Piše: Franc Bešter
Ker smo vstopili v neizprosni (pred)volilni politični boj, ki je boj med dvema taboroma (podobno je povsod v sodobnem svetu, ki se ima za »demokratičnega«), sem se odločil napisati par besed še na to temo.
Sodobni svet je »shizofren«, v vseh narodih in državah obstajajo delitve na rdeče in črne, leve in desne, in tudi pri nas ta razdeljenost ni nastopila šele s komunizmom, narod je bil močno razdeljen že pred tem: na liberalce in klerikalce. Sicer pa: brez liberalcev tudi komunistov verjetno ne bi bilo.
Komunisti kot klasična in radikalna levica: zanje je bilo značilno, da so ateisti in internacionalisti, da jim narod, njegova tradicija, kultura in zgodovina ne pomenijo kaj dosti, da se borijo za pravice delavcev (vsaj tako so se na zunaj kazali), pravzaprav se imajo za avantgardo delavskega razreda. Veliko jim pomeni oblast in zagovarjajo pravico do nasilnega boja zanjo. Razlike, v odnosu do desnice, so torej tu velike, levica (KP) je bila tudi za skupno lastnino, desnica za privatno, velike razlike so torej tudi glede ekonomske problematike, velikanske razlike so nadalje v pogledu na dogajanje med drugo svetovno vojno, odnosu do t.i. NOB. Mene osebno tu zelo moti, ko današnja levica (kar je skregano z vsemi zgodovinskimi dejstvi) zanika revolucijo in priznava samo NOB. Čeprav je jasno, da je bil medvojnim komunistom NOB samo sekundarnega pomena, uporabili so ga kot sredstvo za revolucijo, se pravi za nasilen prevzem totalitarne Oblasti.
Sicer so pa to razmeroma znane stvari, tukaj sem jih bežno omenil, ker nameravam nakazati tisto, kar je v globini nasprotja in tudi sovraštva med levičarji in desničarji, in tudi te zunanje razlike med obema taboroma imajo po mojem svoje korenine nekje globlje, na metafizični ravni, na področju človeške duše.
Metafizično, duša: glede resnic o tem moramo na pomoč k Svetemu pismu, druge poti ne vidim, teh namreč ni mogoče najti znotraj empiričnih znanosti, one s svojo metodo ostajajo znotraj fizičnega, materialnega. Ravno v metafizičnem namreč vidim globinski vzrok tega razcepa v družbi, ta obstaja v najgloblji notranjosti, v dušah ljudi in je zato tako trdovraten in nepremostljiv: v dejstvu, da človek ni le telo, ampak tudi duša, ki ima svoje, specifične lastnosti in potrebe. Duša: človek je duh v telesu. In če se duša preda materializmu, s tem, da se oprime tega, kar ji ponuja svet, ima to svoje posledice zanjo. V njej ni več prostora za Duha, brez Duha pa ni mogoče razumeti Svetega pisma in duhovnih darov (milosti), za materialiste vse to postane nesmisel, zato drugih (vernikov v to) ne razumejo. Lahko pa se pojavijo tudi nasprotja ali celo sovraštvo med obema taboroma, kar lepo opišejo Jezusove besede iz evangelija: »Če bi bili vi od sveta, bi svet svoje ljubil. Tako pa vas svet sovraži, ker niste od sveta«.
»Svet«: tisti, ki so od sveta, to so duše, ki pripadajo svetu, ki so privržene materialnemu, ki so se zamejile v ta svet. To so »sekularizirani«. Le-ti sovražijo tiste, ki »niso od sveta«, ljubijo pa »svoje«, se pravi sebe enake. Jezus tu jasno pove, zakaj med levičarji (ateisti, materialisti!) obstaja, simpatija, prijateljstvo, in tudi, zakaj obstaja nasprotje (tudi sovraštvo) med teisti in ateisti (pogani). Gre za nasprotje (tudi večni boj) med nebeškim in zemeljskim mestom, ki se dogaja skozi vso človeško zgodovino, le da enkrat prevlada eno, drugič drugo mesto. V srednjem veku (času vere) je nebeško mesto vsekakor prevladalo nad poganstvom, v naši dobi, ki jo med drugim označujeta tudi racionalizem in materializem, ki vodita v ateizem, pa je zemeljsko mesto zadobilo veliko moč.
Ta globinski boj se odvija na področju duš, in človek po duhu ne pripada temu svetu, ampak nebeškemu kraljestvu, doseganje le-tega pa zahteva nek bistveno drugačen slog življenja kakršnega vodijo materialisti, tu zato tiči tudi vzrok za velike razlike glede odnosa do življenja, glede vrednot, etike itd. med levico in desnico. Vse skupaj pa se potem nujno odrazi tudi na politični ravni, v različnih strankah z različnimi programi, vrednotami… . Politika pa v veliki meri kroji življenje ljudi, ko neka opcija prevzame oblast, začne urejati življenje po svojih predstavah in vrednotah, nasprotna opcija pa hoče živeti drugače – tudi odtod potem histerija in zahteve po odhodu take oblasti.
Franc Bešter, Zg. Besnica
