-1.7 C
Ljubljana
ponedeljek, 29 novembra, 2021

(PREJELI SMO) Meje znanosti

Piše: Franc Bešter

Znanost: tu mislim na tehno – znanost (fiziko, kemijo), »tehno« zato, ker je ključno pomagala ustvarjati tehniko. A tudi tehnika je v tem razvoju pomagala znanosti: z napravami za eksperimentiranje in meritve. Da, pri tej znanosti gre za znanost eksperimenta in merjenja, ta znanost prihaja do izkustev na ta način, in stvari dokazuje na ta način.

Na kaj se nanašajo ta izkustva? Vsekakor na svet materije, ta znanost je začela z raziskovanjem snovi in fizičnih teles (statika, kinematika, dinamika, optika, kemijski procesi), tudi nebesnih teles (planeti), njeni predhodnici sta bili srednjeveški alkimija in astrologija. Torej: začetek s stvarmi, ki nas obkrožajo v vsakodnevnem življenju.

Fizika priznava samo tisto, kar je »dokazano« z eksperimentom – z objektivnim opazovanjem in merjenjem v procesu eksperimentiranja. Ugotavljanje abstraktnih odnosov med izmerjenimi količinami. Znanost: znanje (spo – znanje). Tu se moramo vprašati, kaj je s to metodo mogoče spoznati in česa ne in do kod je njen doseg. S to metodo je ta znanost začela raziskovati svet vidnih in otipljivih stvari, a potem je začela prodirati v samo notranjo strukturo materije: molekule, atomi, elementarni delci. Korpuskularna teorija materije. Modeli atomov. Periodni sistem elementov, organske spojine, ciklične spojine, RNA, DNK, dvojna vijačnica, geni. Sami orjaški koraki naprej.

Tisto ključno, kar je dal »atomski ovoj«: elektroni. Njihova uporaba v vodnikih (elektrika, elektronika). Magnetizem. Potem polprevodniki: tranzistor, mikroprocesor, čip. Digitalna tehnika. Atomsko jedro: cepitev, ki je dala jedrsko energijo in atomsko bombo. Fuzija: pojasnjen izvor energije zvezd. Nasploh je prodor v skrivnosti atoma pojasnil tudi razne zagonetke vesolja: supermasivne zvezde, črne luknje, pulzarji, kvazarji, kolapsarji… .

Potem celično jedro: kromosomi, geni, genetika. Razvozlan genom organizmov.

Prodor človeka v ta mikro (in makro) svet, s prej omenjeno metodo. Ta metoda (eksperiment, merjenje) se je do določene mere pokazala za še uporabno, tu, v tem svetu (nevidnega, neotipljivega) je še do določene mere mogoče eksperimentirati in meriti, celo opazovati stvari, a v tem svetu smo naleteli tudi na neke povsem nove kvalitete, na nepredstavljive in neopisljive stvari, ki se izmikajo raziskovanju s to metodo. Slabost te metode je predvsem v njeni nemoči, pojasniti, zakaj imajo fenomeni materije takšne in takšne kvalitativne lastnosti, odtod njena nemoč, pojasniti, za kaj gre pri »delcih«, in kaj je »polje«, odtod pojav takšnih hipotez kot je »teorija strun«, ki je čista špekulacija.

Vse te stvari sem omenil zato, ker hočem povedati, da v znanosti že dolgo ni bilo odkritega nič zelo uporabnega v tehniki (kot sta bila npr. elektron v fiziki in organske snovi v kemiji kot so npr. umetne mase, plastika, sploh naftni derivati). Slej ko prej si bomo morali priznati, da je njena metoda v svetu najmanjšega (delci) in največjega (vesolje) naletela na meje in da zato tudi razvoj (napredek) tehnike ne bo mogel iti nekam v nedogled.

MEJE TEHNIKE

Konec znanosti? Katere? Tiste, ki je v tej civilizaciji za večino edino prava, ker so edino tam stvari »eksaktno opisane in dokazane«.

Odvija se boj za politično prevlado v svetu – med nekaj centri moči – politična moč se skuša doseči z gospodarsko, pri doseganju le-te pa ključno vlogo igra tehnika, pri tehniki pa empirična znanost, a tej znanosti se nakazujejo meje. Kitajski komunizem ni hotel ponoviti napake sovjetskega, zavedal se je ključne vloge tehnike v ekonomiji, a veliko tehnike je pokradel od Zahoda, veliko pa je je Zahod sam tja izvozil in prodal.

Tehnika: stroji, visoko razvita orodja, in to velja tudi za vso digitalno tehniko, po mojem se je z izumom umetne inteligence ta razvoj (preobrazba) Orodij, izumljanje, razvoj s pomočjo spoznanj (dosežkov) empiričnih ved zaključuje. Na to kaže dejstvo, da ključnih izumov tu (po izumu čipa) ni več, že nekaj desetletij gre razvoj predvsem v smeri pomanjševanja, dobro, nekaj bodo k zmogljivosti in pomanjševanju pripomogli še kvantni računalniki, pa vendar… .

Humanoidni roboti: po mojem je z njimi ta razvoj dosegel vrh in skrajno mejo. Toda: ali bo robot (stroj) kdaj lahko isto kot človek?

Poznal sem sošolca s fakultete, ki je verjel v to, da bo mogoče izdelati kompjuter enakih zmogljivosti in sposobnosti kot so naši možgani, takrat bo vso našo osebnost mogoče »pretočiti« vanj, in s tem bomo premagali tudi smrt, živeli bomo lahko tako dolgo kot ti superračunalniki, se pravi tisočletja. Tega takrat nisem verjel in ne verjamem tudi danes: zavejmo se namreč razlike med strojem in organizmom! Dobro, danes že imamo humanoidne robote, ki oponašajo človeško misel, jezik, mimiko, kretnje (imamo že tudi računalnike, ki človeka v določenih stvareh visoko presegajo, kar se npr. tiče količin shranjevanja podatkov, hitrosti obdelave podatkov…). Toda zakaj robot nikoli ne bo mogel biti isto kot človek? Poglejmo samo govor: glede tega se poslušalec v 80 procentih orientira po barvi glasu, kretnjah telesa…, le v 20 procentih po sami vsebini. V tem pa človek lahko dosega neskončno paleto (glede glasu, kretenj), s čimer dopolnjuje govorico ust in izraža tudi svoja čustva, občutke, strasti…, kar vse se nanaša na celotno telo, a človeški jezik je nadalje tudi artikulacija nezavednih vsebin in občutij iz globin duše (srca). Na dlani je, da še tako visoko razvit robot tega nikoli ne bo premogel, iz enostavnega razloga: ne more tako funkcionirati, ker ni tako zgrajen kot človeški organizem, da ne govorimo še o problemu duše, ki je robot nima. Govorica robota bo ostala mehanična govorica stroja, med strojem in organizmom zija velikanski prepad, ki ga nikoli ne bo mogoče premostiti.

Razvoj umetne inteligence bo sicer še marsikaj prinesel, omogočil, npr. pametne hiše, tovarne, samovozeče avtomobile, sploh digitalizacijo vseh področij življenja. A osebno sem prepričan, da se z izumom umetne inteligence nek »napredek« postopno zaustavlja, soočiti se bomo morali z dejstvom, da tako razvoj znanosti kot tehnike ne more iti nekam v nedogled – čeprav danes še vedno mislimo in se obnašamo tako. Kje je vzrok tej miselnosti? Vzrok je v inerciji miselnih šablon v glavah ljudi (tudi znanstvenikov in tehnikov), v inerciji družbenih struktur in institucij, tudi v politiki: demokracija kot sistem je svojo avtoriteto gradila tudi na tem »napredku«. In vzrok je tudi v racionalizmu kot kugi naše dobe: človek, ki je postavil Razum na prvo mesto in mu s tem pripisal božanskost, mu je s tem pripisal tudi lastnost ne-omejenosti, in zato tudi neomejenost njegovim dosežkom – in znanost in tehnika sta njegova najodličnejša dosežka!

Torej: priznati si bomo morali, da metoda tehno – znanosti (eksperiment, merjenje) ni vsemogočna, ima svoje meje, omejitve, ne zmore pojasniti vsega, vseh skrivnosti narave, in da tudi njena hčerka tehnika ne bo rešila vseh naših problemov, nasprotno, vedno bolj se kažejo tudi problemi, ki jih prav ona generira. Potegniti bomo morali črto in oceniti, kaj je ta razvoj prinesel dobrega, a tudi slabega. Moderni dobi, ki sta jo znanost in tehnika ustvarili, se čas izteka, v prihajajočem času nas med drugim čaka težka naloga: odpravljanje negativnih učinkov, ki sta jih izvršili na naravo in družbo.

Franc Bešter, Zg. Besnica

Zadnje novice

Sorodne vsebine