Piše: C.R.
Ker se zadnje čase pojavlja vse več medijskih objav o razmerah v Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, in ker so res dokaj kaotične, se član Sveta Davorin Kopše čuti dolžnega, da se odzove. Mnoge objave namreč niso točne ali pa so celo zavajujoče in lažne. V nadaljevanju objavljamo celo pismo.
Ker se zadnje čase pojavlja vse več medijskih objav o razmerah v FIHO in ker so res dokaj kaotične, se čutim dolžnega, da se kot odgovoren član sveta te pomembne fundacije tudi sam odzovem. Mnoge objave namreč niso točne ali pa so celo zavajanja in laži.
Mineva 25 let od sprejetja Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenija, ki je preoblikoval Loterijo v delniško družbo. S tem zakonom so bile delnice razdeljene med več delničarjev, s 40 odstotki pa je bila ustanovljena Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji (FIHO).
Na kratko o organiziranosti FIHO: S fundacijo upravlja Svet FIHO, ki šteje 23 članov. Po deset jih imajo predstavniki invalidskih in humanitarnih organizacij, trije pa pripadajo državi oziroma vladi kot ustanoviteljici. Fundacija ima direktorja, ki ga imenuje svet za dobo petih let in izvaja poslovodno funkcijo – s pomočjo strokovnih služb vodi in predstavlja fundacijo. Poleg teh dveh organov za osnovno delovanje skrbi še Nadzorni odbor, podrejeno pa še strokovne komisije, ki pripravljajo predloge o načrtovanju dodelitvi in porabi sredstev, kar predložijo svetu v odločanje.
Fundacijo so že vse od ustanovitve pretresale afere in aferice, kjer so se posamezniki prerivali za pozicije, vpliv in denar, vendar je treba vsako dogajanje postaviti v okvir določenega časa. Fundacija je tako ali drugače ves čas nemoteno delila sredstva organizacijam, ki so do njih upravičena. Težko je reči, da je bilo vse pravično, so pa bili na koncu vsi bolj ali manj potešeni in mandati so se vrstili. Z začetkom zadnjega mandata so se stvari začele zapletati globlje. Da bi bila trenja bolj razumljiva je pomemben podatek o razdelitvi razmerja znotraj lastništva fundacije. Ta so razdeljena v odnosu 35 proti 65 odstotkov v korist invalidskih organizacij, ki so imele ob ustanovitvi še večji delež. Ob vzpostavitvi prej navedenega razmerja so se predvsem v zadnjem mandatu pojavili apetiti po ponovni spremembi. Ker humanitarne organizacije rastejo kot gobe po dežju, se pojavlja tudi vedno več potreb po denarju, zato so šli zadnji predlogi celo do stališč o razdelitvi v razmerju 40 proti 60 odstotkov v korist humanitarnih organizacij. Po mnenju mnogih je v tem osnovni problem iz katerega so se razvneli ostri interesni boji med obema taboroma.
Pred približno tremi leti je bil za direktorja FIHO imenovan Vladimir Kukavica. Kmalu po nastopu funkcije je podprl prizadevanja za spremembo razmerja znotraj fundacije v korist humanitarnih organizacij, kar je vneslo močan revolt v invalidske organizacije, ki so se temu odločno uprle. Zato je bila večina svetnikov ves čas na preži, da ne bi prišlo s spremembami aktov, ki so se pripravljale, do podtaknjenih rešitev v to smer. Prizadevanja je nazadnje potrdil svetnik Ljubo Hansel, predstavnik humanitarnih organizacij, ki je 31. marca 2021 za STA izjavil: “Invalidske organizacije prejmejo dve tretjini sredstev fundacije, humanitarne pa eno tretjino. Ker pa se je število humanitarnih organizacij v zadnjih letih zvišalo s 45 na 85, se zavzemajo za to, da bi se delež zanje povečal na polovico. To bi letos predstavljalo 9,35 milijona evrov, saj je po razpisu za delitev sredstev v letošnjem letu skupno na voljo 18,7 milijona evrov”. Na osnovi tega se je združila večina članov sveta, ki predstavljajo humanitarne organizacije in direktor. Na drugi strani se je celo razvila teza, da je prišel direktor že na funkcijo z nalogo, da na ta način reši delitveni problem. Invalidske organizacije se na osnovi dejstva, da se humanitarne organizacije hitro množijo, upravičeno bojijo, da bi bile iz fundacije počasi izrinjene. Ob tem je bolj malo upoštevano dejstvo, da prejemajo humanitarne organizacije zajeten delež sredstev preko ministrstev iz proračuna. To za invalidske organizacije praviloma ne velja.
V aktualnem mandatu ima svet že tretjega predsednika. Na to funkcijo je bila pred kratkim imenovana svetnica Mirjam Kanalec. Prvi predsednik je bil Andrej Klemenc. Ta je na seji marca 2020 nenadoma odstopil s položaja, na isti seji pa je bil za predsednika predlagan in izglasovan član sveta Simon Švarc. Ta se je izkazal za tesno povezanega z direktorjem. Ta naveza si je z avtoritativnim nastopom podredila Nadzorni odbor in ga s tem onemogočila, da bi opravljal svoje naloge. Žal člani niso zmogli pritiska, prav tako pa se je bilo težko obrniti na interesno razklan svet. Namesto, da bi direktor nadzornikom omogočal vpogled v dokumentacijo in način delovanja fundacije, je začel diktirati kako naj ta organ, ki ga imenuje svet, temu svetu poroča – tudi o zaznanih nepravilnostih pri izvrševanju poslovodne funkcije. Osnovna naloga Nadzornega odbora je, da nadzira izvrševanje rednih nalog in nalog direktorja, ki mu jih neposredno naloži svet fundacije.
Na vse to je vlada lansko leto zaradi nezadovoljstva z delom dveh njenih predstavnikov s sklepom zamenjala dva svetnika; Andreja Klemenca sem nasledil Davorin Kopše, Simona Švarca pa Tomaž Čučnik.
Dogajanje v FIHO od mojega nastopa funkcije do danes
Sekretarka FIHO Breda Oman je 30. avgusta 2020 vsem svetnikom fundacije poslala pismo nezadovoljnih strokovnih delavk v FIHO. V njem navaja kaotične razmere in zaostrene odnose med strokovnimi delavkami in direktorjem, kar otežuje delo FIHO. Navajajo, da ima direktor neznosno aroganten in zaničevalen odnos do zaposlenih, pri čemer zaničuje njihovo preteklo delo, sam pa daje navodila, ki jih kasneje zanika in spreminja praktično po razpoloženju. Zaradi njegovega nastopa in stila vodenja je prišlo do zapletov na praktično vseh nivojih in področjih. Svoj avtoritarni nastop je podprl s trditvijo, da so vsi nesposobni, zaradi česar je celo v nasprotju s sklepi Sveta FIHO začel s spremembami sistematizacije delovnih mest, odpuščanjem in zaposlovanjem novih (svojih) kadrov. Sam sem to pismo ocenil kot signal, ki terja reakcijo sveta, zato sem dal pobudo za takojšen sklic seje sveta. Imel sem idejo, da se ustanovi izredna komisija, ki izvede posnetek stanja, ugotovi vzroke za nezadovoljstvo, pripravi predloge izhoda iz nastale situacije in vse predloži svetu, ki gradivo obravnava na eni naslednjih sej, ta pa naj bo čim prej.
Ker se predsednik Simon Švarc na dogajanje sploh ni odzval, se smo se odgovorni svetniki organizirali in začeli 2. septembra 2020 zbirati podpise z zahtevo za sklic izredne seje, kjer naj se obravnavajo razmere v FIHO. Podprli so moj predlog, da se pregleda razmere v celotni fundaciji in ne le delu. Ko je direktor izvedel za zbiranje podpisov, je tudi sam nemudoma zahteval sklic seje sveta, ki naj obravnava razmere omejeno v strokovnih službah. Sejo na zahtevo direktorja je predsednik sveta sklical, seje na zahtevo štirinajstih podpisnikov (zahtevanih je najmanj 10) pa ni hotel sklicati, čeprav sta obe zahtevi opredeljeni v aktih in je predsednik dolžan sklicati sejo bodisi na zahtevo direktorja bodisi sveta. Še več, predsednik Simon Švarc, ki se čudi svoji razrešitvi, je na 18. seji sveta na moje izrecno vprašanje kako je s sejo na zahtevo 14 podpisnikov odgovoril: “Te seje ne bom sklical!”. Seja na zahtevo direktorja je bila torej sklicana, zanjo pa ni bilo dostavljeno gradivo, da bi se lahko svetniki pripravili na razpravo. Direktor, ki je po aktih fundacije dolžan dostaviti gradivo za vsako sejo pred izvedbo, je svetnike obvestil, da gradiva ne bo. Jaz in še 10 svetnikov se zaradi tega seje nismo udeležili, udeležilo pa se je je 12 od 23 svetnikov. Na tej seji so sprejeli sklep naj razmere v strokovnih službah preuči Nadzorni odbor, ko se bo popolnil, saj v njem manjka en član od treh. Tega člana še do danes ni, poleg tega pa bi moral biti nadzorni odbor pod drobnogledom, saj očitno do tistega trenutka ni dobro opravljal svojega dela. Ugotoviti bi morali ali je korektno opravil svojo vlogo nadzornega organa. Nadzorni odbor bi naj torej po mnenju direktorja med drugim ugotavljal odgovornost za svoja lastna ravnanja. Seveda bi tudi to še enkrat več opravljal pod budnim očesom direktorja. Na tak način do reševanja nastalih razmer nikoli ni prišlo, saj Nadzorni odbor še vedno ni popolnjen. Sicer so direktorjeve »sile« za člana Nadzornega odbora predlagale iz sveta odstavljenega člana sveta Andreja Klemenca. Problemi so se na ta način vse do današnjega dne le poglabljali.
Med predlagatelji za imenovanje predstavnikov vlade v Svetu FIHO je prišlo do nezadovoljstva z delom dveh predstavnikov in sicer Andreja Klemenca in Simona Švarca, zato sta bila oba zamenjana. Simon Švarc, ki je bil zamenjan 30. oktobra 2020, nadomestil pa ga je Tomaž Čučnik, je na sklep vlade vložil tožbo na Upravno sodišče. V tožbi je navedel, da njegova razrešitev v sklepu ni bila obrazložena, zato zahteva razveljavitev sklepa. Sodišče mu je ugodilo in izdalo sodbo s katero je razveljavilo sklep vlade o razrešitvi z mesta člana sveta fundacije in ga slednji vrnilo v ponovni postopek. Odločba je postala pravnomočna 23. marca 2021. Po informacijah, ki jih imam, bo pristojno ministrstvo pripravilo gradivo z obrazložitvijo za krivdno razrešitev Simona Švarca z mesta člana sveta FIHO in ga postala na Generalni sekretariat vlade. Na podlagi tega bo vlada še enkrat obravnavala to temo, kar je kot možnost določilo tudi sodišče. Tako bo imela Vlada RS možnost Simona Švarca z ustrezno obrazložitvijo sklepa še enkrat razrešiti s tega mesta.
Ker je bil Simon Švarc pred razrešitvijo tudi predsednik Sveta FIHO, mu je z razrešitvijo avtomatično prenehala tudi ta funkcija, saj je zanjo osnova članstvo v svetu. Pred svetom fundacije je bil nov izziv, to je izbira novega predsednika. Prišlo je do razhajanja mnenj kdo lahko v nastalih razmerah skliče sejo. Nekaj članov sveta in direktor so bili mnenja, da je za to pristojen najstarejši član sveta, čeprav ni v nobenem aktu omenjen kot možen sklicatelj sej. Akti opredeljujejo, da predsednika v času odsotnosti nadomešča namestnik predsednika, kar je tudi logično.
Ker je imel direktor do tega vprašanja drugačno mnenje, je ves čas preprečeval sklice sej in s tem oviral delo fundacije, čeprav ni pristojen za vmešavanje v delo sveta, ki je samostojni upravljavski organ. Direktor je med pripravami na sejo dolžan sodelovati s predsednikom sveta, pri izvedbi seje pa je njegova edina pristojnost, da zagotovi tehnične in druge izvedbene pogoje za sejo. Direktor na sejah le sodeluje in dobi besedo, ko mu jo v skladu z poslovnikom da predsednik. To pravilo ni bilo nikoli uveljavljeno, saj se je direktor vmešaval v samo vodenje seje in razprave ter potek sej. Potegnimo vzporednico: Nepredstavljivo je, da bi prišel predsednik vlade na sejo parlamenta, kjer bi diktiral kako naj predsednik vodi sejo in bi se vmešaval v razprave poslancev. Zaradi svoje šibkosti in neformalne podrejenosti mu je predsednik to ves čas dopuščal. Sklic seje, na kateri bi svet izglasoval novega predsednika je direktor celo pisno zavrnil. To je pomenilo, da v okviru svojih nalog ne bo izpolnil dolžnega ravnanja, ki je tehnična in organizacijska izvedba seje. Res noro!
Zaradi samovoljnega ravnanja direktorja, ki je preprečil sklic seje v živo, je bila namestnica predsednika sveta prisiljena sklicati dopisno sejo. Stekle so aktivnosti za izvolitev novega predsednika v skladu s poslovnikom. Glasovanje je bilo izvedeno po pošti. Težava so bili roki, ki jih zahteva tak postopek. Vključiti je treba namreč tudi pravila vročanja priporočenih pošiljk. Ker v prvem krogu ni bil izvoljen nov predsednik, je bil za izvolitev potreben še en krog, kar pa je izbiro predsednika časovno zavleklo na skoraj tri mesece. Vse zaradi trmoglavosti in samovolje direktorja, ki je želel uveljaviti neobstoječ postopek v katerem bi po njegovi volji morda še enkrat postal predsednik sveta nekdo, ki ne bi bil sposoben samostojno voditi sveta.
Direktor je za uveljavljanje svoje trme celo naročil pravno mnenje, kar je bila tudi sicer njegova praksa. Da bi se zavaroval pred očitki zavestnega nezakonitega ravnanja, je za svoje odločitve redno naročal pravna mnenja in na ta način ravnal negospodarno, saj jih je morala fundacija tudi plačati. Množično naročanje pravnih mnenj prav tako priča o nesposobnosti sprejemanja samostojnih odločitev poslovodnega organa fundacije – direktorja. Za zavrnitev sklica seje kjer bi izbrali novega predsednika sveta je izbral Inštitut za javno upravo, ki ga vodi Rajko Pirnat. Do njega ga je pripeljal razrešeni član sveta Simon Švarc preko političnih zvez v stranki Socialni demokrati.
Pravno mnenje, ki je bilo napisano po naročilu je pravni zmazek, ki je bil ovržen z nasprotnim pravnim mnenjem. Slednjega je pridobila namestnica predsednika sveta Polona Šmid. To je prepričalo večino svetnikov, ki so kasneje izvolili novo predsednico sveta Mirjam Kanalec. Ta je sicer za nekatere sporna zaradi očitkov iz preteklosti, vendar je dejstvo, da zaradi njih ni bila nikoli za nič niti v postopkih, kaj šele obsojena. Na mesto predsednice je bila izvoljena v skladu z Poslovnikom Sveta FIHO, ki opredeljuje, da postane po glasovanju v drugem krogu predsednik tisti, ki prejme več glasov. Če ne bi glasoval nihče drug, bi lahko na ta način teoretični izglasovala sama sebe le z enim glasom. Če bi se tega glasovanja udeležili tudi tisti, ki ji nasprotujejo, bi lahko njeno izvolitev preprečili in izvolili drugouvrščeno v prvem krogu Evo Gračanin, vendar tega niso storili. Zdaj želijo, ne da bi imeli dovolj glasov, po vzoru koalicije KUL v državni politiki, zamenjati predsednico. Morda je pomembno povedati še, da je na zahtevo direktorja tudi najstarejši član sveta poskušal sklicati sejo, vendar se je njegovemu vabilu odzvalo le osem svetnikov. Ker je na ta način poskus propadel, te seje niti ne omenjajo.
Nastaja še en nov zaplet po prenehanju mandata članu sveta Simonu Švarcu. Ta je mnenja, da je z vrnitvijo na mesto člana sveta postal ponovno tudi predsednik sveta, čeprav to v odločitvi sodišča ni nikjer navedeno, svet pa je v času njegove odsotnosti, kot to določa poslovnik in pravila fundacije, izbral novega predsednika – predsednico.
Povedati je treba še, da je v februarju 2021 direktor Vladimir Kukavica spoznal, da se je preveč zapletel in da svoje funkcije v nastalih razmerah ne bo mogel več opravljati. Vsled tega je svetu predlagal sporazumno prekinitev pogodbe o zaposlitvi. Tega je po pooblastilu sveta s sklepom podpisala namestnica predsednika Sveta FIHO Polona Šmid (čas, ko svet ni imel predsednika). Po tem sporazumu direktorju preneha delovno razmerje 30. aprila 2021. Da bi mu prenehala tudi funkcija direktorja mora na podlagi sporazuma svet sprejeti ustrezen sklep, nov zaplet pa je v tem, da direktor preprečuje dostop do sporazuma, ki je osnova za sprejetje sklepa. Sporazum bi moral biti na fundaciji ustrezno knjižen in bi se moral izvod hraniti v tekoči zbirki dokumentarnega gradiva. Če je tako ne vemo, ker tega podatka direktor noče posredovati, niti omogočiti preverbe. Nerazumno se izgovarja da zato, ker sporazum vsebuje njegove osebne podatke. Čigave pa naj bi?
Z dospelo sodbo iz Upravnega sodišča, ki je razveljavila prenehanje funkcije Simonu Švarcu se vse bolj jasno kažejo razlogi za vsa ravnanja, ki so preprečevala delo svetu in povzročala zavlačevanje izbire novega predsednika sveta. Direktor je s svojo skupino »zarotnikov« čakal prav na to sodbo. Predvidevanja so, da je z zavlačevanjem le pridobival čas in bo poskušal doseči novo večino v svetu, preklicati sporazum o prekinitvi delovnega razmerja in ostati na funkciji direktorja. S tem bi povzročil stanje, ki bi najbrž celo ogrozilo obstoj te edinstvene fundacije, ki skrbi za mnoge obrobne skupine in jim s financiranjem omogoča izvajanja njihovih programov. Treba je dodati, da bi z uveljavitvijo teze, da je Simon Švarc z vrnitvijo na mesto svetnika tudi ponovno predsednik tega pomembnega organa, še enkrat uveljavili nezakonito stanje.
Zaključujem z opisom obrobnih dogodkov in s svojim pogledom za izhod iz krize.
V zadnjih dneh – 19. marca 2021 je bil direktor FIHO na TV Slovenija, kjer je poskušal v času svoje bolniške odsotnosti z delovnega mesta prepričati ekipo Tarče, da bi izvedli oddajo na temo razmer v FIHO, ki bi jih rad seveda prikazal pristransko. Za to je še enkrat angažiral politične kadre Socialnih demokratov. Simon Švarc mu je domnevno po tej poti odprl vrata do znanega in vplivnega Klemna Žiberta, imenovanega sendvičar, ki deluje v ozadju. Pravijo, da je bil sposoben v času, ko so bili Socialni demokrati v vladi, celo ministrom diktirati odločitve. Vsak, ki mu je Žibert kadarkoli naredil kakršnokoli uslugo, se znajde na njegovem večnem seznamu dolžnikov. Zdaj je na njem očitno tudi Vladimir Kukavica, kar je po mojem mnenju več kot le korupcijsko tveganje. Vprašanje je le ali bo še kdaj dovolj vpliven, da bi mu lahko vrnil uslugo. Mimogrede, direktor FIHO Vladimir Kukavica je bil na pogovorih za izvedbo oddaje Tarča v času bolniške odsotnosti z delovnega mesta, za razgovor pri kriminalistu pa se je po izjavah nekaterih v zvezi s kazensko ovadbo zaposlene zaradi trpinčenja na delovnem mestu opravičil češ da je na dolgotrajni bolniški.
V tem trenutku in za čas do konca mandata aktualnemu sklicu sveta FIHO, ki poteče sredi naslednjega leta, je edina rešitev konsolidacija tega organa in delovanje vseh članov sveta v korist fundacije same, posledično pa porabnikov sredstev, ki jih deli. Takoj je treba potrditi odločitev prenehanja funkcije direktorju, imenovati v.d. direktorja (varianta, da bi to vlogo prevzel Jožef Školč, kot piše Požareport v prispevku 4. aprila, ni v nobeni kombinaciji) in nemudoma sprejeti zaostale sklepe o dodelitvi sredstev organizacijam. Naj omenim, da je v pismu anonimnega insajderja, ki ga objavlja Požar glede na stališča in stil pisanja po moji oceni in oceni nekaterih drugih precej prstnih odtisov in ustne pene jeznega direktorja. V tistem pismu sem tudi sam omenjen. Trditev, da ima svet kar dva predstavnika paraplegikov, ker sem jaz kot predstavnik vlade čisto slučajno tudi paraplegik, je škandalozno nesramna. Gre za nesprejemljivo stigmatizacijo mene kot invalida, ki sem po mnenju pisca pisma predstavnik paraplegikov povsod kjer se pojavim samo zato, ker sem paraplegik. Na ta način se je težko boriti za pravice invalidov in njihovo enakopravnost. Še posebej zato, ker je pismo napisal domnevni insajder in se torej neposredno ukvarja tudi s področjem zagotavljanja potreb invalidov. To je do skrajnosti sprevrženo, človek s takimi stališči pa bi moral dobesedno leteti iz teh krogov.
V naslednjem obdobju je treba nedvomno posodobiti zakonodajo in interne akte. Razmerja po katerem se delijo sredstva invalidskim in humanitarnim organizacijam se po mojem mnenju ne sme rušiti, ampak je treba poiskati nove vire financiranja. Če se bo pristop in način razmišljanja nadaljeval z idejo spremembe razmerja, bi bilo morda smiselno razmisliti o ločenih poteh in načinih financiranja humanitarnih in invalidskih organizacij. Še več, sem mnenja, da bi morali temeljito prevetriti način pridobivanja statusa humanitarnih organizacij. Pogled na njih in opis njihovih poslanstev namreč kaže, da bi jih bilo mogoče v mnogih primerih združiti, nekatere pa sploh ne izpolnjujejo sicer preohlapnih kriterijev.
Davorin Kopše, član Sveta FIHO
