(PISMO BRALKE) O metafiziki ere digitalizacije ali novi srednji vek

Zadnje čase sem pozorna na vse pogostejše informacije v domačih in tujih medijskih poročilih o tem, da bo ta ali ona država rešila kak pereč družbeni  problem s financiranjem določene digitalne aplikacije. Danes zjutraj so, na primer, na eni od evropskih televizij – kot o velikem političnem uspehu – poročali o aplikaciji, na kateri bodo  našle pomoč za svoje probleme družine z majhnimi otroki. Tudi pri nas je vse več različnih aplikacij, ki obljubljajo pomoč celo za reševanje najtežjih problemov, na primer starih, bolnih in brez oskrbe, ki pa ne morejo v kak ustrezen don, večinoma zaradi previsoki cen, pa tudi iz strahu pred nečloveškimi, pred javnostjo skrbno prikritimi  razmerami. Saj so ti domovi največkrat brez ustreznega kadra, pa se tega je premalo.

Da pa družbi oziroma vladi ni treba zardevati od sramu zaradi dolge vrste  nerešenih problemov na vse bolj številnih področjih, veselo sporoča svojim vdanim medijem, kako uspešno so nekaj najhujših stisk državljanov že  rešili tako, da  so jim ponudili kako digitalno aplikacijo. Običajno pa je resnica takšna, da imajo od določene aplikacije korist – denarno seveda – samo strokovnjaki, ki so jo izdelali. Tisti, ki jim je bila namenjena,  pa si z njo ne morejo pomagati. Zato ostanejo  v svojih življenjskih stiskah, le da še bolj prestrašeni, da jih bo kdo ozmerjal, naj nikogar ne kličejo na pomoč, na primer kakega socialnega centra,  temveč naj se naučijo uporabljati to ali ono aplikacijo.

Spominjam se, kako sem se  najprej  – tako rekoč prisilno –  srečala z računalnikom v svoji pisarniški službi ob koncu osemdesetih,  skoraj na repu svoje delovne dobe. Že takrat sem dojela,  da bo moč tistih računalniških podjetij, ki bodo ukazovala politiki, koliko državnega  denarja hočejo za svoje “usluge”, neizmerna. In res smo  z digitalizacijo  stopili v novo ero.

V tej naši digitalni eri je  metafizika, kot smo jo razumeli na Zahodu, v bistvu že povsem materializirana. Namesto v življenjski resničnosti (s slutnjo onstranstva)  človek živi v “resničnostni” (neživljenjski, metafizični) resničnosti. V njej imamo celo svoje bogove in druge  “ikone”, ki se sprehajajo po naši digitalni stvarnosti.  V tem našem  edinem, tako imenovanem “resničnostnem” svetu, torej v digitalnih medijih, je vse ena sama fikcija. Resničnost pa je potisnjena v mračno onstranstvo, ki skoraj nikogar ne zanima

Materijo smo spremenili v metafiziko, v nekaj takšnega, na kar človek ne more vplivati drugače, kot z  ustanavljanjem “resničnostnih”  nevladnih organizacij (nekakšnih angelov varuhov) , ki nadomeščajo vlade v nekdanji, zdaj že povsem odsotni,  resničnosti.

V nekaterih od teh skupin angelov, na primer, za sveto obljubljajo, da  je s predanostjo in odpovedjo mogoče bolj čisto okolje. Drugim, na primer skupini nevladnih smrtonosnih angelov za evtanazijo, pa  uspeva  celo usmeriti vse več stvarnih ljudi, tistih pred ekrani digitalnih medijev, spremeniti v onstranska bitja, ki bodo poslej živela samo se digitalno življenje, na digitalnih posnetkih.

 Nevladne organizacije so tako večinoma  nove verske skupnosti, ki obljubljajo boljšo prihodnost, v resnici približno tako daleč od resničnosti, kot so nebesa daleč od zemeljske stvarnosti. Vendar pa imajo nevladne organizacije, še zlasti mogočne mednarodne, podobno kot v srednjem veku, tudi svojo Cerkev, le da se ta v  sedanjem času imenuje Splet. Takšen je naš – sedanji –  na glavo obrnjeni srednji vek.