Piše: Darja Garbin
V oratoriju cerkve sv. Marka Evangelista v Trstu je do 14. julija na ogled edinstvena razstava.
Vse se vrti okoli rudnikov in dragih kamnov. Janjevo je kot dragulj v rudniku, okoli katerega je nastalo. Ambient Janjeva je tudi sam kakor rudnik draguljev in njegovo običajno, a izjemno življenje je predstavljeno v monografiji in na slikah, predstavljenih na razstavi.
Pred očmi obiskovalca se kakor strune violine prepletajo štiri tematske niti: zgodovina kraja, zgodovina Cerkve, korespondenca med družino in vojsko, poročila tajnih služb. Duša, na kateri sloni harmonija te zborovske simfonije o svobodi, ljubezni in smrti – če ostanemo pri violinskem ključu – pa je lik triindvajsetletnega nabornika Roza Palića, nedolžne žrtve komunističnega sovraštva do vere.
Rojen v prvi polovici prejšnjega stoletja v Janjevu, hrvaški enklavi na Kosovu, takrat delu Kraljevine, nato Titove Jugoslavije, kjer je živel kot njegovi vrstniki ter sanjal o tem, da bi postal duhovnik. Leta 1947 je bil prisilno mobiliziran v komunistično partijsko vojsko in ker je med prvim dopustom v rojstnem kraju sodeloval pri nedeljski sv. maši, je bil leta 1949 ubit v kninski vojašnici. Primer, zavit v molk, je kmalu postal državna skrivnost. Uradni mrliški list, ki ni ustrezal resnici, je vojska izdala več kot desetletje po dogodku, neuradno pa je bil pridobljen po zaslugi dveh prič, ki sta ga zaupali družini.
Janjevo je bilo kot rudarska kolonija Dubrovniške republike ustanovljeno na začetku poznega srednjega veka in je preživelo stoletja viharjev, na razstavi pa je njegova zgodovina obujena skozi posamezne protagoniste in hkrati žrtve boja za obrambo hrvaške identitete, jezika in katoliške vere. Kot vodilna nit razstave se vleče zgodba o janjevski cerkvi sv. Nikolaja, varni trdnjavi v kriznih časih, ki je v drugi polovici 20. stoletja delila usodo Cerkve in celotne domovine.
Prikazana je katakomba z oltarjem, kamor se je cerkev preselila po turškem uničenju in je stoletja skrivala zakopane zvonove; rekonstrukcija v drugi polovici 19. stoletja in najbolj nepozabni trenutki 20. stoletja, kot so reševanje Judov, infiltracija tajnih agentov, ustanovitev otroškega zbora Beli angeli, ki je očaral Evropo v 70-ih letih in se je zgradila cerkev s prihodkom od prodaje njihovih plošč. Tu sta tudi dva svetnika iz Janjeva: p. Alojzije Palić, ubit leta 1913, ker je nasprotoval prisilnemu spreobračanju muslimanov v pravoslavno vero, in p. Serafin Kodić Glasnović, ubit 1947, ker ni hotel izdati spovedne skrivnosti.
Iz dokumentiranih dogodkov v tej majhni skupnosti je lažje razbrati, kaj se je v vsej državi dogajalo že več kot pol stoletja: nadzor in preganjanje posameznikov in družin, duhovnikov in laikov, pošiljanje agentov med zaupanja vredne ljudi, izsiljevanje informacij s prevaro. Po enem od poročil je cerkev veljala za “glavnega sovražnika ljudstva in države”, zločini, ki jih je navdihnilo sovraštvo do vere, pa se niso ozirali na narodnost žrtev. Zgled za to so trije blaženi iz treh narodov, simbol mnogih še vedno brezimnih žrtev nasilja komunistične brezbožnosti: Italijan don Francesco Bonifacio, Hrvat don Miroslav Bulešić in Slovenec Lojze Grozde so bili umorjeni zaradi spovedovanja, varovanja Najsvetejšega oz. posedovanja pobožnih besedil in svetih podob. Podobna usoda je doletela blaženega Alojzija Stepinca, ki je leta 1946 zavrnil ločitev hrvaške Cerkve od Vatikana, bil obsojen na montiranem procesu ter umrl v zaporu.
V osrednjem delu razstave je prikazana izvirna dokumentacija, objavljena po 75 letih, ki obiskovalcu odstira kalvarijo družine mladega nabornika pri iskanju njegovega trupla in vzroka smrti. Iz korespondence z vojaškim vrhom, ki prikriva zločin in v korenu onemogoča vsak poskus preiskave, je mogoče prebrati obtožbe, zvijače, grožnje, izmišljotine o neobstoječih boleznih, ustrahovanja, manipulacije s pričami … Izvirna poročila Udbe prikazujejo naravo sistema, ki je temeljil na mehanizmu terorja, vsiljevanja molka in širjenja strahu in je več kot 50 let vladal Jugoslaviji. Daleč od »človeškega obraza«, ki ga je demokratični Zahod želel videti v Jugoslaviji, razstavljeni dokumenti in fotografije profilirajo povsem drugačen značaj. Sliko dopolnjuje Titova desna roka in šef tajnih služb Aleksandar Ranković, ki je februarja 1951 uradno razglasil, da je od leta 1945 do 1951 skozi zapore šlo 3.777.776 jetnikov, po rednih sodnih postopkih pa je bilo likvidiranih 586.000 sovražnikov ljudstva. Upravičeno se je spraševati, koliko jih je bilo brez »sojenja« in niso bili vključeni v bilanco, ki jo je objavil »ljudski heroj«. A nekaj let kasneje ga je pogoltnil isti sistem, ki mu je služil.
Rudniki in dragi kamni. Veliko jih je povsod. Pogosto gremo mimo njihovih oken raztreseni in jih ne opazimo. Ob razmišljanju o teh zgodbah in poslušanju njihove glasbe se spontano poraja vprašanje, kako je uspelo peščici ljudi preživeti v vseh teh stiskah in ne potoniti v vrtincih časa? Morda sta le zakoreninjenost in samozavedanje o pripadnosti hrvaškemu narodu in katoliški Cerkvi omogočila preživetje v duhu svobode, ki temelji na ljubezni do sebe, drugih in Življenja samega …?
To je rudnik, v katerem ležijo dragi kamni za življenje sodobnega človeka, ki ga tarejo pretresi sveta v nenehnem vrenju in spreminjajočih se pogledih na svet. Spodbuja nas, da raziščemo tisti skriti rudnik, ki je v vsakem od nas, in posežemo po zakladu, ki ga, utopljenega v hrupu vsakdanjega življenja, iščemo vsepovsod in pri tem pozabljamo, da ga že imamo na dosegu.
