0.8 C
Ljubljana
petek, 3 decembra, 2021

(PREJELI SMO) Rušenje religije

Piše: Franc Bešter

Namen tega prispevka je, osvetliti dejavnik, zaradi katerega je Zahod izgubil metafizične in s tem etične temelje, kar ima številne negativne posledice. Med drugim tudi ekonomija in politika v naših časih zato delujeta teže, slabše, in tehnični napredek ni dal takšne blaginje kot bi jo lahko. In tudi okolje bi bilo brez tega manj poškodovano.

Mit napredka?

Ali smo opravili z mitom neomejenega napredka? Kakšnega, katerega? Večina pripadnikov

naše civilizacije si pod »napredkom« predstavlja materialni napredek (večanje udobja, luksuza…)

In ne nekega duhovnega napredka – v tem se kaže enostranost naše kulture in materializem naše dobe. In ker je ta napredek ustvaril znanstveno- tehnični razvoj, je človek to dvoje do nedavnega poveličeval, streznil se je šele v zadnjem času, ko se je pokazalo, da tehnika probleme ne le rešuje, ampak tudi generira. A kljub temu: v mnogih še vedno živi novoveški mit napredka. Napredek česa?

Znanosti, tehnike, s tem ekonomije. Gospodarska rast. Te ideje so iracionalne: priznati moramo meje

znanstveno-tehničnega razvoja, in tudi neomejena gospodarska rast na omejenem planetu ni možna. Možnosti tehno- znanosti z njeno metodo eksperimenta in merjenja se zarisujejo meje, s tem pa tudi meje nadaljnjega tehničnega razvoja, osebno sem prepričan, da velikih izumov ne more biti več (po tej poti), kar pa nujno vpliva tudi na ekonomski razvoj. Zavedli smo se številnih pogubnih posledic tehnike na naravo, ko na nas pritiskajo podnebne spremembe. Kaj pa učinki znanosti in tehnike na družbo? Vsekakor niso bile samo pozitivne.

 

Konec moderne

Mislim, da zdaj, ko smo naleteli na meje (rasti) in ko se znanstveno- tehnični razvoj zaustavlja, moramo oceniti tudi negativne učinke vsega tega na ljudi. Zaradi meja, na katere smo naleteli, in zaradi teh negativnosti sem prepričan, da se hitro bližamo koncu te dobe in da bo treba narediti določene radikalne spremembe.

Znanost in tehnika: to dvoje je ustvarilo moderno dobo, a tudi materializem te dobe, z vsemi njegovimi škodljivimi posledicami (izguba smisla, odtujenost, moralna kriza). Znanost: podoba sveta in človeka, v kateri je prostor samo za svet materije. Konec vsake metafizike. Materializem na teoretični ravni. Uporaba tehnike v tržnem gospodarstvu: nastanek potrošniške družbe, ki množice vodi v materialistični način življenja, v praktični materializem.

V tem prispevku pa se nameravam osredotočiti predvsem na mentalno pogojenost, na notranjo miselno izgrajenost modernega človeka, ki jo ključno določajo ravno empirične znanosti te dobe.

 

Empirične vede

Scientizem je v zatonu, danes le še redkokdo verjame v odrešilno moč teh znanosti, a njihov vpliv na miselni svet ljudi je še vedno velikanski, in bo še dolgo tako. To povzroča tehnična civilizacija: oboje, tako proizvodnja tehnike kot življenje z njo, zahteva, da se ljudje v dolgih letih učenja, v šolskem sistemu, učijo teh znanosti, ki so tehniko odločilno pomagale ustvariti, tu gre predvsem za fiziko, kemijo in njun jezik, matematiko. In tu gre za masovnost: ta znanja si trpajo v glave milijoni, da ne rečem milijarde, in to ne leta, tudi desetletja. In mogočni vpliv izhaja tudi iz vere, verjetja v to znanost: ta vera izhaja iz vere v tehniko, ki »deluje«, zato je tudi ta Znanost, ki jo je ustvarila, »pravilna«, a tudi iz njene metode: ona je pravilna tudi zato, ker so tam stvari »dokazane« (s to metodo) in »eksaktno« (matematično dosledno) opisane, podane. Miselni vzorci in šablone,ki se skozi mladostna leta vgrajujejo v glave ljudi, pa niso nekaj, kar bi človek lahko kar preko noči menjal, vse to ima svojo vztrajnost, in večino ljudi zato vse to, v njihovem mentalnem delovanju, pogoji za vse življenje. Ta znanja in nek način mišljenja: vse to gotovo marsikaj omogoča, ljudi usposobi za mnoge spretnosti, a tu bi rad izpostavil, kaj ta pogojenost lahko začne onemogočati, in kakšne so lahko tudi škodljive, celo pogubne posledice.

 

Podoba sveta, način mišljenja

Tu sem že precej pisal o tem: kako okuženost možganov z racionalističnimi znanji povzroča bolezen duše, ki je racionalizem. Zaradi prej opisanega je racionalizem postal kuga naše dobe – smrtonosna za dušo, ta znanja imajo namreč to lastnost, da navajajo ljudi k postavljanju Razuma na prvo mesto (v srcu).

Nameravam osvetliti, kako je nek dejavnik (moderna znanost), ki se je pojavil v renesansi in še bolj v razsvetljenstvu, vplival na krščanstvo kot na enega glavnih nosilnih stebrov te kulture, in zakaj je bil ta vpliv rušilen. Zakaj je zahodni človek, zaradi nekega razvoja ne le pridobil, ampak tudi ogromno izgubil, izgubil je metafizični temelj in s tem smisel, in našo dobo zato označuje tudi nemoralnost.

Ali si vera in znanost nasprotujeta? V principu ne, vendar le pri človeku, ki oboje, celovito in globinsko, zares dovolj dobro pozna. Le takšen človek se namreč jasno zaveda, da gre tu za dva zelo različna spoznavno- miselna svetova, ki si v marsičem nasprotujeta, a se lahko tudi medsebojno dopolnjujeta.

 

Razumevanje znanosti v šolskem sistemu

Postavili smo šolski sistem, ki ima več stopenj, razumljivo, ker gre tudi človek skozi več razvojnih faz: od otroka do mladostnika in študenta, tudi možgani človeka se v tem procesu razvijajo, v šoli je zato treba iti po načelu »od lažjega k težjemu«.

Kako se bo v šoli nekaj razumelo, je v veliki meri odvisno od tega, kako se bo nekaj podajalo, učitelji pa naj bi podajali na razvojni stopnji učencev primeren način – le tako jih bodo razumeli.

Razumeli! Ta beseda se mi tukaj zdi ključna. Kdaj razumemo znanost? Kaj pomeni »razumeti znanost«? Ali jo lahko razumemo na enega ali več načinov? Ali učenci na osnovnošolski in srednješolski stopnji sploh lahko razumejo znanost?

Tu seveda mislim na fiziko in kemijo, a tudi na matematiko kot njun jezik. Empirična znanost, z metodo eksperimenta in merjenja: njo so ustvarjali in z velikimi napori izgrajevali največji duhovi človeštva skozi več stoletij. Ali vse to lahko vsrkajo, prebavijo in globinsko doumejo učenci na ravni osnovne šole – ko pri njih abstraktno mišljenje sploh še ni razvito?? Jasno, da ne. Učitelji jim lahko podajo le nekaj najbolj osnovnih stvari, in še to v dokaj primitivni obliki. Na srednješolski stopnji se abstraktno mišljenje začne prebujati, razvijati, tu dijaki spoznajo že tudi več enačb in formul, in znajo izračunati več stvari. Vendar, kako se stvari podajajo in kako RAZUMEJO? Da učenci vsaj nekaj spoznajo, se podaja stvari na dogmatski in racionalističen način: da je npr. znanost odkrila naravne zakone, spoznala zgradbo sveta, tudi sam njegov nastanek, vemo, iz česa je svet (iz atomov in molekul, in poznamo elemente in zgradbo njihovih atomov, a tudi vse spojine, ki lahko nastanejo iz njih…), vemo, da svet poganjajo sile in energije, znamo računati s količinami, poznamo vse enačbe za razne sile in gibanja, za kemijske reakcije… .

Tu, v teh nekaj letih tudi ni možnosti, da bi podajali in se učili drugače: ni dovolj časa, in sposobnosti učencev so omejene, med njimi je bolj malo genijev. Vendar, učenci nekaj zvedo in znajo nekaj izračunati, in potem si predstavljajo, da stvar »razumejo«. Saj pri znanosti sta samo dve možnosti: da jo razumeš ali ne razumeš, pri njej si stvari ni mogoče razlagati na več načinov, le eden je pravi! A take predstave so zmotne, lahko celo usodne. Najbolj usodno in slabo je, da večina učencev ne razlikuje med teorijo (podobo, modelom), kar je ustvarila ta znanost, in stvarnostjo, naravo kot takšno (in na tej stopnji tega tudi niso sposobni!), zanje npr. modeli atoma niso le modeli, zanje atomi takšni tudi so, in zanje »sile« niso le miselni konstrukt, miselna orodja, zanje te sile v naravi tudi zares obstajajo in delujejo. Tako potem vse življenje živijo v tem svetu, verjamejo v zares obstoječe stvari, ker so »znanstveno dokazane«, ne zavedajo se, da gre tu bolj za filozofijo, za racionalistično filozofijo, v osnovi katere je teza, da Razum lahko spozna resnico in zato lahko odkriva naravne zakone takšne kot so. Zmota: ti »zakoni« živijo v naših glavah, ne pa v naravi. Ne zavedajo se, da živijo v laži. Vse skupaj pa ima rušilne posledice za religiozno zavest ljudi: ta racionalizem vodi v ateizem, ker vodi v zanikanje Boga – VSE si znamo pravilno razlagati brez Boga!

Kaj pa študentje – visokošolska stopnja poučevanja? Tu gre za nadgradnjo tega, kar so ljudje pridobili prej. Učenci so zrelejši in sposobni razlikovati med teorijo in naravo samo po sebi, vendar tudi tu ne gre za pridobivanje globinskih uvidov v same enačbe in formule, ni podajanja filozofskih osnov znanosti in zgodovine znanosti (ki je znanost sama!), gre za to, da si študentje pridobijo določene spretnosti in veščine: v merjenju, pri izračunavanju raznih količin, s pomočjo dokaj zahtevnih in zapletenih matematičnih orodij in prijemov (kotne funkcije, logaritmi, odvodi, integrali, vektorji, tenzorji, matrike, verjetnost, statistika…). Risanje in uporaba grafov, krivulj, vse seveda znotraj pravokotnega sistema… .

Na tej stopnji je razumevanje znanosti bolj poglobljeno, in ko se ljudje naučijo mnoge stvari pravilno izračunati in marsikaj izmeriti, si predstavljajo, da so to znanost razumeli – a večina ima enačbe še vedno za naravne zakone, ni jih sposobna globinsko razumeti. Problem, ki ga vidim pri vsem skupaj je, da si ljudje skozi več let napolnijo glave z neštevilnimi faktografskimi podatki, kar močno obremeni njihov spomin in jih miselno vkalupi, ujame v nek prisilni jopič, vzame človeku velik del notranje miselne svobode – da ne more več iz svoje kože. Postane močno pogojen z vsem tem, v svojem mentalnem delovanju, prežet s količinami, številkami, še najbolj usodna se mi zdi miselna ujetost v pravokotni koordinatni sistem, ker ta ujetost pomeni zamejenost v svet fizičnega, mislim, da je tudi zaradi tega sistema zahodni človek izgubil pogled v duhovno, metafizično, v onostranstvo.

In kako vpliva ta visokošolska izobraženost, v smeri empiričnih znanosti, na odnos do vere (krščanstva)? Problem tu ni več samo neka podoba sveta, problem je tudi spoznavna metoda te znanosti: verjeti v nič, česar ni mogoče meriti, kar ni »dokazano«, česar ni mogoče opisati s

formulami… . A ne gre samo za to. Človek si napolni glavo tudi z neštetimi novimi izrazi, pojmi, z izrazito strokovno in znanstveno terminologijo, ob vsem tem postane govorica vere (Cerkve) nekaj težje razumljivega (ta človek je tudi opremljen za razumevanje pomena znakov, ne simbolov, prilik, alegorij, kar je značilno za vero!) in zastarelega, arhaičnega, tudi otročje naivnega, da ne govorim o 2000 in več let starem Svetem pismu.

 

Odnos med znanostjo in vero (krščanstvom)

Filozofska osnova izkustvenih znanosti, ki smo jih uporabili za izumljanje tehnike, je razsvetljenski racionalizem, če pomislimo npr. na Descartesa. Ta filozofija postavlja Razum na prvo mesto (razsvetljenstvo poveličuje Razum), zato, po tej filozofiji, Razum lahko, z metodo Znanosti (ki je tudi delo razsvetljenega Razuma!) spozna resnico in odkriva naravne zakone, takšne kot so, sami po sebi. Razum lahko RAZSVETLI temo sveta – z resnico o tem svetu! Ta Znanost prihaja do te resnice z izkustvom, ki ga pridobi z metodo objektivnega opazovanja, eksperimenta in merjenja (eksperimentira s snovjo, z materijo), in del te metode je tudi dvom – sistematični dvom: v nič slepo verjeti, vse preveriti z izkustvom! Znanost na ta način ugotavlja izkustvena dejstva, ki pa si jih je mogoče razlagati na tak ali drugačen način, in tej razlagi pravijo znanstveniki »teorija«, in mnogi jo imajo za neko dokončno resnico, za dogmo, čeprav se potem večkrat pokaže za lažno.

To, kar takoj pade v oči, česar pri teh temeljih te znanosti ne moremo prezreti, je, da je vse skupaj, večinoma, v prav diametralnem nasprotju s tistim, na čemer gradi vera: pri veri je treba postavljati Boga na prvo mesto, znanje se razvija iz razodetih resnic, v katere je treba verjeti, ne dvomiti, v Boga je treba vedno slepo zaupati, dvom je tu celo greh! In resnice so mnogokrat podane s simboli (s simboličnimi besedami), ne z znaki, razlika med simbolom in znakom pa je ogromna! In resnice se nanašajo večinoma na Metafizično, na Boga – Duha, ki je ne-materija, ki je nekaj povsem drugega kot snov. Sicer lahko tudi pri veri govorimo o izkustvu, a le- to je notranje, subjektivno in se nanaša na Duha (ne-snov).

Vidimo, da gre tu za dva zelo različna spoznavna svetova, racionalizem kot osnova znanosti vodi v ateizem, zato vanj vodijo tudi vsa tista znanja, ki rastejo iz tega temelja. A s temi znanji si polnijo glave nepregledne množice (mladih!) po vsem svetu. Z razsvetljenstvom se je v civilizaciji pojavila neka spoznavno- miselna struktura, katere lastnost je, da razkraja, podira, ruši religiozno zavest človeka. Posledica je, da je človek Zahoda, v nekaj stoletjih, izgubil dejavnik, ki naj bo vez z Metafizičnim, ki naj daje smisel in ustvarja urejeno družbo.

Kaj pa znanost in tisti znanstveniki, ki se s to znanostjo ukvarjajo vse življenje? Ali jo oni res razumejo? To je gotovo odvisno tudi od človeka (od njegovega talenta, inteligence…). Mislim, da jo večina dovolj dobro in globinsko pozna, in se zato zaveda tudi, v kakšnem odnosu je do vere. Da, če se želimo jasno zavesti njenih negativnih učinkov na človeka, moramo dovolj dobro, globinsko poznati tako znanost kot vero. Potem bomo razumeli, zakaj lahko deluje rušilno, in bomo znali to preprečiti.

 

Racionalizem in satan

Glede satana kot nevidne duhovne stvarnosti moramo spet izhajati iz razodetih resnic o njem. Najprej: on obstaja. V srednjem veku, času vere, je bila tudi vera v hudiče, demone, ki hodijo po svetu in pogubljajo duše, takorekoč samoumevna. A kdo danes še resno verjame v satana? Redkokdo. Vendar, ali ni to zato, ker nas je uspel prepričati, da ne obstaja – da s tem lahko deluje, ne da bi se ga bali?

Satan obstaja in deluje. Kako deluje v svetu? Vsekakor tudi preko ljudi, tako, da jih prej zapelje, spravi pod svojo oblast in potem uporabi kot svoje orožje. Kaj hoče doseči s svojim delovanjem? Pogubiti naše duše, njegova zmaga: ko mu uspe speljati dušo v propad. On nas hoče voditi v duhovno smrt. Smrt duše: to smrt lahko povzroči tudi smrtonosna kuga naše dobe – racionalizem. Zato je povsem logično, da nas on, preko ljudi, hoče hraniti z racionalizmom, s tem tako, da nas hrani z moderno znanostjo, ki je (miselno) orožje racionalizma. Tudi ni težko videti, kje in kako se to dela: v šolskem sistemu se danes le-te učijo milijarde (mladih!). Ta (empirična) znanost sicer sama po sebi ne bi bila nujno nevarna, pomembno je, KAKO se ona podaja – od tega je v veliki meri odvisno, KAKO jo bomo razumeli. Po šolah pa se podaja na dogmatski, racionalističen način: to, kar se učimo, so pravi naravni zakoni, njene teorije so pravilne, moramo vse to verjeti in sprejemati, ker so vse stvari dokazane in eksaktno opisane… . Zato jo večina tudi tako razume, in potem ve življenje živi v nekih lažnih predstavah (»kar se Janezek nauči, to Janez zna«).

Jasno je, da je takšno (racionalistično) razumevanje znanosti takšna podlaga, na katero se dobro prijemlje ateistična ideologija, zato se je v ta namen znanost v komunizmu tudi prikrajalo, bil je močan odpor do kakršnegakoli njenega spreminjanja, dvoma v njene teorije ipd., a to se dela še danes, ne le pri nas, po vsem svetu. Strahotna zloraba znanosti! In zaradi tega danes v znanosti ni iskrenega in brezkompromisnega iskanja resnice, vse je zakrnelo, okostenelo, nad čemer pa ne gre preveč tarnati, saj je njena spoznavna metoda tako ali tako (po mojem) v glavnem izčrpana.

Tako danes satan hrani človeštvo z racionalizmom, a ne samo po neštevilnih šolah sodobnega sveta, on pošilja v svet lažne preroke, ki so racionalistični filozofi naše dobe. Prepoznamo jih po tem, da se poslužujejo znanstvenih teorij v svoji filozofiji – znanost je miselno orožje človeka – racionalista. Jezus napove njihov prihod že v evangeliju, da bodo namreč v poslednjih časih vstali krivi Kristusi in krivi (lažni) preroki, ki bodo mnoge zapeljali. In napove tudi prihod ne- zdravega nauka: »Prišli bodo časi, ko zdravega nauka ne bodo prenesli, ampak si bodo za čehljanje ušes kopičili učiteljev po svojih željah«.

Kopičimo učitelje po svojih željah – ker njihov nauk ugaja našim ušesom, a ta nauk ni zdrav – za našo dušo, ker povzroča bolezen, ki je racionalizem. Ti učitelji so racionalistični filozofi, njihova filozofija pa temelji na načelih tega (materialnega) sveta, ker jo izvajajo iz racionalističnih znanosti.

 

Franc Bešter, Zg. Besnica

Zadnje novice

Sorodne vsebine