17.7 C
Ljubljana
nedelja, 19 septembra, 2021

(PREJELI SMO) Razvoj zavesti

Piše: Franc Bešter

Pred kratkim sem prebral knjigo Davida Cigoja s tem naslovom – ta naslov me je pritegnil tudi zato, ker sem pred leti napisal in tudi v samozaložbi izdal knjigo s podobnim naslovom: »Potovanja zavesti«.

Zavest: kaj je to? Ta pojem, čeprav pogosto uporabljan, je še vedno dokaj nejasen, in tudi avtor se s tem, kaj naj bi »zavest« bila, v knjigi kaj dosti ne ukvarja. Zavest, kakor sem jo jaz razumel v svoji knjigi, je »duh« – notranja, metafizična raven človeškega bitja, natančneje, je srce (nematerialno jedro človeka), ki je nosilec »jaza«, tisti del človeka, ki je večen (nesmrten) in ki se zaveda samega sebe, tega, da je , da obstaja.

V prečitani knjigi sem našel kar precej zanimivih in koristnih misli in idej, a z mnogočim se ne morem strinjati. Vsebina knjige je »sociološka«, ukvarja se s problematiko družb, narodov, držav in sistemov na različnih stopnjah razvoja, in položajem človeka v njih, ki je močno pogojen z vsem tem. Ta vsebina je torej močno politična. Nosilna ideja (rdeča nit) v njej je vsekakor tale: človek kot družbeno bitje se še vedno razvija, in razvijal naj bi se predvsem v smeri svoje odgovornosti, za to odgovornost ga opolnomoči njegova svoboda, ki jo najbolje zagotavlja demokratični politični sistem. Cilj tega razvoja je, da človek postane Človek, povsem avtonomen, zrel in odgovoren, in takrat bo nastopila zlata doba.

Analizirajmo to misel.

Odgovornost. Avtor s tem posredno priznava, da v tej družbi manjka odgovornega ravnanja, kar je vir mnogih problemov in tudi zla. Vendar, demokracija, ki jo imamo, ljudem daje svobodo in ta jih usposablja za vedno bolj odgovorno delovanje, jih za to »opolnomoči«. Jim daje moč za to. On s tem posredno prizna, da je za odgovorno (etično) ravnanje potrebna neka notranja moč v človeku. A po njem je človek tega sposoben sam, lahko je »avtonomno moralen«. Se pravi: človeku za moralnost ni potreben Bog s svojimi zapovedmi, načeli in pravili in sistemom nagrade ali kazni (nebesa, pekel), prav tako nista potrebna človeška zakonodaja in državna prisila. Samo doseči mora ustrezno stopnjo razvoja (zavesti). Bog: avtor ga ne zanika, a njegov bog (zapiše ga z malo) ni Bog razodetja, Svetega pisma, zanj sicer obstaja neka popolna (absolutna) ljubezen in modrost, a to ni Oseba, h kateri bi človek molil, jo častil, se z njo pogovarjal… .

Človek naj se razvije  v Človeka (v nekakšnega boga), človek je na dovolj visoki stopnji razvoja zavesti sposoben sam upravljati s svojim življenjem, delovati avtonomno etično in s tem ustvariti popolno družbo. Ali je res sposoben tega?? Ob sedanjih naravnih nesrečah se vedno znova pokaže njegova nemoč glede tega.

Kje vidim vzrok za takšno gledanje? Vidim ga v tem: vsebino te knjige prežema duh racionalizma, ta duh pa človeku daje vedeti, da je samozadosten, da vse lahko naredi, doseže sam, brez Boga, da mu ni potrebna neka pomoč »od zgoraj«.

Zakaj trdim, da je v tej knjigi racionalizem (filozofija, ki na prvo mesto postavlja Razum)?

To je povsem očitno: racionalizem povzdiguje, poveličuje tudi racionalistična znanja, te znanosti ( v tej knjigi, razumljivo, predvsem sociološke in psihološke), kar se kaže v tem, da avtor rad in pogosto uporablja znanstveno terminologijo, in potem zadeve podkrepi celo z grafi (krivuljami, ki kažejo odvisnost določenih stvari od določenih dejavnikov).

Da, racionalistična Znanost se ponaša z eksaktnim jezikom enačb, formul, grafov, ključna stvar za njihovo oblikovanje je merjenje, zato so pri racionalizmu meritve eden temeljnih elementov, in na ta način eksaktne hočejo biti tudi družboslovne znanosti, a s tem zaidejo tudi v takšne, povsem očitne nesmisle kot je merjenje nemerljivih stvari, kot so svoboda, ljubezen, sreča, odgovornost… .

Odgovornost: po mnenju avtorja bodo zares svobodni ljudje postali tudi odgovorni, a tu se srečamo s pojmovanjem svobode. Filozofi so o tem napisali debele knjige, ta beseda je prva v geslu francoske revolucije, in francoski revolucionarji so pri tem gotovo mislili politično svobodo, in to svobodo ima v mislih tudi David Cigoj, saj je prepričan, da je demokracija kot politični sistem sposoben človeku dati to svobodo.

Svoboda. Danes govorimo tudi o ekonomski svobodi, a po mojem močno zanemarjamo gotovo najbolj pomembno obliko svobode: notranjo svobodo. Brez te svobode človeku tudi ekonomska in politična svoboda ne prinašata odrešitve.

Zakaj »notranja« svoboda? Ker gre tu za svobodo duše. A tu je nek problem: moderni človek vanjo bolj malo verjame, še manj se zaveda njenih lastnosti, sposobnosti, potreb. Duša pa dosega osvoboditev v Bogu, brez tega ostaja zamejena v materialni svet, in to je za človeka notranje suženjstvo, saj kot duh ne pripada temu svetu. Te odločilne svobode pa mu niti denar niti politični sistem ne moreta dati. Še več: denar in sistem lahko postaneta v tem celo velika ovira. Denar. Glede njega ni težko videti, zakaj: zemeljsko bogastvo (navezanost nanj) zapira vrata v nebeško Kraljestvo. Kaj pa sistem? David Cigoj verjame v odrešilno moč demokracije. Kar se tega tiče, je treba priznati, da človeku do zdaj res še ni uspelo iznajti kaj boljšega. Vendar – »demokracija« kot sistem je najprej zgolj nek formalno – pravni okvir. Kaj pa vsebina, ki naj ta sistemski okvir zapolni? Vsekakor jo določajo ljudje, ki znotraj nje delujejo, glede tega pa so že njeni ustanovitelji tej kulturi Zahoda ugotovili, da bo delovala le, če jo bodo uporabljali dovolj moralni ljudje. Raven etike ključno določa njeno kvaliteto in s tem raven svobode, ki jo lahko daje. Demokracija torej predpostavlja to, a sama po sebi tega ne more zagotoviti.

Etični temelj naj bi dala religija (vera), na tleh Zahoda je to že tisoč let krščanstvo. A kaj se je z njim zgodilo? Ugotavljamo lahko, da je večina ljudi odpadla od vere in Cerkve, s tem so se ti temelji zamajali, da ne rečem zrušili. Način mišljenja in način življenja sodobnega človeka ključno pogojujeta znanost in tehnika, njun »stranski učinek« na družbo pa sta tudi racionalizem in materializem, ki vodita v ateizem. Ta pa pomeni, med drugim, ne- svobodnega in ne- odgovornega človeka. A David Cigoj v znanosti in tehniki vidi ključ za »zlato dobo«. In tudi v demokraciji, a (informacijska) tehnika (mediji) je ta sistem preobrazila v stalno vladavino super bogatih (za medije je potreben kapital!). Mediji pa, v namen ohranjanja te Oblasti, hranijo množice s poplavo ničevosti, da s tem uničujejo duše ljudi, in jih načrtno begajo, s tem ustvarjajo zmešano družbo. V ozadju vsega pa lahko zaslutimo satana. Demokracija, vsaj taka, kot jo živimo danes, torej ne prinaša svobode, ampak (notranje) suženjstvo, v tem pa vidim največjo zmoto, prisotno v tej knjigi.

Franc Bešter, Zg. Besnica

Zadnje novice

Sorodne vsebine