Piše: dr. Jože Dežman
Člani Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč smo z velikim začudenjem sprejeli na znanje današnjo izjavo ministra za obrambo Boruta Sajovica glede prenosa posmrtnih ostankov umorjenih iz Jame pod Macesnovo gorico.
Naše začudenje je hkrati ogorčenje, saj smo novembra lani sodelovali na srečanju predstavnikov političnih strank, Komisije in civilne družbe, ki predstavlja svojce umorjenih, ki ga je gostila Predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Prav tam je bilo soglasno stališče svojcev in predstavnikov Katoliške Cerkve, da se ne strinjajo s prenosom posmrtnih ostankov iz ene začasne lokacije na drugo začasno lokacijo, dokler ne bo odločeno o kraju, načinu in času dokončnega pokopa, ki naj bi bila Ljubljana – glavno mesto države.
Komisija Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč je na svoji 50. seji gostila ministra za obrambo Boruta Sajovica, ki je prav tako potrdil namero odkritega pogovora in dogovora s svojci žrtev ter iskanja njihovega soglasja glede lokacije in načina dokončnega pokopa. Ministra je Komisija seznanila z vsemi svojimi dosedanjimi sklepi, ki obravnava pokop vseh izkopanih žrtev iz prikritih morišč in grobišč.
Poudarili smo, da razočarani ugotavljamo, da Vlada Republike Slovenije odklanja kakršnokoli vsebinsko in z argumenti podprto razpravo o lokaciji pokopa, kljub predstavljenim argumentom različnih deležnikov. Na ta način dovoljuje, da se vprašanje o lokaciji zlorablja v politične namene in da se žrtve še naprej obravnava diskriminatorno ter omalovažujoče. Z ministrom smo soglašali, da je sklep Vlade Republike Slovenije glede lokacije pokopa v Ljubljani predpogoj za premik posmrtnih ostankov iz Kočevja.
Ali lahko – ne glede na dejstvo, da je minister sam odločil o stvareh, ki so v zakonu izvirna pristojnost Komisije – razumemo to potezo v kontekstu jasne odločitve vladne koalicije, da je opredelila pokopno mesto nepokopanih žrtev v Ljubljani? In da v ta namen lahko pričakujemo sprejem ustreznih prostorskih načrtov, ki bodo pokopališče državnega pomena ustrezno umestili v prostor? Tako smo ministra razumeli na 50. seji Komisije in pri izvedbi tega lahko računa na pomoč Komisije. Minister in člani Komisije lahko v bodoče konstruktivno sodelujemo v medsebojnem zaupanju, le če se dogovori in sklepi spoštujejo.
Komisija vztraja na svojih sprejetih stališčih, soglasno podprtih pri civilni družbi, da dostojnost in spoštljivo ravnanje s posmrtnimi ostanki ni zgolj vprašanje lokacije začasne hrambe, ampak odnos do pokojnih kot 3450 posameznikov, ki so revolucionarno likvidacijo doživeli v odročnosti kočevskih gozdov in bili potem izbrisani iz spomina. Dostojnost predpostavlja, da brez ozira na lastno politično prepričanje ali osebno mnenje o njihovi medvojni vlogi, njihovo tragedijo vidimo kot nečloveško in za sodobno slovensko demokratično kulturo neopravičljivo razčlovečenje, ki naj bodočim rodovom služi kot opomin pred nasilnim reševanjem političnih razlik.
Žal minister ni seznanil Komisije o svojih pogovorih ali dogovorih z drugimi osebami, ki so morda vplivali na njegove odločitve. Člani Komisije pričakujemo, da nas v bodoče vlada, minister in strokovne službe predhodno obveščajo o vseh svojih namenih, ki sodijo v pristojnost Komisije ali pa člane Komisije razrešijo, ker nam ne zaupajo. Člani ostajamo na voljo za morebitna dodatna vprašanja javnosti.
