Piše: Frančiška Buttolo
Nujno potrebujemo pomoč iz tujine, zlasti že odobrene skoraj tri milijarde iz EU, vendar pa ne za nevladne neokomunistične “fikuse”
Nepretrgoma poslušamo v medijih, kako od vsepovsod prihaja pomoč za čimprejšnjo rešitev katastrofe, ki so jo v Sloveniji povzročile poplave. Kljub temu pa si državljani ne moremo ustvariti prave slike o tem, koliko pomoči za obnovo oziroma izboljšanje stanja na prizadetih območjih bomo morali prispevati iz svojih žepov, koliko pa ga bo prišlo iz drugih virov, ki slovenskega življenjskega standarda ne bodo bistveno prizadeli.
Vtis pa imam, ker še zdaj državljani nimamo jasnega odgovora, katera bo tista POMOČ IZ TUJINE, zlasti iz EU, ki jo lahko prejmemo brez večjih problemov – če odmislimo tistega, GLAVNEGA, da je treba v tem primeru NATANČNO poročati, za kaj in za koga je bila porabljena
O tej pomoči, predvsem denarni iz EU, ki bi bila trenutno edina resnično učinkovita, saj je potrebno škodo ob poplavah odpravljati celovito (torej z velikimi količinami denarja), ne tako, da ena pomoč (na primer prehitra obnovitev določenega objekta na nepravem kraju) kaki drugi, večji pomoči, bolj škoduje kot koristi.
Po nekaterih slabih izkušnjah – zlasti z levo politiko – pa se ob večjih nesrečah v Sloveniji najraje odločimo za pomoč iz domačih – državnih – virov, posredno ali neposredno za denarno pomoč iz žepov državljanov, z vsesplošno “socialistično” solidarnostjo. Ta zajema predvsem zmanjšanje plač, pokojnin in različnih pomoči – predvsem pa uveljavitev nepričakovano visokih davkov in dajatev. O tako pridobljenih sredstvih oblastem ni potrebno poročati v tujino. Nekoliko domače računovodske pameti lahko odgovori na vsa “zlonamerna” vprašanja o morebitnih zlorabah solidarnostnih pomoči. Pomoč tujine, še posebno v EU, pa bi zahtevala preveč drage strokovnjake, ki bi znali EU pojasniti, zakaj je bila, na primer, potrebna pomoč nevladni organizaciji za pravice žensk v postavki za čisto vodo na poplavljenih področjih tik pred volitvami, ne pa že prej. Domačim davkoplačevalcem pa je to jasno kot beli dan. Vsi vedo, že iz “juge” da je bilo tako treba ravnati, ker bi drugače “pa prišel” že v osemdesetih na oblast Janša – in ne bi več imeli nevladnih – državnih – neokomunističnih medijev, ki jih tako silovito, celo s prijateljskim obiskom komisarke EU na slovenskem ustavnem sodišču, zahteva, kdo bi si mislil, prav EU.
Zato nisem bila presenečena, pač pa in in pa jezna, ko sem, danes zjutraj ob sedmih, v glavnih (državnih in neokomunističnih) radijskih poročilih slišala, da bomo kmalu dobili še enega varuha pravic državljanov, namreč varuha pravic otrok. Ljubi Bog, ali pri nas še zdaj nimamo z ustavo in zakoni zagotovljenih pravic tudi za otroke? Ali bomo imeli do zadnjega diha te naše nesrečne države vse več in več različnih proračunsko priskledniških uradov, organizacij in zavodov? Teh nemarnih hlevov, večinoma levičarske, neokomunistične provenience (ki jih ustanavlja Sorosova “kompanija”), hlevov, v katerih se kot zajci hitro kotijo nevarno neumni, požrešni in častihlepni neokomunistični birokratski “fikusi”. Tako namreč lahko – mirne vesti – imenujemo skoraj vsa tista vodstva raznih hlevov in hlevčkov za tako imenovano odprto družbo (za neokomunizem), z njihovimi nesramno preveč plačanimi birokrati.
Takšni “fikusi” so na primer čez vsako mero dobro plačani in privilegirani vodilni uradniki teh neokomunističnih hlevov. Takšni so njihovi pomočniki, z obsežnim aparatom zunanjih sodelavcev, zlasti pravnih (nemalokrat celotnih, izključno zasebnih, najdražjih pravnih pisarn, tudi v – bolj ali manj prikriti – lasti vodilnih politikov) in predvsem z mogočno vojsko aktivistov (brez katerih nobena leva stranka ne bi mogla zmagati na zadnjih treh volitvah). In resno se bojim, da se zaradi teh “fikusov” sedanja slovenska vlada ne bo mogla odločiti za večjo pomoč iz tujine ali EU.
Prim.: “Za Janšo je ključno, ali bo vlada do konca meseca, le do takrat je namreč še čas, dopolnila načrt za okrevanje in odpornost ter uporabila 2,8 milijarde evrov iz sklada za okrevanje in odpornost, ki po njegovem v tem trenutku lahko rešijo bistveno težavo vira. Ravno v znesku evropskih sredstev je po njegovem tudi ključna razlika v primerjavi s predhodnimi ujmami, kot denimo plaz v Logu pod Mangartom, potres v Posočju in poplave, ki so Slovenijo prizadele v 90. letih. (Domen Mezeg, Janez Janša v Odmevih: vlada naj odtujena sredstva za NVO-je vrne v protipoplavne objekte. V: Demokracija, portal, dne 20. 8.2024).
