Piše: Franc Bešter
Pri današnjem političnem boju med levico in desnico (na Slovenskem pa tudi sicer po svetu) gre za boj med zemeljskim in nebeškim mestom, ki poteka skozi vso človeško zgodovino. Tudi med vojno in revolucijo je šlo za spopad teh dveh svetov, ta spopad odmeva še danes, in njegov izid bomo čutili še dolgo. Med obojim gre za različne vrednote, etiko način življenja. Tukaj bi pa rad opozoril še na metafizični dejavnik, ki je tu stalno prisoten, povsod navzoč in se vpleta tudi v politično delovanje. To problematiko nameravam osvetliti s pomočjo resnic evangelija, ki se nanašajo na to, obenem pa še dodatno s pomočjo resnic iz knjig RŽVB (Resnično življenje v Bogu), ki so med drugim dane tudi za boljše razumevanje Razodetja, se pravi tudi evangelija.
Med levičarji in desničarji obstaja simpatija in antipatija. Simpatija: med levičarji (ateisti). In simpatija obstaja tudi med teisti, med obema taboroma pa se vzpostavlja antipatija, neko nasprotje, lahko celo sovraštvo. Tu želim izpostaviti, da ne gre samo za neke zgodovinske zamere, za posledice komunistične revolucije, ki se prenašajo iz roda v rod, da obstajajo še globlji metafizični vzroki, temeljni vzrok pa je v tem, da človek ni samo telo, da je tudi duh. Nasprotje, tudi sovraštvo, ki se lahko pojavi zaradi tega, pa pojasnjuje Jezus v evangeliju: »Zato vas svet sovraži, ker niste od sveta. Če bi bili vi od sveta, bi svet svoje ljubil«. Svet: tisti, ki so od sveta, ki pripadajo materialnemu svetu in so mu privrženi. Vendar, človek po svoji duši ne pripada temu svetu, duh po svoji naravi pripada duhovnemu svetu. Zato se pojavi še ta skupina ljudi: tistih, ki niso od sveta. Se pravi tistih, ki niso privrženi svetu, ampak Bogu, katerih srce (duša) je v Bogu – in smo pri metafizičnem vzroku za to nasprotje. Tisti, ki so od sveta, čutijo to razliko in to drugačnost na metafizični ravni, in to drugačnost lahko zamerijo, lahko zaradi tega začnejo celo sovražiti.
To problematiko bom osvetlil še s pomočjo resnic iz knjig RŽVB: »Ko se duša preda materializmu, s tem dovoljuje, da jo napolni tema. V njej ni več prostora za Duha, da bi rasel v njej, in zato človek trpi pomanjkanje duhovnosti«. Iz teh besed sledi, da so (in zakaj so) levičarji duhovno podhranjeni. A tu se osredotočimo na resnico, da v dušah tistih, ki so privrženi svetu (materialistov) ni prostora za Duha, in da je zato v teh dušah tema. Odsotnost Duha: »Brez Duha ni mogoče razumeti duhovnih darov (milosti) in Svetega pisma«. Iz te resnice je razvidno, da tisti, ki pripadajo svetu (levičarji), vere (krščanstva) pravzaprav sploh ne morejo razumeti, zato ne razumejo desničarjev, iz tega pa se potem poraja antipatija. To dodatno potrdi naslednji stavek iz knjige RŽVB: »Za tiste, ki pripadajo svetu, je vse, kar prihaja od Duha, nesmisel, ker se to presoja duhovno«. Presojati duhovno: s pomočjo Duha. Levičarji niso sposobni presojati duhovno, zato se jim vse verske stvari zdijo en sam nesmisel.
In tu gre še za problem teme v duši – odsotnosti Duha in s tem nadnaravne Luči Duha v njej. Kar se pa potem odraža tudi v kontaktiranju in političnem komuniciranju med levičarji in desničarji, tudi pri razpravah in konfliktih v parlamentu. Pri tem pozabljamo (ali pa ne vemo, se ne zavedamo), da je duša (ne možgani!) tista, ki generira misli, misli se porajajo iz brezna človekovega srca, zato na njihovo vsebino, a tudi na njihovo artikulacijo odločilno vpliva vsebina v njem (»Iz tega, česar je polno srce, usta govore«). Človek pa to vsebino izraža tudi z govorico telesa, z barvo glasu, s kretnjami… (jezik ima svoje meje!) – dokazano je, da se poslušalec le v 12% orientira po izrečenem, po vsebini (po tistem, kar je mogoče zapisati), vse ostalo odpade na prej omenjeno!
Zato bo človek, v katerega duši je tema, širil v svet in v medčloveške odnose nekaj drugega kot človek, ki ima v sebi Duha, in ta metafizična stanja so med drugim tudi vzrok za nerazumevanje, nasprotja in celo sovraštvo med levičarji in desničarji. Tudi v politiki. Npr.: nek stavek, isti stavek, zapisan na papirju, bo izgovorjen skozi usta levičarja pomenil nekaj drugega kot skozi usta desničarja.
