Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Neka butalska skupina, ki je bila izvoljena v parlament EBU (Evropske butalske unije) je vložila predlog za sprejetje resolucije o tem, da je potrebno mrtve pokopati, ne pa njihove kosti, kot mačka mlade, še celo stoletje prelagati z enega kupa smeti na drugega.
V skupini za pošiljanje različnih resolucij na glasovanje v parlamentu EBU so bili silno presenečeni, ko so prebrali imenovani predlog. Saj v državah EBU povsod pokopavajo mrtve.
Res je, da so jih pred stoletji, ampak samo v nujnih primerih, ko je bio preveč snega, v prelepih alpskih gorah, na primer v Avstriji, Švici, Italiji, verjetno tudi kje v Sloveniji, sem ter tja pojedli. Je šlo pač za preživetje. Ampak to, da je neke vrste ljudožerstvo še živo v najlepši butalski deželi EBU na sončni strani Alp, to pa se jim je zdelo neverjetno. Zato so sklenili, da se bodo resno pogovorili s podalpsko skupino predlagateljev. Predvsem pa so v skupini za peticije v EBU menili, naj se v podalpski deželi raje sami dogovorijo, da bodo prenehali s tovrstnim butalskim barbarstvom, da vsaj po vsem svetu ne bi sami širili te svoje sramote.
Podalpski poslanci so priznali, da bi bil doma pameten pogovor o pokopih, kot se spodobi, res najboljša rešitev. Obenem pa so tudi priznali, da podalpsko pleme ni prej še nikoli imelo svoje države, pa menda niti pravega naroda, zato so vedno vprašali glavnega gospodarja te podalpske dežele, seveda vedno v katerem od velikih mest v tujini (na primer na Dunaju, v Berlinu, Rimu, celo v Parizu, pa v Beogradu – nekaj časa vladarski podružnici Stalinove Moskve), ali smejo pokopati vse svoje podalpske mrliče. Do prihoda komunističnega hohštaplerja Tita je bilo vse v redu. Pokopali so vse podalpske prebivalce, dobre in slabe. Ko pa je Titova teroristična partijska vojska (v glavnem KNOJ) pobila, izgnala in pustila brez vseh državljanskih pravic praktično vse pripadnike podalpskega plemena, ki so ostali zvesti evropski demokraciji in zahodni kulturi, predvsem pa krščanski veri, takrat so bili pokopi na okoli sedemsto moriščih pobitih žrtev Titove in Stalinove komunistične revolucije PREPOVEDANI. Pokopi nasprotnikov komunistične revolucije so bili, prav po butalsko, STROGO PREPOVEDANI.
Skupina za peticije v parlamentu EBU se je že spet začudila, namreč – zakaj teh žrtev ne pokopljejo vsaj zdaj, ko pod sončnimi Alpami ni več partijske diktature. “Oh, seveda je ni, ampak jo kljub temu še vsi v butalskem podalpskem parlamentu potrebujemo in podpiramo”, so potarnali butalski poslanci. Skupina za peticije v EBU pa se je – čisto nazadnje – še najbolj začudila, zakaj in čemu to počnejo poslanci pod Alpami. Podalpski pa so odgovorili takole: “Zato, ker še nismo dovolj navajeni na demokracijo.”
Parlament EBU je resolucijo, da je potrebno mrtve pokopati, seveda, sprejel. Nato pa se je lotil nekega podobnega vprašanja, naj parlament EBU sprejme protirasistično resolucijo, da so ponoči vse krave črne. Tudi ta je bila, tako kot podalpska o pokopih, sprejeta, le da s še večjim številom glasov, kot je bila podalpska. Prekrasno deluje parlament v EBU. Samo kak fašist misli drugače.
Plače v EBU pa so vse manjše, pokojnin kmalu ne bo, vrste v zdravstvu pobijajo, da je kaj (to pa je za državni proračun še najbolje), evtanazija bo kmalu “odrešila” bede vse večjega števila starih, ki so zdaj najbolj neprave “rase”. Kmalu jih bo “odrešila” še več, kot je bilo tistih, ki so bili neprave rase za Hitlerja. Koncentracijska taborišča v EBU delujejo bolj učinkovito od nekdanjih nemških, ker so razpršena. Navidezno namreč RAZPRŠENO morilsko taborišče deluje tako imenitno, kot da bi bio človekoljubna organizacija, in kot da bi bili njihovi KAPOTI navadni nevladni aktivisti.
