Piše: Frančiška Buttolo
Ne sodim med družabne katoličane, ki se ob nedeljah najraje zbirajo pri svetih mašah v cerkvah, deloma zato, da bi molili, deloma pa zato, da bi se srečali z znanci in prijatelji, od katerih bi izvedeli, kaj se je novega zgodilo v zadnjem tednu. Zdi se, da sem “podedovala” iz svojega otroštva samo neko posebno krščansko vero, takšno, ki predvsem bistveno osmišlja življenje kristjanov, ne pa tudi najširše kulture kristjanov oziroma katolikov, ki so vzorno sledili vsakodnevnim tedenskim obveznostim vernikov v različnih skupinah, na primer dobrodelnih, kulturnih, pohodniških, turističnih itn., vendar pa so bili v moralnih pogledih dokaj bolj “elastični” od meril, ki so veljala v mojem najožjem okolju.
Moja starša sta se pogovarjala tudi o tem, kako slabo se je atu – ponosnemu prekomorskemu partizanskemu borcu – godilo potem, ko je zavrnil vabilo, da bi stopil v partijo, povsem drugače kot njegovemu najboljšemu prijatelju in soborcu, ki je hodil redno k sveti maši. Tudi on je namreč zavrnil vstop med komuniste, a namesto tega je sprejel ponudbo za sodelovanje z UDBO.
Od takrat, približno od sredine petdesetih, sem razumela, zakaj smo doma spoštovali verske zakramente in praznike, zakaj so starši poskrbeli za verski pouk svojih otrok, niso pa sprejemali nikakršnega druženja s kristjani, razen občasno ob cerkvenih obredih. Njuno versko prepričanje je bilo nekako takšno, da vera mora biti, preveč vernosti pa lahko tudi škoduje.
Prepričana sem, da mi je moja verska dota, ki so mi jo na življenjsko pot dali dragi starši, veliko pomagala pri iskanju prave izbire vrednot. Res sem se, kot “svobodomiselna” najstnica, navduševala nad vsem, kar je dišalo po izzivalnem pariškem eksistencializmu, tistemu površnemu, pa se tradicionalnemu meščanskem življenju neprilagojenih junakinj v romanih F. Sagan. Res sem bila že pri šestnajstih komunistka, res pa je tudi, da sem zelo zgodaj, predvsem na partijskih sestankih, že pred koncem gimnazije spoznala – ne toliko konkretne krivice v komunistični Jugoslaviji – temveč neutemeljenost vrednot, ki so nam jih vcepljali marksistično obupno neizobraženi, prav primitivni predavatelji skoraj na vseh partijskih tečajih. Zaradi nekih svojih, zelo preprostih, pripomb v zvezi s povsem neprepričljivo optimistično dialektiko na enem od teh tečajev, sem se morala, sedemnajstletna, prvič zagovarjati pred nekim udbovcem, ki ga takrat sploh nisem poznala. Zoprn, še mlad, ogabno mozoljav, grd kot smrtni greh, me je na koncu zaslišanja začel prepričevati, da ne smem gledati na Jugoslavijo tako pesimistično, kajti – če ne drugega – bom imela, ko bom v službi, gotovo vsaj ” fičota”. In tako je bilo konec mojega sodelovanja s partijo. Kmalu sem nehala hoditi na sestanke, potem pa še – pisno – izstopila, kar pa ni bilo enostavno, ker nihče ni hotel podpisati, da je sprejel mojo izstopno izjavo. Morala sem jo odnesti v neko komunistično pisarno pri Pionirskem domu na Komenskega v Ljubljani (št. 7 ali 9, kjer so bile pisarne celega kupa družbenopolitičnih organizacij).
In kdo je bil v ozadju mojih sporov s partijo? Zdrava verska pamet mojih primorskih staršev. Ne le preveč krščanske, tudi preveč komunistične vere škoduje. Oboje, versko in politično verovanje ne sme preko meja zdrave pameti. Saj ljudje niso slabi, ampak ko jih različne avtoritete silijo k pretiravanju, se začnejo dobesedno prodajati za različne ugodnosti. To pa za družbo ne more biti zdravo, tako kot ni zdravo nobeno pretiravanje.
Da, tako je bilo. Zato sem prepričana, da množična molitev pod reflektorji še ni dokaz, da nismo komunisti ali celo udbovci. Zato najraje molim v naravi, med drevesi in ob zvokih milega petja ptic.
