Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Sindrom dogovorne cenzure Lidije Šentjurc v prvem desetletju po koncu druge svetovne vojne (1945)
Glavni predmet razmišljanja v tem – drugem – delu spisa o slovenski kulturni cenzuri pod komunizmom, je način cenzuriranja – navidezno manj pomembne – vodilne komunistke Lidije Šentjurc v prvem desetletju po drugi svetovni vojni. Njen način cenzure je bil v resnici slovenska posebnost. Z navidezno blažjimi in tudi navidezno bolj strokovnimi posegi v tedanje založniške programe, je ustvarila vtis nekakšne dogovorne udbovsko partijske cenzure, prilagojene slovenskim kulturnim razmeram. In prav ta metoda, metoda Lidije Šentjurc, ki je temeljila na dokaj svobodnih objavah, hkrati pa je spodbujala uničujočo, nesramno in do konca nečloveško diskvalifikacijo avtorjevega dela in avtorja samega, največkrat brez vsakršne možnosti resnega ugovora, se je v Sloveniji zelo udomačila in zavlekla globoko v današnji čas. Tudi zdaj, ko praktično že vsakdo lahko svobodno objavlja na spletnih portalih, so glavni problem kritike pod objavljenimi teksti, politično vodeni strupeni “orkestrirani” napadalni komentarji na vse tiste avtorje, ki so neljubi skrajno levi, in tudi bolj sredinski (postkomunistični), oblastniški eliti (formalni in neformalni, prav mafijski).
Med najbolj znane cenzorske posege tovarišice Lidije Šentjurc v prvem desetletju po koncu druge svetovne vojne je (1945) je bil natis pesmi Zlati krogi (s partijsko privolitvijo so izšli 1952) Antona Vodnika (1901-1965), zelo pomembnega slovenskega pesnika, in vse tisto, kar se je – zelo grdega in ne kulturnega – dogajalo po izidu Zlatih krogov, zaradi pošastno uničujočih kritik, namenjenih pesmim in njihovemu avtorju. Kajti Anton Vodnik je bil po prvi svetovni vojni – ali po koncu moderne – glavni slovenski katoliški pesnik, ki je dosegel vrh s tako imenovano krščansko ekspresionistično – vrtoglavo do kozmičnih razsežnosti – poduhovljeno erotično liriko, kakršne slovenska poezija dotlej ni pozna, v zbirki Vigilije (1923), nato, po drugi svetovni vojni, pa še enkrat, z zbirko Glas tišine (1959), s pozno simbolistično liriko, po zgledu največjih evropskih poznih simbolistov, zlasti R. M. Rilkeja.
Posebnost v strogo totalitarno komunistični Sloveniji pa tedaj ni bila le dovoljena objava Vodnikovih tematsko krščanskih Zlatih krogov, izključno po zaslugi Lidije Šentjurc, temveč zlasti vse tisto, kar se je dogajalo po izidu teh pesmi, zaradi že nečloveških kritik te poezije in še zlasti njenega avtorja, tudi v času komunizma – javno – zvestega katoliški veri. Seveda so bile tudi te kritike del cenzorskega delovanja Lidije Šentjurc, saj brez njenega dovoljenja za tovrstne usklajene komunistične napade ne bi prišlo do objave te zbirke. Partija tega nikakor ne bi dovolila. Tako pa je, predvsem z dvojnostjo svoje diabolične DVOJNE komunistične metode cenzuriranja, Šentjurčeva uresničila “svobodo” objavljanja in hkrati tudi nujno reakcijo “naroda” zaradi – za komunistično ljudstvo nesprejemljivega – katolištva v Vodnikovi poeziji.To diabolično dvojnost je sprejel tudi najnevarnejši novejši slovenski komunist Milan Kučan, ki je najbolj odgovoren za to, da Slovenija ne bo več dolgo niti samostojna niti demokratična.
In zakaj se je to z Vodnikovimi Zlatimi krogi(1952) lahko zgodilo, kljub načelno bolj trdi jugoslovanski partijski cenzuri, kot je bila dogovorjena cenzura Lidije Šentjurc? Zdi se, da predvsem zaradi njenih “posebnih” zvez z Vodnikovo družino, konkretno zaradi njenega dolgoletnega prijateljstva s pesnikovo soprogo Doro Vodnik. Zaradi česar je Šentjurčeva dobro vedela, da je bil Anton Vodnik pomembna osebnost slovenske sodobne literature in kulture. Bil je že močno uveljavljen kot pesnik, umetnostni zgodovinar, vrhunski esejist in – nekoliko milejši – sopotnik voditelja krščanskih socialistov, Edvarda Kocbeka, svojega najtesnejšega prijatelja. Ker so na začetku petdesetih pesniku Antonu Vodniku morale založbe zavrniti izdajo zbirke Zlati krogi – zaradi partijske prepovedi objavljanja kakršnekoli katoliške literature, je njegova žena Dora Vodnik prosila svojo prijateljico in dolgoletno kolegico na ljubljanskem učiteljišču, naj se “pri svoji partiji” zavzame za natis imenovane Vodnikove zbirke.
Lidija Šentjurc se je, da bi omogočila ta natis, morala spopasti s prav hamletovskim vprašanjem, ali naj izide Vodnikova zbirka Zlati krogi, ali ne. Ker bi zavrnitev skoraj gotovo pomenila Vodnikovo smrt. Skoraj nujno objavo pa je narekovalo tudi še marsikaj drugega. Najprej to, da je bil Anton Vodnik, najboljši slovenski pozno simbolistični pesnik, zlasti kar zadeva njegovo jezikovno izražanje literarno skoraj že neizgovorljivega (transcendence), skrajno, abstraktno simbolističnega, tako rekoč čiste – mallarmejevske – poezije. Odločitev proti izidu (v totalitarno komunistični državi) pa je Šentjurčevi narekovalo – v skoraj vseh njegovih pesmih močno prisotno Vodnikovo najgloblje, pogosto že mistično panteistično, vendar kljub temu globoko katoliško, pojmovanje človekovega bivanja in njegovega končnega smisla v večnem življenju – tudi v Zlatih krogih.
Šentjurčeva, eminentna komunistična cenzorka, se je torej morala odločiti. Ali naj objavi ali pa zavrne to Vodnikovo najsubtilnejšo katoliško liriko – v tedaj močno komunistični Sloveniji. Gotovo se je spraševala, ali naj prizadene, ali pa nikakor ne, svojega starega znanca, moža Dore Vodnik, svoje dobre prijateljice. Končno pa se je odločila za – kompromisno – rešitev. Prijateljici Dori je odgovorila, da bo – po dogovoru s partijo – zbirka objavljena, za kritike pa ji ne more jamčiti (“garantirat”). In res, kritike so bile takšne, da je bil Vodnik zaradi njih na smrt razočaran, in je – skoraj za vedno – obupal. Partija in udba sta ga skoraj dobesedno razvrednotila – kot pesnika in kot osebnost.**
Pa slovenska partija kljub sklepu, da bodo Zlati krogi objavljeni, še nekaj časa ni dovolila njihovega izida, čeprav je njen kulturniški del cenil Vodnika tudi politično. Za previdnost pri objavi so se slovenski komunisti odločili predvsem zaradi tega, ker so se preveč bali Titove partije – v Beogradu. Anton Vodnik je bil namreč tudi v Jugoslaviji preveč znan slovenski katoliški pesnik, da o objavi že druge njegove zbirke po zmagi komunizma leta1945 (prva je bila Srebrni rog, 1948, deloma tudi o NOB), ne bi slišali tudi v Beogradu. Najbolj kultivirani del slovenske partije, na čelu z s kritikom in estetom Josipom Vidmarjem (čeprav menda ni bil komunist), je namreč – še predobro – vedel, da je dr. Anton Vodnik – edini slovenski resnično vrhunski, evropski (katoliški, vendar mallarmejevsko aristokratski) pozno simbolistični pesnik – skozi ves čas druge svetovne vojne (1941-1945) vsestransko podpiral OF, in veliko pomagal njenemu najvišjemu vodstvu, pa tudi vsa njegova družina.
Zelo vneto, še bolj kot njen mož, je podpirala OF Vodnikova žena Dora Vodnik, odlična profesorica nemščine in pomembna slovenska germanistka. Kot socialno krščanska feministka je Dora Vodnik najprej povzročila pretres v vrhu slovenske Cerkve s “škandaloznim” feminističnim člankom Zakon kot etični problem. Da je bilo vse še huje, je ta članek objavil njen zaročenec, pozneje pa mož, Anton Vodnik v Križu na gori (1926/1927), ki ga je urejal ves čas izhajanja. To elitno katoliško mladinsko glasilo, ki je v zgodnjih dvajsetih že nakazovalo svojo usmeritev k slovenskim krščanskim socialistom, ni prizanašalo nikomur, ki je poznal politične in kulturne zmote v tedanji slovenski družbi, pa jih vendar ni hotel videti, kaj šele opozarjati nanje. Zaradi tega feminističnega “škandala”, žalitve krščanskega zakona v članku Dore Vodnik, je Križ na gori moral prenehati z izhajanjem, zaradi finančne stiske. Pozneje ga je nadomestilo bolj odločno Dejanje, njegov urednik pa je bil krščanski socialisti Edvard Kocbek, pozneje najtesnejši prijatelj družine Vodnik.
Poleg vsega tega je družina Vodnik med drugo svetovno vojno v svojem lepem, velikem meščanskem stanovanju gostila najvišje slovenske partijske voditelje, ko so ti potrebovali prostor za katerega svojih skritih sestankov vodstva OF. Vendar pa vse to – očitno – ni bilo dovolj, da bi si slovenska partija dovolila tako razkošno predrznost, kot bi bila objava Zlatih krogov brez posebne udbovsko partijske cenzure. Ker so bili Zlati krogi preveč žlahtno delo oziroma stvaritev pomembnega katoliškega pesnika – ne le v Sloveniji, temveč tudi v Jugoslaviji, v kateri je bilo strogo prepovedano objavljati katoliške pesmi zunaj ozkega cerkvenega kroga Preveč se je bala slovenska partija Titove beograjske komunistične oblasti, čeprav so bile vse republike v komunistični Jugoslaviji uradno povsem samostojne, kar zadeva kulturo pa menda še posebno. Takšna je bila Titova udbovsko komunistična hinavščina. Pa vendar še zdaj ni dobro govoriti o kaki bivši beograjski partijski okupaciji Slovenije, ker o njej menda ni bilo ne duha ne sluha.
Opomba
* Pričujoči članek ja drugi v štiridelnem spisu z naslovom Slovenska kulturna cenzura pod komunizmom. Naslov prvega dela se glasi: Kulturna cenzura v prvem desetletju po koncu 2. svetovne vojne (1945), morilska, kot vse druge takratne cenzure.)
** S to Vodnikovo žalostno zgodbo sta avtorico tega članka (F. B.) seznanila pesnikova žena Dora Vodnik in njegov brat, pesnik in prevajalec France Vodnik. Bila pa je tudi splošno znana, ker je Anton Vodnik po drugi svetovni vojni, tako kot pred njo, živel in ustvarjal v stalni povezavi s številnimi najbolj znanimi umetniki in politiki v Ljubljani.
*** R. M. Rilke. Mentor 2026/27. – “Ta članek je prvi poskus sintetičnega prikaza Rilkejevega pesniškega dela v našem tisku.” (N.Grafensuer, Primerjalna književnost 1979, št. 2, 6.)
