Piše: Franc Bešter
Odločanje je bistvena sestavina življenja: preden nekaj storimo ali začnemo delovati, s prizadevanjem v neki smeri, se moramo odločiti. Vsak človek mora sprejemati svoje (vsakodnevne) odločitve, torej na osebni ravni, politiki pa so poklicani k sprejemanju še bolj usodnih odločitev, v imenu naroda, države.
Mislim, da v tej civilizaciji danes manjka jasne zavesti o soodvisnosti naših odločitev in dogajanja sveta: naša dejanja vplivajo na to dogajanje, v pozitivnem ali negativnem smislu (zato se tu soočamo tudi z etiko), in dogajanje, znotraj katerega delujemo, odločilno vpliva na uspeh (izid) naših delovanj, ne naši osebni napori. Posledica pomanjkanja zavedanja tega je, da se, po mojem, ljudje navadno odločajo zelo lahkomiselno. Oziroma: tisti, ki se zavedajo tega ključnega pomena dogajanja sveta, se, pogojeni z novoveškim racionalizmom in opremljeni z moderno tehniko, glede spoznavanja resnice o dogodkih in dogajanju sveta zatečejo k svojemu Razumu in k racionalističnim znanjem, k internetu itd. . Seveda se zlasti politiki na te načine skušajo dokopati do čim več podatkov, saj nosijo glede odločitev večjo odgovornost.
Vendar, naj se na ta način odločamo na osebni ali na politični ravni, smo na tej spoznavni poti obsojeni na zmote, napake, same negotovosti. Vzrok za to je v dejstvu, da je dogajanje sveta nekaj mnogo preveč kompleksnega in dinamičnega, da bi to mogli zaobseči z omejeno pametjo in njenimi dosežki, še manj nam je lahko znan razvoj nekega konkretnega dogajanja v prihodnosti. Ali pa je morda človeku neka gotovost glede odločanja vseeno dostopna? Ali smo obsojeni na temo neznanja (glede resnice o dogodkih sveta)?
Konec moderne
O koncu te (moderne) dobe govorim, ker sem osebno prepričan o izčrpanosti spoznavne metode znanosti, ki je to dobo ustvarila, in o koncu velikih (tehničnih) izumov. Nadalje pa o vedno težjem funkcioniranju te (racionalistične, industrijske) civilizacije – zaradi negativnih učinkov znanosti in tehnike na naravo in družbo.
V novem veku se je zgodila zadnja, morda največja revolucija v razvoju orodij, moderna je iznašla visoko razvita orodja, ki jim pravimo »tehnika«. Ta razvoj pa je pustil za seboj tudi pravo razdejanje: v dušah ljudi in kaos v družbi, in živeti moramo s tehniko, življenje z njo pa je hitro in zapleteno. Posledica vsega tega je močno spremenjeno dogajanje na svetu, ki je postalo še mnogo bolj nepregledno, dinamično, nepredvidljivo…, kot nekoč. Resnica o stvareh, osebah, dogodkih sveta se nam še bolj zakriva in izmika. Vendar, ali smo obsojeni na temo neznanja glede tega?
Ne, ta resnica je človeku dostopna, prinaša jo Beseda, ki je Resnica, a Besedo prinaša Duh, in prinaša jo v dušo človeka (tudi zato sem v prejšnjem članku napisal nekaj o duši). Vendar, iz tega sledi, da gre pri tem za neko povsem drugo, drugačno spoznavno pot kot je pot modernih empiričnih znanosti in racionalistične filozofije. To je spoznavna metoda (filozofija), ki gradi (temelji) na razodetih resnicah. Stvarnost, ki zares popolnoma in v celoti pozna VSE dogajanje sveta, je lahko le Duh (ki vidi tudi skrite stvari in tudi v duše ljudi), zato nam resnico o dogodkih sveta lahko razodeva le Duh. Duh: ne-materija, ki je glede na vse snovno absolutno zgoraj, ki nam Resnico prinaša v duše (srca). In Besedo, ki nam jo podarja, gledamo z očmi duše. Duša, Duh, Beseda: same meta-fizične stvarnosti. Človeku Zahoda bo treba povrniti zaradi racionalizma izgubljeno metafiziko. On je postal ravnodušen do vsega, kar prihaja od Duha.
Današnje stanje na svetu, ki zahteva revolucijo v spoznavanju resnice in načinu odločanja, nas bo navedlo k obračanju k absolutno višjemu, s katerim prihajamo v stik preko duše, se pravi absolutno notranjega. Kar pa je po svoje logičen nadaljnji korak v razvoju civilizacije: renesansa je začela odpirati pogled človeka v tretjo dimenzijo (perspektiva) – srednji vek je imel drugo vizijo prostora, kar se odrazilo tudi v umetnosti, to slikarstvo je ploskovito. Ta pot (objektivnega opazovanja) je danes precej izpeta: z mikroskopi smo pogledali prav do molekul in atomov, s teleskopi na same začetke vesolja, milijarde let v preteklost – a časa in denarja za to je treba vedno več, koristi od tega pa so vedno manj otipljive.
Moderno dobo bi lahko primerjali s pubertetno: tudi takrat pride do razvoja razuma in odpiranja pogleda v tretjo dimenzijo, do razumevanja perspektive. Odpiranje našega pogleda v absolutno višje, ki je odpiranje oči duše, pa ni odpiranje v neko višjo (četrto) dimenzijo. Tu gre za »zgoraj« Duha, ki je ne-snov, in v kar je mogoče vstopati, kar je mogoče spoznavati le s pomočjo duše. Vse skupaj zahteva zrelost in sposobnost izstopanja iz sistema dimenzij. A treba bo narediti ta prehod, iz »pubertete« v zrelost. Ta prehod pa utegne vzpodbuditi ravno sedanje krizno stanje na svetu, ki je tudi posledica neke enostranosti sedanje oblike civilizacije: človek je izobražen predvsem v (tehno)znanostih in izvežban, streniran predvsem v tehniki (v rokovanju z Orodji). Človek bi moral postati ne le človek Orodja, ampak tudi »človek dogajanja«: opremljen tudi z znanjem za spoznavanje resnice o dogodkih sveta in za pravilno odločanje na tem Odru sveta. Človek, ki osvaja absolutno višje in notranje, kar zahteva radikalne preobrazbe: obrat od današnje, že prav absurdne pozunanjenosti k ponotranjenju in od današnjega antropocentrizma k teocentrizmu. Kar pa seveda ne gre čez noč in kar ni mogoče pričakovati od vseh. Odgovornost je na dovolj izobraženih in zrelih ljudeh, podobno kot so renesanso, ki je prehod iz srednjega v novi vek, izpeljali geniji na področju filozofije, umetnosti, znanosti.
Jezik Duha
Izhajam iz teze, da razum ne more spoznati resnice o dogajanju sveta, ki ga lahko pozna le Duh, in da Duh ljudem to resnico tudi razodeva. Problem pri dogajanju pa je tudi, da je človeški jezik mnogo preslaboten, da bi opisoval dogodke sveta in razodeval resnico o njih. Človek zelo zoženo spoznava in zelo zoženo (zato zmotno) tudi opisuje. Zato zagovarjam še tezo, da je tudi jezik Duha edini dovolj močan, da opisuje nekaj tako kompleksnega in dinamičnega kot so dogodki sveta, in obenem razodeva resnico o vsem, kar jih gradi (stvari, osebe…).
Velik problem, ki se pri tem pojavlja je, da našo dobo med drugim označuje tudi ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha, tudi odkrito zavračanje tega. Toda, kaj prihaja od Duha? Po Duhu k človeku prihaja Beseda (Boga), delujoča v Njem, in prihaja v dušo (v srce, torej v notranjost). Kaj nam hoče povedati Beseda? Ker je Resnica, nam razodeva resnico – o dogodkih sveta. In v kakšnem jeziku nam govori? Ker Beseda vedno deluje v Duhu, gre tu nujno za jezik Duha. Kako izgleda ta jezik? Tu gre npr. za jezik videnj: »Videnje nastane, ko se božji Duh sreča z našim duhom«. Konkretne (prihodnje) dogodke (resnico o njih) lahko gledamo (edino?!) skoznje – zato sem prepričan, da bodo ravno videnja začela v novi zgodovinski paradigmi igrati ključno vlogo, tisto absolutno višje in notranje (svet Duha) bomo lahko spoznavali in osvajali predvsem skoznje. Nočna videnja, videnja v sanjah.
Ob tem nas pa čaka težka naloga: premagovati racionalizem, ki je kuga naše dobe. Zardi njega ne le zavračamo, kar prihaja od Duha, zato tudi videnja, ki si jih zaradi tega razlagamo z raznimi teorijami, jih s tem zavračamo kot nekaj, kar je od Boga, zaradi racionalizma smo tudi izgubili čut za jezik Duha, zato tudi čut za jezik (nočnih) videnj, ki je jezik podob-simbolov. Zakaj, na kakšen način?
Miselno orožje racionalizma je (racionalistična) Znanost naše dobe, orožje te Znanosti pa je jezik enačb, formul – ta znanost nastopa v imenu izkustva in eksaktnega opisovanja. Pri oblikovanju enačb je bilo ključnega pomena merjenje, in merjenje zahteva tudi njihova uporaba. Merjenje pa zahteva nek način mišljenja, za katerega je značilno, da odmišlja »zanemarljive malenkosti« in »nebistvene podrobnosti«. Človek-racionalist zato vedno išče enakosti, podobnosti, splošnosti, nazadnje povsem otopi ali celo oslepi za »zanemarljivo«, a ravno to je lahko pri razumevanju jezika videnj odločilno, odločilno tudi pri odločanju na odru sveta.
Če na kratko povzamemo: z razumom in njegovimi dosežki ni mogoče spoznati resnice o dogajanju sveta, iz česar sledi, da tudi glede odločanja, usmerjanja v življenju po tej poti ne moremo najti nobene gotovosti. Vendar, večinoma in v veliki meri smo še vedno ujetniki razsvetljenske paradigme, zato pa ujetniki neke miselnosti, po kateri je mogoče z razmišljanjem, z lučjo Razuma, se pravi na filozofski način, vse to spoznati. V novi zgodovinski paradigmi je zato ključna naloga, ki nas čaka, naslednja: dvigniti naše spoznavanje in odločanje na neko višjo raven, priti do tega s pomočjo Duha.
Celovita podoba sveta in človeka
Ena od negativnosti, ki jih je prinesla moderna znanost, je tudi enostranost. Racionalizem: priznavati samo dosežke te (racionalistične) Znanosti, iz česar izhaja ta enostranska podoba: materija je edina realnost, človek je samo telo, in ta Znanost je Boga izgnala iz sveta. Svet je zato izgubil svetost. To je eden od vzrokov za uničevanje okolja: k svetu pristopamo brez (straho)spoštovanja, ga jemljemo zgolj kot sredstvo.
Vendar, enostranost je vedno škodljiva, lahko celo nevarna, zato jo moramo preseči, s spoznavno metodo, ki gradi na razodetih resnicah o svetu in človeku, in s tem nadgraditi zgolj »empirično«. Priznati metafizične stvarnosti: Duha, dušo. Za pravilno odločanje je potreben nov pogled na dogajanje sveta: da npr. na svetu ni slučajnega dogodka, da je vse dogajanje konkretizacija načrtov in odraz neke višje Volje (Boga). Zato Bog deluje na svet, v svetu, deluje kot Beseda in deluje v Duhu, zato Duh napolnjuje ves svet. Duh je dejavnik, ki daje smer dogajanju sveta, od tega dogajanja pa ključno zavisi izid naših delovanj v tem materialnem svetu, zato bi si morali prizadevati za takšno delovanje v svetu, s katerim si bomo pridobili naklonjenost Duha. To zahteva spremembo v našem načinu odločanja v svetu. A ne le to. Če smo (tudi) duh (duša), nujno sledi, da ima ta duh neke svoje lastnosti, sposobnosti in potrebe, ki so bistveno drugačne od telesnih, in postavlja se vprašanje, čemu naj človek v življenju daje prednost, potrebam telesa ali duše. Če sledimo Jezusovim besedam iz evangelija, moramo zaključiti, naj najprej iščemo to, kar potrebuje duša (Boga). Najprej in najbolj iščemo tisto, kar najbolj potrebujemo, iz tega sledi, da človek še bolj kot tisto, kar potrebuje telo, potrebuje to, kar potrebuje njegova duša. Iskati tisto, kar potrebuje duša: to nujno potegne za sabo revolucijo v načinu odločanja, kajti na naše odločitve ključno vplivajo cilji, ki jih zasledujemo, in priznati si moramo, da dandanes najprej in najbolj zasledujemo materialistične cilje. Zrelejša paradigma: takšne cilje, v katerih naš duh v nobenem primeru ne more najti potešitve, naj imamo še več zemeljskega bogastva (poleg tega pa s tem prispevamo še k uničevanju, sveta, narave!), nadomestiti z višjimi cilji, s cilji hrepenenj duše. Te cilje dosegamo s hojo za Besedo, in na tej poti si tudi pridobivamo naklonjenost delovanja Duha. Zato je velik izziv za »novo dobo«: kako naj človek najde to (najboljšo, varno) pot skozi življenje. Tu se srečamo z dokaj zahtevno in obsežno problematiko hoje za Kristusom, v katero se tu ne morem spuščati. Omenil bi le, da je tu nekaj ključnega Volja Boga, gre torej za iskanje te višje Volje v življenju, a »kdor išče, najde«. Ta Volja je mnogokrat skrivnost, v konkretnih situacijah življenja, in spet jo je mogoče spoznati le s pomočjo Duha. Volja: gre za pot služenja (Bogu). Pot: Beseda, ker je tudi Pot, ljudem kaže pot, z znamenji Duha kot kaži-poti. In ta znamenja so mnogokrat tudi videnja – v njih VIDIMO konkretne dogodke, ki sestavljajo neko (posebno) pot!
Gre torej za odločanje, usmerjanje s pomočjo Duha, in takšno odločanje lahko postane temelj nove paradigme, ker s tem presegamo neko veliko (razsvetljensko) zmoto naše dobe.
Odločanje
Odločanje s pomočjo Duha: ali s tem zavračamo rabo razuma? Nikakor, razum je nujen pri vsakodnevnem odločanju, poleg tega ne moremo čakati na neka znamenja »od zgoraj«, navadno se je treba odločiti hitro. In še: sanj in videnj ni lahko razumeti, potreben je čas, za to razumevanje (analizo) je treba veliko časa in tudi veliko razuma. Zato nam Bog daje čas: neko pot nam začne kazati leta, tudi desetletja prej, preden se neko dogodki začnejo konkretizirati. Gre torej za neke dolgoročnejše (strateške) življenjske usmeritve, ki pa so navadno tudi usodnejše. In zato glede njih potrebujemo neko gotovost, zato pomoč »od zgoraj«.
Luč razuma je prešibka, ta luč ne more razsvetliti teme sveta: z njo ne moremo spoznati resnice o dogodkih sveta niti najti najboljše možne poti skozi življenje. To je mogoče samo s pomočjo bleščeče Luči Besede, ki nam jo prinese Duh. Torej, spoznavanje s pomočjo Duha in odločanje s pomočjo Duha – to je lahko temelj »novega razsvetljenstva«.
Iz vsega pa sledi, da oba politična sistema, ki sta izšla iz evropske razsvetljenske misli, demokracija in totalitarizem, delujeta na neki zmotni politični filozofiji, po kateri (razsvetljeni) Razum lahko spozna resnico (o dogajanju sveta) in se je zato sposoben, tudi na politični ravni, pravilno odločati. In ta zmota, ta način razmišljanja, se potem z vrha družbenih struktur prenaša navzdol, na mikroraven in vpliva tudi na osebne odločitve ljudi. Iz vsega skupaj pa sledi tudi, da nove paradigme in revolucije v načinu spoznavanja in odločanja ni mogoče uvajati po politični poti in »od zgoraj«, tega ne omogoča sistem in tega ne omogočajo ljudje, delujoči znotraj njega (tu bomo naleteli kvečjemu na odpor), prehod v nekaj zrelejšega, naprednejšega, se pravi neka »nova renesansa«, se lahko začne le spontano dogajati, kot neko družbeno gibanje, ki pa lahko sčasoma pridobi na moči in zadobi tudi politični vpliv.
