-1.3 C
Ljubljana
ponedeljek, 29 novembra, 2021

(PREJELI SMO) Evolucija v načinu odločanja

Piše: Franc Bešter

Živeti pomeni odločati se, delovati. Preden začnemo delovati v neki smeri, se moramo odločiti. Odločamo se tako na osebni kot na politični ravni, kjer smo organizirali sistemsko, kolektivno odločanje (volitve, parlament).

V življenju delujemo, iz dneva v dan, predvsem zato, da zadovoljimo svoje telesne potrebe, ali po možnosti telesno udobje celo povečamo. Priznati si moramo, da smo nagnjeni tudi k pohlepu: h kopičenju materialnega bogastva.

Priznati si moramo, da v življenju postavljamo materialne stvari na prvo mesto, smo torej materialisti, a nedvomno je k temu v levjem deležu pripomogla tehnika: kar je bilo včasih »luksuz«, je danes potreba, nuja, brez avtomobila in računalnika npr. v tej civilizaciji ne moremo več normalno funkcionirati! Brez opremljenosti s tehniko ne bi mogli v njej več preživeti. Ujeli smo se v nek začaran krog, silnice sistema in te dobe nas vlečejo v materializem.

Pri odločanju moramo nujno upoštevati dogajanje, znotraj katerega delujemo, kajti od njega je ključno odvisen uspeh (izid) naših delovanj. To dogajanje pa je, kot že rečeno, zaradi nekega razvoja spremenjeno: je mnogo hitrejše, bolj zapleteno, nepregledno in nepredvidljivo kot nekoč. S tehniko si sicer pri tem lahko pomagamo, ona nam prinaša neštevilne informacije z vsega sveta, še posebej internet kot »informacijska avtocesta«. Vendar, ob vsem tem si moramo priznati, da se nam resnica o dogodkih, osebah in stvareh sveta vztrajno in vedno znova izmika. Narava dogajanja sveta je namreč takšna: gradi ga neka neizmernost in je nekaj silno dinamičnega, zato tudi ne moremo vedeti, v katero smer bo stekel tok dogodkov v prihodnosti, a pri svojem načrtovanju moramo upoštevati ravno to! Tehnika (ki je del materialnega sveta) pa nam glede tega lahko ponudi le nekaj zelo zoženega, fragmentarnega. Vendar, sodobni človek, okužen z racionalizmom, človek, ki je postavil Razum na prvo mesto, smatra, da njegov pobožanstveni Razum, opremljen z racionalističnimi znanji in tehniko, lahko spozna resnico in se zato pri delovanju na odru sveta, tako na osebni kot na politični ravni, lahko pravilno odloča, se usmerja. Človek te dobe glede tega živi v zmoti.

A če človeku odrečemo sposobnost spoznanja resnice – ali smo potem obsojeni na neko večno negotovost in temo neznanja glede tega?

Mnogi bodo tu rekli skeptično s Pilatom: »Kaj pa je resnica?«

To je težko filozofsko vprašanje, vendar: nasprotje resnice je laž. Lažno je ponarejeno zlato, pravo je resnično zlato. Če človek nosi masko veselja, dobrote, poštenja, in se za njo skrivajo zloba, hudobija, sovraštvo, je ta maska nekaj lažnega, resnica o človeku pa tisto, kar se skriva pod njo. Nekako v tem smislu nameravam tu pojmovati »resnico«.

Resnica o dogodkih, osebah sveta itd. pa se nam na tem odru sveta, na katerem smo gledalci in igralci – v drami življenja, vedno znova in vztrajno skriva, zakriva in izmika, za zunanjo pojavnostjo, za kulisami – v njihovem ozadju se dogaja mnogokaj, česar ne poznamo in česar sami tudi ne moremo (s)poznati. Vendar nismo obsojeni na temo neznanja glede tega. Obstaja Duh kot metafizična realnost, ki vse začuti, vse vidi in sliši, gleda celo skozi človeka in vidi v duše ljudi. Ali pa Duh resnico o dogajanju sveta tudi razodeva? Da, vendar mora človek to, kar prihaja od Duha, tudi sprejemati. Sodobni človek je do vsega tega brezbrižen, ravnodušen – zaradi svoje bolezni, ki se imenuje racionalizem, zaradi njega vse to zavrača v imenu raznih svojih teorij. Racionalizem torej premagujemo tako: da sprejemamo, kar prihaja od Duha.

Naše odločitve, morda najbolj ključno, določajo cilji, ki jih zasledujemo, ki jih hočemo doseči. Če v življenju najprej iščemo nebeško kraljestvo (cilj svoje duše), in če vanj vstopamo z izpolnjevanjem božje volje, bomo najprej iskali to voljo, da bi jo lahko izpolnili. Božje želje, ki se nanašajo na nas osebno, v posebni situaciji, pa lahko prepoznamo samo s pomočjo Duha, po katerem Bog človeku govori. In Duh resnice nam prinaša tudi resnico o volji Boga.

Če pa Duh resnice razodeva resnico, pomeni, da nam na nek način govori, če nam govori, pa gre pri tem za jezik Duha, ne za nek človeški jezik. Pri spoznavanju resnice gre tudi za problem jezika.

Franc Bešter, Zg. Besnica

Zadnje novice

Sorodne vsebine