s številkami in z raznimi faktografskimi podatki. Številke dobimo z merjenjem. Merjenje: to ni novoveški izum, že v antiki in srednjem veku so merili količine kot teža, dolžina, volumen…, in imeli za to enote. Vendar, šele renesansa začne pristopati k naravi kot takšni s tem, in začne meriti v procesu eksperimenta, kar se nadaljuje v razsvetljenstvu. Fizika je po tej poti spoznala velika dejstva o naravi, prevladalo je mišljenje, da je na ta način mogoče odkrivati naravne zakone, človek je sprejel vero v moč količin, številk, od tod tudi mišljenje, da je na ta način in po tej poti mogoče spoznati tudi, po kakšnih zakonih deluje družba. Tudi zato danes igrajo številke v politiki tako pomembno vlogo. Kakšen kos oblasti si bo odrezala neka stranka – o tem odločijo procenti.
Ta napaka v sistemu (ko o oblasti odločajo volivci, številke) je z vedno močnejšo uporabo tehnike, zlasti informacijske, v njem, postajala vedno bolj izrazita, celo usodna. Zakaj? S tehniko (z mediji) je volivce (množice) mogoče prepričati v to in ono, tudi v neumnosti (množice so glede znanja in modrosti kvečjemu povprečne!), za medije pa je potreben denar, zato lahko ljudje z denarjem spravijo na oblast stranko (več strank) po svojih potrebah in željah, tudi stranke z najslabšimi političnimi idejami. Še en razlog, zakaj je demokracija s tehniko postala še slabša.
Zaključek
Skušal sem navesti zmote in napake v političnem sistemu demokracije. Ena od njih je tudi, da demokracija predpostavlja in zahteva nekaj, česar sama ne more zagotoviti, to pa je čim višja etična raven ljudi. V ta problem pa se je vmešalo še nekaj: novoveški človek ni začel svojo civilizacijo graditi le na tem političnem sistemu, ampak tudi na tržnem gospodarstvu, in postavil je šolski sistem, v katerem se poučujejo empirične znanosti, znotraj vsega tega pa je na veliko začel uporabljati moderno tehniko. Vse skupaj v tej kulturi generira racionalizem in materializem, ki vodita v ateizem, ta pa v rušenje etičnih temeljev. Tehnika se je nadalje vmešala tudi v to napako sistema, da namreč o oblasti in zakonih odločajo številke, kar pa je po mojem še dodatno in močno poslabšalo demokracijo. Z informacijsko tehniko (mediji!) je namreč mogoče skreirati volilno voljo množic tako, da le-ti volijo »ustrezno«. Oblast tako postane domena tistih, ki imajo veliko (največ) denarja – za medije, in jih zato z volitvami ni mogoče zamenjati, na volitvah se stranke in ljudje menjajo le navidezno, na način, da se ustvarja videz demokracije.
Demokracija ni neko statično stanje, je proces in pot, na kateri se mora stalno izboljševati, demokracije je namreč lahko manj ali več – tako pravijo razni strokovnjaki zanjo. Zato so države z dolgoletno (stoletno) demokratično tradicijo tu bolj napredovale, so pred nami, ki smo še vedno »mlada« (nezrela) demokracija. Vendar pa jaz ne delim tega mnenja, zame je, zaradi prej navedenega, ta sistem v svojem razvoju postajal vedno slabši, in v naših časih se je izrodil v neko obliko totalitarizma. Oblast Kapitala – častilcev Denarja, ki znajo biti tudi častilci satana. Njegov cilj pa je ustvarjati zmešano družbo, nas zmesti, zbegati, in duše spreminjati v ruševine, uničuje jih tako, da jih hrani z ničevostmi. In ni težko prepoznati, na kakšen način se to dela: večina vsebin v današnjih medijih so ničevosti, utapljamo se v poplavi ničevosti (in tudi pokvarjenosti).
Moderna doba se je vsa osredotočila na telo in na telesne potrebe (vse skupaj se je začelo z renesanso), in Zahod je na področju materialnega res dosegel ogromno, vendar pa so znanja in instituti, kar vse je pri tem uporabil, povzročila nek notranji propad, v katerem danes živimo: kaos v družbi in opustošenje v dušah (zaradi tega propada pa je ta civilizacija začela propadati tudi na zunaj, ta razkroj se danes kaže v razpadanju družbenih podsistemov). Če imamo to civilizacijo za (notranje) propadlo, pa je pred nami naloga, da začnemo graditi nekaj novega. Način, kako začeti, pa bo seveda odvisen od stanja na svetu, sredi katerega moramo začeti. In če imamo za notranje bistvo civilizacije nek red, urejenost v družbi in dobro stanje v notranjosti ljudi (v dušah), sledi, da moramo živeti, misliti, se odločati tako, da bomo današnje katastrofalno stanje na tem področju začeli izboljševati.
Tu pa bo treba premagati (preseči) neko zmoto demokracije, ki je razsvetljenski racionalizem. Priti do neke boljše, popolnejše poti do resnice, priznati, da z razumom in njegovimi dosežki ne moremo do nje, da je do nje mogoče samo s pomočjo Duha. Stanje na svetu, kakršnega je ustvaril razvoj, bo iskanje te poti vzpodbudilo: zaradi nereda, nemoralnosti, pokvarjenosti, oblasti satana se nam resnica o konkretnih dogodkih in osebah sveta še nikoli ni tako zelo skrivala in izmikala kot ravno danes. In če bomo hoteli prispevati k boljšemu stanju na svetu in v lastni duši, bo to spet zahtevalo odločanje, usmerjanje v življenju ne zgolj s svojo pametjo, ampak tudi s pomočjo Duha.
