Piše: Tone Kuzma, Polhov Gradec
Ko Simona Drenik Bavdek danes govori o pravičnosti, demokraciji in volilnih pravicah, se postavlja preprosto vprašanje: zakaj naj bi ji javnost brez zadržkov verjela?
Ali ni prav zaupanje tisto, kar je temelj vsake institucije? In ali ni prav zaupanje tisto, kar mora imeti varuh človekovih pravic v največji možni meri?
Zakaj bi državljani kot nesporno avtoriteto sprejeli osebo, katere ime javnost še danes povezuje z arbitražno afero, ki je zaznamovala eno največjih političnih in diplomatskih blamaž v zgodovini samostojne Slovenije?
Kje je bila takrat odgovornost?
Kje je bila samorefleksija?
Kje je bilo priznanje, da so bile storjene napake?
Danes Simona Drenik Bavdek razlaga, kaj je pravično in kaj ni. Toda ali ni najprej treba odgovoriti na vprašanje, zakaj bi njena presoja sploh imela posebno težo?
Če nekdo nastopa kot moralna avtoriteta države, mora biti pripravljen tudi na presojo lastnega delovanja. Ali je Simona Drenik Bavdek kdaj prepričljivo pojasnila, zakaj naj javnost loči njeno današnjo funkcijo od njene pretekle vloge v dogodkih, ki so Sloveniji povzročili ogromno politične škode?
In predvsem: zakaj se njeni argumenti glede volilne zakonodaje predstavljajo skoraj kot dokončna resnica?
Ali varuh človekovih pravic odloča o zakonih?
Ali varuh piše ustavo?
Ali varuh nadomešča ustavno sodišče?
Ne.
Varuh lahko poda mnenje. Toda tudi državljani imajo pravico podati mnenje o varuhu.
Ko Simona Drenik Bavdek opozarja na domnevne kršitve demokratičnih standardov, se marsikdo vpraša: zakaj bi predavanja o politični odgovornosti poslušali od osebe, katere javna podoba je že več kot desetletje neločljivo povezana z eno najbolj spornih epizod slovenske diplomacije?
Morda največji problem ni v tem, da ima Simona Drenik Bavdek mnenje. Problem je v tem, da ga podaja s položaja, ki zahteva izjemno stopnjo javnega zaupanja.
Prav to zaupanje pa ostaja odprto vprašanje.
Zato bi bilo pošteno, da se pred vsakim novim moraliziranjem najprej odgovorijo druga vprašanja:
Zakaj naj državljani verjamejo njej?
Zakaj naj njene besede o pravičnosti nosijo večjo težo od besed drugih pravnikov?
Kaj jo dela za nesporno moralno avtoriteto?
In ali ni ironija, da oseba, ki od drugih pričakuje najvišje demokratične standarde, sama še vedno nosi breme dogodkov, zaradi katerih je javnost že pred leti izgubila velik del zaupanja vanjo?
