-0.8 C
Ljubljana
ponedeljek, 6 decembra, 2021

(PREJELI SMO) Ali je kultura nad politiko, ali je politika nad kulturo?

Piše: Franc Bešter

V kulturi delujem, dokaj intenzivno (na likovnem, literarnem področju) že štirideset let, in že kakšnih trideset let se nekoliko spogledujem tudi s politiko, zato upam, da mi bo tukaj uspelo zapisati kakšno tehtno misel o odnosu med kulturo in politiko.

Ali je kultura nad politiko, ali je politika nad kulturo? Vsekakor kultura vedno zadeva ob politiko in obratno, med njima mnogokrat prihaja do konfliktov, mnogi veliki kulturniki so zato mnogokrat zašli tudi v politiko, če se spomnimo samo Prešerna in Cankarja. Družbeno angažiran kulturnik nujno postane kritičen do politike, in politika (oblast) se mu maščuje, dobro pa shaja, če se ji udinja (prim. Josip Vidmar), v totalitarnih režimih so kulturniki navadno trn v peti oblastnikom, ker razmišljajo s svojo glavo.

Sicer pa je umetnost, skozi zgodovino, navadno slavila oblast, umetniki so se udinjali politikom in duhovščini, da so lahko živeli, tako sta nastajali profana in sakralna umetnost. Kralji, knezi, grofje, fevdalci, papeži, kardinali in škofje so bili meceni umetnosti, podobno je bilo že prej, v starem svetu, v Egiptu, Grčiji, Rimu… . Vidimo, da je bila kultura odvisna od politike, zato so umetniki slog in vsebino svojih del morali povsem podrejati zahtevam političnih in cerkvenih oblasti. Stanje, ko se je umetnik osvobodil tega in postal avtonomen, je nekaj novega, najnovejšega, pojavi se šele z romantizmom 19. stoletja. Po izobrazbi in poklicu sem slikar in dokaj dobro poznam sloge in smeri v razvoju likovne umetnosti, ki so temu sledili. Umetnik, ki je bil brezkompromisen, ki je bil »kreativec«, se pravi človek, ki je gledal naprej in ni samo prežvekoval že znanih in raziskanih področij, je bil v veliki meri od sodobnikov nerazumljen, posledica pa je bila, da svojih del ni mogel prodajati in od tega živeti – in v tem je tragika ogromne večine modernih umetnikov. In tega začaranega kroga nam vse do danes ni uspelo presekati: ustvarjalec je pred svojim časom, če je pred časom, je nerazumljen, kot tak pa od tega ne more živeti. Ali bi tu morala poseči politika in takšne (zares dobre in visoko kvalitetne) umetnike finančno podpreti? Danes, ko smo priča vsakotedenskim kolesarskim in raznim drugim protestom v naši prestolnici, pred parlamentom, se ustvarja vtis, da se našim levičarskim kulturnikom godijo strašne krivice, ko aktualna oblast noče podpreti njihove avantgardne, progresivne umetnosti. A v večini gre pri njih za finančno dobro preskrbljene kvazi umetnike »pri koritu«, ki se bojijo izgube privilegijev, tudi za naščuvane ljudi, ki prav zato zahtevajo padec te vlade. Upravičeno bi lahko protestirali pravi, garaški umetniki, ki producirajo zares kvalitetno umetnost in ob tem tolčejo revščino. Protestirali v naslednjem smislu: da se kvazi umetnikom, ki h kulturi naroda ne prispevajo nič posebnega, ti privilegiji odvzamejo in se dajo res kvalitetnim. Zakaj takšni tega ne storijo? Razlogov je več. Umetniki so npr. navadno individualisti (navajeni delati sami), nadalje so apolitični, redki so družbeno angažirani. A tu vidim še en velik problem: kdo je pristojen, poklican, merodajen za to, da odloča, kaj je kvalitetno in kaj ne, kaj je »zrno« in kaj »pleva«??! Politika ima to moč, da razporeja sredstva, denar, to je njena naloga. Vendar ne more podpreti vseh. Če bi nekaterim dala, bi večina drugih zakričala: »Zakaj ravno oni, zakaj ne jaz?!« V kulturi pa stvari niso tako merljive in eksaktno določljive kot npr. v znanosti. In navadno so potrebna desetletja, da se potrdi, kaj je »kvalitetno« in kaj ni, dobre stvari so tiste, ki jih čas ne povozi, se pravi: le čas, veliko časa mora preteči, in ko neko delo pridobi vrednost, je njegov tvorec navadno že dolgo v grobu.

Franc Bešter, Zg. Besnica

Zadnje novice

Sorodne vsebine