Piše: Frančiška Buttolo, Ljubljana
Spoštovana gospa dr. Svetlana Slapšak, da v – slovenski – premislek bi vam rada nekaj malega napisala, ker ste me danes v svoji kolumni zelo spoštljivo predstavili štajerskim bralcem njihovega – vse bolj in bolj totalitarnega Večera.
Nikakor ne poznam dovolj vaših študij, da bi lahko z gotovostjo o njih zapisala, da so dobre. Tiste, ki jih vsaj delno poznam, pa se mi zdijo vse vredne poglobljenega branja. Še zlasti me je prijetno presenetil vaš pogled na grško antiko in položaj žensk v tem kulturnem obdobju.
Kar pa zadeva vaše kritike slovenskega domoljubja in domoljubov, v vaših spisih nisem odkrila niti najmanjšega truda, da bi čutili vsaj malo empatije do ubogega slovenskega naroda, ki je moral skozi svojo celotno zgodovino zatajevati lastno voljo do obstoja in svobodnega življenja v svobodni deželi na sončni strani Alp, v svoji ljubljeni Sloveniji. Ni vam mar, da so Slovence neusmiljeno izkoriščali gospodarji iz vseh mogočih, zelo različnih evropskih držav, največkrat s sedežem na Dunaju in v Rimu, nekaj časa celo tistih s prestolnicami v Parizu, Berlinu in Beogradu. Na vso srečo nam nekdanji gospodarji ne očitajo, da se od njih nismo naučili ničesar lepega. Z vsemi se kar dobro razumemo, celo veliko, veliko bolje kot se razumemo med seboj državljani samostojne Republike Slovenije. Prav prisrčni so stiki Slovenije in Slovencev z vsemi evropskimi državami. V sijajnih odnosih sta z vsemi evropskimi državami tudi obe politični opciji, LEVOSREDINSKA (hudo multikulturna in globalističnana, ki je zdaj na oblasti) in DESNOSREDINSKA (močno domoljubna, trenutno v že skoraj tragičnem boju za obstoj slovenskega naroda ter njegove velikanske in neprecenljive kulturne dediščine).
In kaj se v resnici dogaja v Sloveniji? Najkrajši in najbolj natančen odgovor se glasi: poskus obnovitve Titove Jugoslavije vsaj na tleh samostojne in demokratične Slovenije.
Poleg slovenskih partijskih in udbovskih jugonostalgikov, zelo redkih nekdanjih Titovih sodelavcev, in celih brigad njihovih – skrajno levičarskih – potomcev je slovenska partija po osamosvojitvi leta 1991 zvabila z Balkana v Slovenijo številne jugonostalgične skrajneže, med njimi tudi nekaj znanstvenikov, umetnikov in drugih priznanih osebnosti, ki zdaj vneto podpirajo slovensko skrajno levico. Kot smo videli, stranka Levica ponuja uglednim priseljence z Balkana tudi visoke, visoke dodatke k pokojninam. Kar je narodno zavedni del slovenskega naroda – zlasti zaradi nadčloveških naporov in državljanskega poguma mladih članov stranke SDS, predvsem poslanca mag. Andreja Hoivika, prepričljivo zavrnil na zadnje referendumu. Prav vse pravice si moramo Slovenci se vedno pridobiti in priboriti samo za zelo visoko ceno vodij desnih demokratičnih gibanj in strank, med katerimi je največja žrtev obrambni minister v vojni za osamosvojitev in demokratizacijo Slovenije, gospod Janez Janša, edini državnik v sedanji Sloveniji.
Slovenska skrajna levica pa ima svoj sedež v tako imenovanem Kučanovem klanu. Tako ga je imenoval Danilo Slivnik, najboljši slovenski novinar v drugi polovici dvajsetega stoletja pa še vse do danes. Skoraj gotovo moral zaradi tega svojega dela – vrednega prvega slovenskega Pulitzerja – umreti. Danes pa skrajno jugonostalgični prebivalci celotne Slovenije čutijo svojo “sveto” dolžnost, da uničijo – vsaj po njihovem mnenju – še zadnjo trojico slovenskega domoljubja, svobodoljubja in pravega – slovenskega – krščanstva, ne kakega prenovljenega, na primer z raznimi slikovitimi misijonarskimi duhovniki, ker je slovenskih premalo (iz Afrike, Azije, z različnih eksotičnih otočij itn.). Menda samo zato, ker Vatikan vse bolj prepričljivo uči, da smo vsi ljudje enako božji otroci in ne priznava več nikakršnih zahtev narodov s svojimi kulturami in iz njih izvirajočimi kulturnimi in – seveda – verskimi pravicami po KONTINUITETI svojih tradicij, svoje kulture, svojega naroda.
V tem smislu razumem moderno – vsaj kar zadeva sodobno politiko v Sloveniji – jugonostalgično razumevanje slovenskega domoljubja gospe dr. svetlane Slapšak. V tem smislu razumem tudi moderno potujčevanje Slovenije in vse poskuse, predvsem pa Kučanovega, uvedbe ponovnega Titovega oziroma jugoslovanskega režima s pomočjo stranke Levica in s pomočjo najbolj verjetnega predsednika prihodnje slovenske vlade dr. Vladimirja Prebiliča. Zelo hudo bo, zelo. Že zdaj pa se bojim, da bo med slovenskimi največjimi domoljubi, zlasti med inteligenco, tokrat preveč tragičnih usod – delno zaradi pritiskov prihodnje vlade ali udbovskega in partijskega režima, ki si ga tako zeli Kučanov klan, delno pa tudi zaradi popolnoma marksistične, multikulturne in globalistične – južnoameriško sorosovske Cerkve. Bojim se, da se bo v Sloveniji množično pojavil sindrom samomorov zlasti med izobraženci, kot se je dogajalo v nacistični Nemčiji. Navsezadnje, totalitarizem je totalitarizem, pa naj se imenuje kakorkoli, tudi komunizem, tudi socializem, če morajo biti ISTEGA političnega prepričanja vsi v državnem vrhu, vsi v politiki, vsi državljani – je to TOTALITARIZEM. Mar ne, spostovana gospa dr. Svetlana Slapšak? Če se pa mora naša življenjska nit pretrgati, ker ne mislimo in govorimo tako kot (morajo) vsi, potem je zaman vsakršna kritika edino pravilno misleče vladajoče politične elite, katere del ste tudi vi, spoštovana gospa dr. Slapšak, da je v Sloveniji preveč pretiranega domoljubja (slovenstva). Še premalo ga je. Se veliko, veliko premalo. Upam, da ga bo kmalu več – dovolj za normalno delovanje samostojne in demokratične Slovenije, kot smo želeli ob osamosvojitvi. Živela Slovenija! Živel Janez Janša! Živeli mladi junaki v stranki SDS, neustrašni borci proti komunističnim zahtevam in poskusom uničenja slovenskega naroda s Kučanovo udbovsko – raznarodovalno partijsko politiko, po novem – z marksističnim multikuturnim globalizmom ali sorosovstvom.
