Piše: Frančiška Buttolo
Nisem, že dolgo, občudovalka gospe dr. Spomenka Hribar, pa še takrat, ko sem bila, je bilo to samo zaradi tega, ker je pisala o slovenski spravi. To se mi je takrat, podobno kot številnim Slovencem, zdelo od nje tako sočutno do slovenskega naroda.
Seveda pa zdaj spravo, kakršno jo je dr. Hribarjeva zagovarjala v svojih spisih, vsestransko zavračam. Pri njeni spravi gre za navadno komunistično, že skoraj histerično, zahtevo, ker je bil jugoslovanski komunizem že vidno v zadnjih zdihljajih, da se o komunistih, tudi če pade Jugoslavija , ne sme govoriti in pisati nič takšnega, kar bi lahko spremenilo pogled na delovanje komunistične partije med obema vojnama. Na primer, nič slabega o njej takrat, ko je med obema vojnama delovala po Stalinovih navodilih in ko je podpirala pakt med Hitlerjem in Stalinom. Nič “slabega” naj ne bi po morebitnem padcu Jugoslavije pisali niti o tem, kar so komunisti počeli med drugo svetovno vojno. Niti besede o tem, kako so prvi dve leti druge svetovne vojne, v okupirani Sloveniji tako strašno krvavo revolucionarno pobijali povsem nedolžne kmete, meščane in katoličane samo zato, da bili ti prisiljeni zaprositi za pomoč takratno – okupatorsko – policijo in se braniti z orožjem, ki so ga prejeli od nje. Niti besede o teh množičnih partijskih, izključno revolucionarnih, zločinih, ki so jih izvajali komunisti samo zato, da bi dosegli svoj – dvojni – cilj: nasprotniki komunističnega revolucionarnega pobijanja so bili tako prisiljeni postati slovenski kontrarevolucionarji in izdajalci, sodelavci okupatorja, ne pa podporniki partizanov, pod vodstvom komunistične partije in Tita na njenem čelu.
Pravzaprav so si komunisti s temi poboji omogočili pot na oblast, saj je ves zavezniški svet zaradi Titovega partizanskega odpora proti okupatorjem na Balkanu prav rad do konca zamižal, ko je izvedel, da je Titova revolucija na nekem eksotičnem Balkanu, zahtevala več kot milijon žrtev (skoraj vseh namerno brez pokopa!) in verjetno vsaj še nekaj milijonov, ki so jih komunisti – vse do razpada Jugoslavije – imeli za drugorazredne državljane (na primer kmete, duhovnike, samostojne obrtnike in še mnoge druge, menda škodljive revolucionarnim “pridobitvam” komunistične Jugoslavije.
Seveda je sprava v Sloveniji nujna, še vedno. Vendar samo takšna sprava med vsemi različnimi slovenskimi političnimi skupinami, ko bodo pred njeno sklenitvijo na slovenski levici priznali, kako že od konca prve svetovne vojne pa vse do današnjega časa komunisti – prej odkriti, zdaj večinoma prikriti – zločinsko “revolucionarijo”. Navsezadnje, ukinitev praznika spomina na žrtve komunizma in komunistične revolucije je zločin. Priznanju bi moralo še pred spravo slediti kesanje zaradi vseh storjenih zločinov. In prav tako – še pred spravo – tudi povrnitev škode. Najprej tako, da bi pokopali vse žrtve komunizma, ko je to le mogoče. Še pred spravo pa bi morali biti z vseh javnih mest takoj odstranjeni kipi vodilnih slovenskih komunistov, predvsem pa prav VSI Titovi kipi. Z zakonom bi moralo biti zagotovljeno samo takšno obravnavanje zgodovinskega obdobja, ko so v Sloveniji vladali ali pomembno delovali komunisti (torej tudi sedanjega časa), ki bi upoštevalo v pričujočem članku naštete komunistične zločine, seveda pa tudi še množico drugih. Do zdaj namreč prevladuje samo takšno zgodovinsko “pisarjenje” o obdobju od konca prve svetovne vojne pa do zdaj, kakršno je značilno za poglavja o tem času v slovenskih učbenikih za vse šole, tudi za univerze.
Spravo, kakršno je predlagala gospa dr. Spomenka Hribar, pa naj si komunisti kar zataknejo za “titovko z rdečo zvezdo.
