Piše: Dr. Tomaž Kladnik, zgodovinar, strokovnjak za vojaško zgodovino, predavatelj na Novi univerzi in na Univerzi v Mariboru, foto: Fototeka Vojaškega muzeja Slovenske vojske
Petnajstega maja 1991 je bilo v učnih centrih TO Ig pri Ljubljani in Pekre pri Mariboru še posebno slovesno. Skozi vhodna vrata 510. učnega centra Ljubljana (Ig) je vstopilo 180 nabornikov, skozi vrata 710. učnega centra Maribor (Pekre) pa 120.
Na drugi strani pa je nasprotnik stopnjeval psihološki pritisk na starešine in vojake centrov ter pripadnike TO, ki so izvajali njihovo ožje in širše varovanje.
Obkolitev 710. učnega centra Pekre
Vrhunec tega je bila obkolitev 710. učnega centra (UC) v Pekrah pri Mariboru 23. maja 1991, ki je pomenila prvi odkrit napad JLA na slovenski narod in samostojno pot RS v prihodnost. Po zajetju podporočnika in vojaka JLA – ki sta, oborožena z ostrim strelivom, radijsko postajo, topografskimi kartami in noži, izvajala opazovanje v okolici učnega centra – ter po pogovoru z vodjo UC in njunem odhodu iz UC, je pred vhod pripeljalo šest oklepnih transporterjev vojaške policije JLA, opremljenih za boj. Poveljujoča častnika sta nastopila zelo odločno ter zahtevala vrnitev obeh prijetih pripadnikov JLA in naborno dokumentacijo vojakov TO v UC – vseh 120 vojakov ter varnostnega častnika centra. Vodja centra je o zahtevah JLA obvestil republiškega sekretarja za obrambo Janeza Janšo. Ta je odločil, da se UC ne sme ukloniti vojaškim grožnjam, temveč naj s svojimi silami in silami TO, ki so varovale center, organizira obrambo, naborniki pa naj se namestijo na najbolj varno mesto v centru. Hkrati je obljubil okrepitve in posredovanje pri JLA. Tako so si v negotovem položaju, ob trajajoči grožnji z izbruhom bojnega spopada, več ur stali nasproti pripadniki JLA in TO, ki so imeli ukaz, da streljajo, če bo kateri od pripadnikov JLA stopil v center.
Pogajanja in umik JLA
Položaj se je bistveno spremenil, ko so na kraj dogajanja prišli novinarji in domačini iz Peker in Maribora, ki so bili pripadnikom centra v veliko moralno podporo. S tem se je začelo merjenje moči in živcev dogajati pred očmi domače in svetovne javnosti. Pogajanja med stranema so izpred centra preselili v prostore Občine Maribor, pritisk JLA na center pa se je proti večeru še stopnjeval. Med pogajanji je bil ugrabljen poveljnik vzhodnoštajerskega pokrajinskega štaba TO, podpolkovnik Vladimir Miloševič; slovenska stran pa je kot povračilni ukrep vojašnicam JLA prvič izključila telefon in odklopila električno energijo. Kmalu po ugrabitvi so se oklepniki JLA umaknili iz Peker in učni center je bil deblokiran, podpolkovnik Miloševič pa postavljen pred improvizirano vojaško sodišče JLA, ki mu je izreklo oprostilno sodbo.
Vojaška prisega
Vojaška prisega oziroma »svečana obaveza« je bilo dejanje, s katerim so se vse vojaške osebe ob vstopu v oborožene sile SFRJ zavezale oziroma prisegle »na obrambo neodvisnosti, ustavne ureditve, celovitosti države, čuvanja bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov ter doslednega spoštovanja vojaških dolžnosti«. V začetku v programu bojnega usposabljanja vojaških nabornikov v slovenski TO niso načrtovali slovesne prisege, saj so pristojni v ministrstvu za obrambo menili, da je ta navada preveč podobna tistim, ki so jih imeli v JLA. Toda malo pred začetkom služenja vojaških obveznikov v TO RS – predvsem pa po pekrskih dogodkih – je prevladalo mnenje, da se slovesnost oziroma dejanje slovesne vojaške prisege nabornikov na služenju vojaškega roka v obeh učnih centrih vendarle izvede. Tako sta bili prisegi izvedeni 2. junija 1991 v Pekrah pri Mariboru in na Igu pri Ljubljani. Tekst prisege, kot takrat, je v Slovenski vojski enak še danes in se glasi: »Slovesno prisegam, da bom branil samostojnost, neodvisnost, svobodo in ozemeljsko celovitost svoje domovine Republike Slovenije ter vestno in odgovorno izvrševal dolžnosti pri njeni obrambi.«
Premik centra na vojno lokacijo
V času tik pred vojno so 25. junija 1991 s strani RŠTO prejeli ukaz z nalogo, ki je nosila kodno ime »VAL«, da se UC v najkrajšem času premesti na vojno lokacijo. Prva kolona je bila za premik pripravljena že v pol ure; opremo so naložili na tovornjake, vojaki pa so se odpeljali z avtobusom. V koloni so bila poleg tovornjakov in avtobusov še terenska vozila, za zavarovanje komunikacij, po katerih se je kolona premikala, pa so poskrbeli miličniki iz različnih postaj milice. Prva kolona se je ustavila na stranski poti pri Ribnici na Dolenjskem, kjer se je razdelila na dva dela. Eden je nadaljeval pot proti Kočevski Reki do Borovca, drugi del pa je odšel v notranjost kočevskih gozdov proti Medvedjaku. Tam so v okolici gozdarskih hiš postavili šotore in vse objekte za večdnevno bivanje. V bližini je že bil nastanjen del pripadnikov 510. UC Ig pri Ljubljani, preostali so prišli tja pozneje. Naslednji dan so pripadniki UC Pekre urejali tabor in zagotovili ustrezno varovanje.
Delovanje centra med vojno
Vojaki so se urili v protioklepnem, protiletalskem in protidesantnem delovanju. S tem so jih želeli pripraviti na samostojno delovanje v boju in ob morebitnem napadu ter jih usposobiti za varovanje tehnike in tabora. 2. julija je bil v 710. UC posredovan ukaz, naj se vsi pripadniki iz trenutne lokacije preselijo globlje v gozd, kjer naj postavijo začasne bivake. Morebitno odkritje lokacije tabora bi namreč omogočilo letalski napad. Pozneje so izvedeli, da so letala napadla transformatorsko postajo v Kočevski Reki, nato pa še odvrgla kasetne bombe na močvirnati travnik ob cesti Kočevska Reka–Štalcarji. 3. julija je JLA tabor obveznikov napadla s topovi, okoli 11. ure se je iz doline zaslišalo nekaj zamolklih pokov topovskih granat s kratkimi časovnimi presledki, kmalu zatem pa se je nad taborom zaslišal zvok topovskih granat – JLA je streljala iz vojašnice v Ribnici kot povračilni ukrep za napad TO na to vojašnico, ki se je zgodil dan prej. 4. julija 1991 je iz RŠTO prišel ukaz, da mora poveljstvo 710. UC iz pripadnikov UC vzpostaviti več enot, ki bi bile po moči primerljive s pehotnimi vodi, in jih napotiti na mejne prehode na vzhod RS. Sestavili so štiri pehotne vode ter v koloni tovornjakov in avtobusov krenili v smeri Borovec–Kočevska Reka–Novo mesto–Mokronog–Sevnica–Planina– Celje. V Celju so en vod usmerili proti mejnemu prehodu Dobovec pri Rogatcu, kjer so ostali do 8. julija. Preostali trije vodi so odšli proti Ptuju in Ljutomeru, toda kolono so v Ljutomeru preusmerili nazaj na območje Belih Vod nad Šoštanjem. Pripadniki UC so bili tam nastanjeni v osnovni šoli, kjer so izvajali prilagojen program usposabljanja ter se 12. julija vrnili v matične Pekre.
Zaključek usposabljana
Tu so nadaljevali izvajanje načrtovanega programa, katerega prvi del so končali 30. julija. Sledil je še drugi del, ki je dosegel vrhunec na vaji »Jesen 91«, ki se je izvajala na širšem območju Postojne oziroma na vadišču Poček in na kateri so poleg rezervistov TO in kandidatov za profesionalne vojake sodelovali še prvi slovenski naborniki. Služenje vojaškega roka pa so obvezniki končali 16. novembra 1991. V anketi ob koncu usposabljanja so vojaki ocenjevali bivanje in prehrano, življenje in delo, odnos starešin do vojakov, osebno počutje, odnos do boja, odnos do starešin, odnos do sovražnika. Vzgojni, psihološki in izobraževalni prijemi, ki so jih zastavili v UC kot vodilo pri usposabljanju prve generacije slovenskih vojakov, pa so bili odsev demokratičnih metod vzgoje vojakov, pri tem pa so se inštruktorji trudili, da ne bi »ponavljali starih napak in zanemarjali znanj in že preverjenih izkušenj drugih«.
