Piše: Alenka Bizjak, Ljubljana
Je šokanten naslov Delo, (15.6.2024) sredi poletja, ki pove, da mestna oblast čaka le še na integralno gradbeno dovoljenje za gradnjo podzemne parkirne hiše, gradnjo prizidka in prenovo Mahrove hiše.
Članek navaja, da bodo celostno prenovili območje med Zmajskim mostom, Plečnikovimi arkadami in Krekovim trgom. Območje osrednje tržnice da bo s parkirno hišo omogočilo prodajalcem boljše pogoje delovanja in lažji dostop obiskovalcem do tržnice, stanovalcem območja za pešce pa parkirna mesta, so obljube župana Jankovića leta 2006, češ, da bo mestna tržnica, ki je priljubljena meščanom za druženje in ki predstavlja turistično atrakcijo v Evropi, zelo spremenjena. To nepotrebno leporečje je bilo povod, da se je leta 2007 ustanovila civilna iniciativa Tržnice ne damo, ki je samo v treh dneh zbrala 9872 podpisov meščanov proti gradnji garaže pod tržnico. Takrat je bil tudi na trgu nekdanji predsednik Milan Kučan, ki pa je podpis odklonil rekoč »da to gradnjo podpira«.
Kljub dejstvu, da obstoja boljša alternativa za gradnjo garaže v grajskem hribu, ki ne bi posegla v arheološko, etnološko in zgodovinsko najbolj dragocen predel starega mesta, župan z mestnim svetom in svojo Listo trmasto vztraja in vznemirja ljudi z nesprejemljivo gradnjo garaže pod tržnico. Pod predsedstvom pokojnega akademika dr. Jožeta Trontlja je Svet SAZU že 23. januarja 2009 ob sodelovanju predstavnikov vseh svojih razredov sprejel stališče, da se v območje tržnice ne posega, ampak da naj se njene bistvene kvalitete še nadalje skrbno varujejo. Tržnica je zaščitena z Odlokom o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra Stare Ljubljane (URSRS št.5/86) kjer piše, da je garaže treba graditi na obrobju varovanega območja in ne v njegovem jedru. Malteško konvencijo »The Valetta principles of Safeguarding and Management of History Cities, Towns and Urban Areas« je Slovenija ratificirala leta 1999. Ta zapoveduje ohranjanje arheološko-kulturne dediščine in situ in prepoveduje vsak gradbeni poseg, ki bi spremenil ali uničil to dediščino. Zato podpiramo predlog arhitektov Kovača in Kerševana za ustanovitev muzeja Emone in muzeja srednjeveške Ljubljane za ohranitev vseh dragocenih ostalin, ki se nahajajo pod tlakom tržnice, ki je še zadnje neoskrunjeno arheološko najdišče antične Emone in srednjeveške Ljubljane. Tu se nahajajo cerkvica Marijinega vnebovzetja in grobnica turjaške družine Auerspergov, ki so govorili slovensko in podpirali šolanje Primoža Trubarja. Tu so še grobnice iz konca srednjega veka, ostaline trdnjave barbakana in Kloštrskih vrat ter dvojnega mestnega obzidja, kar vse predstavlja našo slovensko zgodovino, naš zgodovinski spomin. Spoštovanja vredni načrti, ki jih iz domoljubnih razlogov brezplačno izdelujeta priznana arhitekta v skladu z vsemi mednarodnimi predpisi, še posebej arhitekt Milan Kovač kot poznavalec zaščite podzemnih izkopanin na Kitajskem, Egiptu in na Švedskem. Pripominjam, da sta izdelala tudi načrt posodobitve tržnice brez podzemnih garaž ob ohranitvi vseh arheoloških dragocenosti, ki ga tudi podpira mednarodna organizacija EWT (European Wallid Towns). Območje tržnice predstavlja jedro zaščitene Plečnikove Ljubljane, predstavlja celovitost in izvirnost njegove umetniške stvaritve, kar sta bila ključna kriterija za uvrstitev njegovih del na seznam svetovne kulturne dediščine pri UNESCU.
Tržnica deluje že 150 let, njen utrip in priljubljenost je dokumentirano zajeta v izjemni knjigi fotografa Joca Žnidaršiča, pisatelja Željka Kozinca in oblikovalca Miljenka Licula z naslovom »Dobimo se na tržnici«, nikjer drugje v mestu ni tako veselega utripa in srečevališča ljudi, ki ga občudujejo tudi tujci. Tržnice ne damo je že pozdrav med nami. Nesprejemljivost garaže pod njo utemeljujejo umetnostni zgodovinarji, mnogi arhitekti, etnologi, arheologi in ozaveščeni meščani v neštetih javnih pismih, ki jih hranim vedoč, da bi garaža pod tržnico povzročila:
Poškodbe na Plečnikovi in drugi dediščini, kot pri prejšnjih posegih – gradnja Mesarskega mostu je bila vzrok razpok stebrov in tlaka arkad in v kleti Plečnikovih arkad, poškodbe fresk in konstrukcije Semenišča,
Tveganje poškodb spomenikov zaradi delovanja podtalnice, zaradi izpiranja je bila potrebna sanacija temeljev Plečnikovih arkad že 30 let po izgradnji, spodnji nivo garaž predvidoma dva metra pod gladino Ljubljanice, volumen vkopane stavbe garaže bi deloval kot ogromen jez, zato je nepredvidljiva sprememba podzemnih tokov izpod Grajskega griča in posledice tega,
Znane so slabe izkušnje pri gradnji garaž pod trgom Republike zaradi močnih tokov podtalnice je bila poškodovana Uršulinska cerkev,
Pod Kongresnim trgom so nastale poškodbe na tlaku in obokih Uršulinske cerkve in okoliških hiš trga vključno s Filharmonijo, pri čemer je treba povedati, da MOL ne financira teh sanacij in ne garantira plačila sanacij zaradi eventualnih bodočih popravil,
Tudi tu je problem prometa in izpustov, saj bi garaža pod tržnico privabila še več avtov v najožje središča mesta in z izpuhi obremenila prostor, namenjen ljudem in živilom,
Problem odstranitve velikih dreves in zasaditve novih dreves, ki potrebujejo mnogo let za rast v oteženih rastnih razmerah, v mestnem jedru pa so v zadnjih letih že zelo razredčena stara košata drevesa, nadomeščena v novimi mlajšimi drevesi, ki pa imajo majhne krošnje, kar slabo vpliva na mikroklimo v središču mesta.
Mestna občina vztrajno zavrača predlog posodobitve tržnice brez garaže, zavrača gradnjo garaže v Grajskem griču (podobno kot s Salzburgu) in ne upošteva predloga predstavitve in zaščite arheoloških ostankov pod tržnico. Svoj nespoštljiv, vzvišen odnos do Plečnikovega temeljnega dela že leta kaže mestna občina tudi do njegovega športnega objekta stadiona za Bežigradom, ki propada pred našimi očmi. Škandal, ki ga je povzročil župan Zoran Janković s prodajo poslovnežu Jocu Pečečniku, premožnemu Slovencu, ki je desetletje dolgo zavajal javnost z »obnovo«, njegov v tujini izdelan načrt (ker slovenski arhitekti niso hoteli sodelovati) gradnje pod in nad zemljo pa je predstavljal posmeh veljavni slovenski spomeniški zakonodaji, obvezni za spomenike državnega pomena. Bežigrajska civilna iniciativa se je vsa leta odgovorno zavzemala za obnovo stadiona v izvirni obliki vedoč, da bi stadion lahko obnovili v sedmih do osmih mesecih za ceno okoli 6 milijonov državnega denarja in si tako povrnili omajan ugled v tujini. Tudi v tem primeru je SAZU 25. oktobra 2017 v okviru Plečnikovega leta 2017 sprejela sklep, »da je stadion zaščiten vrhunski spomenik državnega pomena, je sestavni del opusa arhitekta Jožeta Plečnika kot njegovega celovitega koncepta urejanja Ljubljane«.
Sedaj je stadion nenadoma naprodaj. Večinski lastnik Joc Pečečnik zanj zahteva kar 18 milijonov za svojo zgrešeno poslovno potezo, za dolgoletno izsiljevanje in obremenjevanje strokovnih služb. Mu bo MOL kot delna solastnica kaj povrnila skupaj z Olimpijskim komitejem? Da bi bil mecen mu še na misel ne pride – stadion pa propada.
Vendar ima država Slovenija mačehovski odnos tudi do drugih Plečnikovih del. Po eni strani ga proslavlja in proglaša Plečnikovo leto, izda znamko, ureja njegovo rojstno hišo, po drugi pa njegova mnoga dela pušča v nemar. Nepojmljivo je, kar se dogaja s stadionom, je zapisal leta 2020 akademik dr. Tadej Bajd, arhitekt prof. Aleš Vodopivec pa istega leta v Delu (27.6.2020) vprašal v članku »Koliko spomenikov lahko porušimo, da bi še ostali del civiliziranega sveta?«. Saj je Jože Plečnik v svetu najbolj prepoznavno ime po njegovem prepričanju.
Moj zajeten arhiv hrani tudi sestavek arhitektke Nine Granda z naslovom »Spomenik ženskam« (Delo, 10.3.2021) v katerem opozarja na Plečnikovi umetnini, in sicer na paviljona neprecenljive vrednosti – Jožamurko in Brezjanko v občini Radovljica, oba že v slabem stanju. Nič se ni spremenilo, saj se po treh letih oglaša tudi arhitekt Matevž Granda (Delo, 19.6.2024) v sestavku »Milijoni, ki jih ni«, v katerem omenja, med drugim, tudi oba paviljona kot dragocena pričevalca Plečnikovega ustvarjanja, paviljon Jožamurko pa sedaj ogroža tudi plaz. Prizadeto pove, da že dolgo propada Plečnikov stadion ter da so tudi Križanke, zadnji veliki Plečnikov projekt, v katastrofalnem stanju, kjer zasebni interesi prevladujejo pred javnimi. Kritično pove, da se javni denar ne namenja pravočasno vzdrževanju objekta, zapravlja za posvete in okrogle mize, namesto rednemu vzdrževanju. Tudi ta dvoličen odnos ogroža Plečnikovo Ljubljano zapravlja se denar za nepotrebne drage študije, počasi se prav načrtno mestu jemlje njegovo milino, z gradnjo kanala C0 na vodovarstvenem območju ogroža v prihodnosti celo njeno pitno vodo, prizadeva se razseliti tržnico, s sicer nujno posodobitvijo železniške postaje in potniškega centra z ne dovolj premišljenimi načrtovanji grozi pohaba dela mesta, naše prestolnice. Predvidena so mnoga parkirišča z novimi garažnimi hišami in ker ni predvidena poglobitev železnice skozi mestno središče, naj bi vsak dan še peljalo veliko tovornih vlakov skozi mesto, kar ni v skladu z obljubljenim zelenim prehodom k trajnostni mobilnosti. Ne bom pozabila plemenite zdravnice prof. dr. Metode Dodič Fikfak, da gradnja kanala C0 za zdravnike pomeni nepojmljivo visoko tveganje. Ne vidimo ne države, ne politikov ali kake strokovne skupine, ki bi se podpisala pod tak projekt, je izjavila. Postavitev sežigalnice v Ljubljani, delovanje salonita Anhovo, izpostavljenost azbestu in druge poklicne bolezni so njeno poklicno delo. Da ni zajadrala v cinizem in da ji še ni zmanjkalo vere v to, da je za človeka vredno delati, je njena izjava.
Predvidena širitev trase dolenjske železnice na območje Botaničnega vrta, ki naj bi spet izgubil del svojega prostora, čeprav je možna drugačna rešitev, je nov udarec prostoru, ki je dragotina Univerze v Ljubljani in predstavlja ponos mesta. Vrt je bil ustanovljen leta 1810, vključen je v mednarodni projekt Life Seed Force med 34 vrtov z vsega sveta. SAZU se je letos 11. junija zavzela za njegov obvezen obstoj in nasprotovala poseku več dvesto – letnih dreves, saj skrbno urejen vrt pomeni mirno oazo v središču mesta z znanstvenimi nalogami, ki neprekinjeno deluje od svoje ustanovitve. Župan pa nam zatrjuje, da bo mesto leta 2025 dobilo najlepše zgrajen potniški center v Evropi.
V mestu so se rušile stavbe našega zgodovinskega spomina, kot je Kolizej (zato naj bi mesto dobilo novo koncertno dvorano, zgradili pa so nadstandardna stanovanja), kot je Šumi, kopališče Ilirija. Zelenice mesta se poziduje z vila-bloki, z izsiljevanjem garaže pod tržnico je ogrožena arheološka dediščina, ne podpira se dveh podzemnih muzejev, ki bi zaščitili našo bogato zgodovinsko preteklost. Z avtoritarnim odločanjem s svojo Listo v mestnem svetu nam počasi ljubo Plečnikovo mesto spreminja po svojem okusu. Je to dobro, je to etično, je to lepo?
