Piše: Frančiška Buttolo
Največja napaka vseh slovenskih politikov, tudi tistih v EU, je ta, da se vsi ti na vso moč trudijo slovenskemu narodu prikriti žalostno resnico o njegovem skorajšnjem izginotju.
Kako naj Slovenci ob različnih volitvah podpremo resnično slovensko stranko ali njeno politiko, če niti ena sama pred volitvami ne dovoli resnega premisleka o nadaljnji usodi Slovencev v svoji – mladi – državi, ki so v Sloveniji verjetno že v manjšini.
Niti ena od strank v Sloveniji ne bi dovolila, v strahu pred poraznim rezultatom, ljudskega štetja z rubrikama o narodni pripadnosti in veri. Kot priročen izgovor za skrivanje resnice o skorajšnjem prenizkem številu Slovencev, da bi še lahko bili – in ostali – resnično slovenska, ne pa balkanska multikulturna država, je vsem strankam še najbolj pri roki izgovor, da Slovenci nismo nacionalisti in rasisti. In pri tem smo res dosledni, saj smo dovolili, da sredi našega glavnega mesta Ljubljana stojijo kar trije – zelo pomembni – spomeniki v čast in slavo balkanski politiki v Sloveniji.
Dva od teh protislovenskih, jugoslovansko balkanskih, spomenikov sta posvečena strašnima Titovima komunističnima zločincema Kidriču in Kardelju – prvemu pred predsedniško palačo, drugemu pa skoraj tik pred slovenskim parlamentom.
Tretji, najnovejši protislovenski balkanski oziroma jugoslovanski spomenik pa je bil postavljen leta 2023. Postavili smo si ga pred neko kulturno palačo. Oblikovan je kot gornji del balkanske črke mehki č, ki pa je ni v slovenski abecedi (očitno pa je v vsakdanji rabi slovenskega jezika). Prav ta slovenski spomenik podreditve Balkanu in njegovi, ne pa slovenski ali srednjeevropski kulturi, je najbolj nedotakljiv od vseh dosedanjih okupatorskih “kulturnih” dokazov slovenskega hlapčevstva. Očitno drugače ne bi mogli več preživeti, ker nas je – Slovencev – v svoji, nekdaj slovenski, domovini že premalo.
Ta mali balkanski mehki č je zadnji in poslednji dokaz popolnega hlapčevanja Slovenije kateremu od sosednjih narodov, tokrat v resnici kar vsem iz nekdanje komunistične Jugoslavije. Ker je Slovencev premalo, da bi imeli svojo državo, s svojim večinskim narodom, je ta spomenik tudi dokaz, da večina avtohtone slovenske manjšine pod Alpami globoko spoštuje to svoje – uradno – pobalkanjenje. Ker smo vsi Slovenci končno spoznali, da slovenske Slovenije po njeni – očitno povsem neuspeli osamosvojitvi in demokratizaciji – ne more biti. Obstaja lahko samo slovenska vse manjša in manjša manjšina, o čemer še najbolj priča postavitev spomenika prehodu slovenskega naroda iz njegovega srednjeevropskega porekla v balkansko, seveda s pomočjo multikulturnega marksističnega slepilnega manevra, da gre zdaj za multikulturno, manj nacionalistično, Slovenijo.
V resnici pa se je Slovenija z vsemi temi tremi glavnimi političnimi spomeniki – Kidriču, Kardelju in balkanski Sloveniji – zapisala nekakšni skorajšnji novi Jugoslaviji, ki se za zdaj – z delovnim naslovom – še imenuje jugovzhodna regija EU (v nastajanju).
Takšno vlogo, vlogo ponižnega služenja Balkanu, smo sprejeli že kmalu po osamosvojitvi in demokratizaciji leta 1991, ko smo svojo usodo prepustili “zamrznjenim” balkanskim priseljencem pod Kučanovim vodstvom, leta 2015 pa še odprli meje – muslimanskim migrantom z vsega sveta, gotovo tudi s številnimi terorističnimi bojevniki.
