15.6 C
Ljubljana
četrtek, 22 aprila, 2021

(POEZIJA) Korona

Bolezen covid

Koronavirus novi

Je povzročati začel,

On, ki je neviden,

Ki še skrivnost je,

V teh dneh napada,

Povzroča strah, tesnobo, grozo,

Še hujš izgleda od tega,

Kot če nek sovražnik

Z ognjenim bi orožjem

Nas napadel, z letali,

Puškami, topovi, tanki.

 

 

Prvi, starodavni prebivalci Zemlje

So ti drobni organizmi,

Še na meji med živim so, neživim,

Po milijardi let,

Kar se hladil je naš planet,

Najprvo kot žareča krogla lave

Pod težko, zadušljivo atmosfero

  • Iz nje sekale so strele

  • V vroča prva morja –

  • So v njih pojavili se oni.

  • Naslednja evolucije stopnica

  • Enocelična so bitja,

  • Rastline in živali, glive,

  • Ki le jedro, citoplazma in ovoj jih tvori.

 

Let dolge tri milijarde

So edino živo na planetu,

Sledi eksplozija življenja

V kambrija začetku:

Mehkužci, spužve, trilobiti

  • Vse to živi še v oceanih,

  • In še zaplavajo v njih prve ribe.

  • Se ne ustavi evolucija pri tem,

  • Vse zdaj hitro napreduje,

  • Bitja lezejo na kopno,

  • Dvoživke, kuščarji, rastline,

  • Da bi v Zemlje srednjem veku

  • Zavladali njej strašni zmaji.

Je kenozoik dal človeka,

On zdaj vlada svetu,

A ga je že lep del uničil,

Ni le krona stvarstva človek,

Je tud za Zemljo katastrofa,

Al tud zato ta šiba božja

Zdaj prihaja nadenj?

Starodavno bitje, k se iz njega

Vse razvilo, k na evolucije stopnicah

Najniže se nahaja,

Je napadlo njega,

K na tej lestvi je najviše.

 

Nevidno, neopazno s človeka

Na človeka se prenaša

Preko kapljic, zraka

V milijonih, da, milijardah,

Ne ve takoj, izve prepozno

Človek, da je kužen.

Predno kašelj, vročina ga premaga,

Že devet drugih je okužil,

In osemdeset novih teh devet,

Strmo rastočo črto

Bilanca črna nam pokaže,

Tako milijonske narode, države

Zdaj zajame kuga,

Se zato zaprejo v karanteno-

 

Nas je osamil virus in razbil,

V hiše, med zidove štiri nas zaprl,

V stanovanja, da bi nas ne ubil,

A je ljudi začela ubijati samota.

Upočasni njega hitrost osama naša,

Ga žal ustaviti ne more,

Čeprav ljudje smo ustavili promet:

Vse vlake, ladje in letala.

Delovati mora še naprej država,

Policija, vojska in uprava,

Delat morajo naprej tovarne,

In seve še najbolj zdravstvo,

Delat morajo štacune s hrano,

Da bi ne podivjal sestradan narod.

 

Kot zlovešči črni oblak,

Ki je prekril deželo,

Je ta neznani virus,

Še skrivnosti poln,

Trepetajo, se tresejo pred njim

Premnogi, tesnobe polni in strahu,

Ne smejo in ne upajo

Si več iz hiš ljudje na plano,

A nekteri brezskrbno kot nekdaj

Se družijo še vedno, se zabavajo, smejijo,

Še nje napadla bo korona

In prek njih tud druge –

Kje tu red je, odgovornost?!

 

Seve, da to ni prvič,

Ko najstarejši prebivalec Zemlje

Mori ljudi masovno,

Milijone so že odnesle kuge

V Atenah, Rimu, srednjem veku,

Ko pol Evrope je pomrlo,

Večino Indijancev pobili so bacili,

Ko je beli človek v Novi svet prihajal.

So v srednjem veku, v letih,

Ko je črna smrt kosila,

Homo sapiens je odzval drugače

Kot se danes – z vero, molitvijo, procesjo,

Ga drži pokonc obredje, maša,

Se danes bolj na znanost, tehniko zanaša.

 

Tehnika, ta hčerka empiričnih modrosti!

Ona ustvarla dobo našo je, moderno:

Kolk ljudi se sploh zaveda,

Da nam prav ona je to zlo prinesla,

Pomagala vsaj močno je k njemu.

Čemu, zakaj!? Tovarne, ki jih tehnika poganja,

Ustvarile so milijonska mesta,

Se v njih gnetejo ljudje, človeške množce,

Kot v mravljiščih, bliskovito kot požar

Lahko zdaj se virus širi,

In tehnika nam dala avte,

Ladje, vlake in letala, le v par dneh

Doseže on zdaj vsak kotiček Zemlje.

Globalizacijo so dali stroji,

Je velika vas postal planet,

Države, narodi začeli so brisati meje,

Je covid zdaj tej pravljici

Naenkrat, čez noč naredil konec.

Ne delajo podjetja, se ustavlja proizvodnja

V tovarnah mnogih, propadle bodo

Firme neštevilne, so delavci premnogi

Spravljeni na kant,

Na palico beraško, trepetajo,

Se vprašujejo premnogi v srahu,

Kaj še pride, ko korona mine –

Ni vzela ona le življenj,

Nas potisnila je tudi v bedo,

Ne bo več svet po njej

Takšen kot pred njo je bil, cvetel.

 

Ne, panika res ni na mestu,

Ne koristi nič, nam le škoduje,

Ker nam sistem imunosti razsuje,

Odpre bolezni vrata.

Previdnost je le prava pot,

Da držimo se stroke navodil,

Da nadenemo si rokavice, masko,

Še drugih ne pozabimo pravil:

Da kihamo, da kašljamo v rokav,

Da peremo si roke vedno.

 

Prikazuje zdaj se upanje,

Ki upam da ne laže:

Luč na koncu se tunela kaže.

Zadnje novice

Sorodne vsebine