Piše: Jordi Oriola Folch
Katalonija je leta 935 postala neodvisna država in nekaj časa pozneje ustanovila aragonsko krono z dokaj demokratičnim političnim sistemom, ki je imela prvi parlament na svetu (pred angleškim). Leta 1479 se je s poroko med kraljema aragonska krona združila s kastiljsko krono v konfederalno državo, v kateri je vsaka krona ohranila svoje vladarje, zakone in davke. Toda 11. septembra 1714 je kastiljska krona z dinastično vojno odpravila konfederalni pakt, odpravila vse institucije in zakone aragonske krone, prepovedala katalonski jezik ter s krvjo in ognjem oblikovala centralistično Španijo s prestolnico v Madridu. Zato je 11. september nacionalni dan Katalonije, ko se spominjamo izgube svobode.
Od takrat je trajalo 300 let prikrite kolonialne vladavine z gospodarskim izčrpavanjem v višini 18 milijard evrov na leto, Španija pa je morala vsake toliko časa zatreti katalonske upore proti gospodarskemu plenjenju, proti vsiljevanju Madrida in proti načinu razumevanja politike, ki je daleč od katalonskega načina bivanja, demokracije in pogajanj. Španski general Espartero je že izjavil: “Za dobro Španije je treba Barcelono bombardirati vsakih 50 let.” Dejstvo je, da je Katalonija po mnenju španskih intelektualcev kronični problem, ki ga je mogoče le reševati, ne pa rešiti.
Od leta 2017 raje praznujemo dejstvo, da smo 1. oktobra uveljavili suverenost z enostranskim referendumom o neodvisnosti. Na koncu je bila enostranska, ker se španska država ves čas ni hotela pogajati o demokratičnem izhodu, na podlagi katerega bi se katalonska družba lahko odločila, ali želi ostati v Španiji ali postati nova država članica EU. Španija je poslala 10.000 policistov, da bi preprečili referendum, in pretepla ljudi, ki so želeli glasovati v volilnih skrinjah! Vendar jim ni uspelo, ker so volivci volišča branili z množično nenasilno neposlušnostjo v gandijevskem slogu. Čeprav je policija ukradla 770.000 glasovnic, je referendum z vestno in dobro organizirano pošteno igro postal ustanovni dogodek Katalonske republike: 2.286.217 veljavnih glasovnic (43 % volilnega izida) in 90,18 % za neodvisnost.
Opozoriti je treba, da je imel katalonski parlament od leta 2010 petkrat absolutno večino za neodvisnost in da je na zadnjih volitvah za neodvisnost glasovalo 52 % volivcev.
Zaradi napadov in pretepov španske policije, ki jih je nato zatirala, smo Katalonci popolnoma pretrgali čustvene in duševne vezi s Španijo. Zunaj Španije nam predlagajo, da se Katalonci in Španci pogajajo in premagajo spor. Razumemo to dobro voljo, vendar ne vem, ali si lahko predstavljate, da se mi, Katalonci, po teh agresijah ne želimo sprijazniti z državo, ki nas ne ljubi, nas ne spoštuje in brez oklevanja pretepa naše ljudi, da bi nam vsilila obstanek v Španiji. To je tako, kot da bi od zakonskega para zahtevali, naj se sprijazni kljub nepopravljivim ranam, ki izničijo vsako željo po skupnem življenju. Bolje je, da gre vsak po svoji poti in brez stalne zlorabe.
Samo vprašanje časa je, kdaj bo katalonska neodvisnost postala resničnost. Naj bo to čim prej, da bi preprečili, da bi Španija s pomočjo Evrope še naprej grdo ravnala s katalonsko narodno manjšino.
