11.3 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

(PISMO BRALKE) Delo ne osvobaja …

Piše: Frančiška Buttolo

Spominjam se, kako ponosni so bili jugoslovanski teoretiki socialističnega samoupravljanja, ker so centralistično gospodarstvo “oplemenitili” z uspešnimi tržnimi prvinami, s tekmovalnostjo v gospodarstvu, predvsem pa z nadgradnjo ljudske trditve, da imamo vsi enake želodce. Odlično, vsaj z ideološkega vidika, je na začetku samoupravljanja delovala fraza o plačilu po delu. Toliko, da delavstvo na prvomajskih paradah ni nosilo transparenta z napisom: “Kdor ne dela, naj ne je!”. Kako strašno bi šele bilo, če bi se na paradi znašel celo napis “Delo osvobaja!”. Saj Jugoslavija vendarle ni bila vsa eno samo komunistično koncentracijsko taborišče. Samo nekaj smo jih imeli, ker so bila nujna zaradi varnosti komunistične oblasti – nikakor pa ne zaradi tega, ker bi “naša” politika koga namerno sadistično mučila z nečloveškim garanjem, pa še s popolnoma nepotrebnim, kot na primer na Golem otoku.

Še ob koncu prejšnjega stoletja, ob osamosvojitvi Slovenije, ko tako velik del sveta kot danes, še ni živel skoraj izključno od pomoči svetovnih in manjših dobrodelnih organizacij, takrat še nisem bila povsem prepričana, da bo v marksističnih teorijah 21. stoletja pojem človekovih pravic zamenjal enega glavnih pojmov klasičnega marksizma, namreč pojem dela.

Ko sem namreč brala, kaj vse zaobsega pojem človekovih pravic, ki samo v manjšem delu vsebuje pravico do dela (dolžnosti pa niti ne, morda ponekod samo implicitno), sem večkrat pomislila, da so človekove pravice, glavna zahteva človeštva. Očitno so v sedanjem stoletju, bolj kot z delom, povezane z brezdeljem. Dajanje pomoči za ranljive je najvišja vrednota. Delovna mesta, zlasti nižje in srednje plačana, pa so nezasedena.

Na primer, sindikati po vsem svetu si tako zelo prizadevajo za dvig minimalnih plač, da so pred časom (zaradi krize), kot sem prebrala, v nekaterih podjetjih celo vodilni prejemali minimalne plače. V Nemčiji pa ima vse več podpore zahteva, da bi imeli vsi upokojenci enake pokojnine. Podpora človekovi pravici do solidarnosti je vse večja in močnejša od podpore pravici po plačilu, ki bo sorazmerno z vloženim delom in njegovo pomembnostjo, kakovostjo in dolžino trajanja. Nič več ni pomembno delo. V nemških anketah so državljani – zelo socialno in tudi socialistično čuteči – odgovarjali, da ni prav, ker imajo še vedno tisti, ki so imeli visoke plače, tudi visoke pokojnine. Zagovorniki enakih pokojnin so bili prepričani, da so si bolje plačani – v nasprotju s tistimi z nizkimi dohodki – lahko toliko prihranili za starost, da ne bi bilo prav, če bi imeli višje pokojnine kot nekdanji slabo plačani delavci. O kakem vloženem delu in o pravicah, ki iz izhajajo iz tega, ali pa o delu sploh, o tem pa niti besede.

Varuhi človekovih pravic, sindikati, zlasti pa vodje oziroma že kar voditelji nekateri nevladnih organizacij (podnebnih, “legibitre”, za pravice migrantov – legalnih in ilegalnih, ki jih menda sploh ne bi smeli več tako imenovati) pa imajo veliko večjo močjo od tiste, ki jo imajo različni politiki, tudi predsedniki vlad in držav.

Vse te organizacije in društva že po načelu ne delajo, temveč delujejo, predvsem pa obvladujejo informatino politiko medijev. Ko pa prevzamejo propagandno funkcijo vseh teh nevladnih organizacij in sindikatov proti spoštovanju dela tudi medijski kulturni programi, postane delo tako rekoč javna sramota. Vsebine reklam, filmov in nadaljevank usmerjajo čustvovanje množic k podpori vsem, ki “ne morejo” delati, tako kot delajo tisti, ki še kar dobro zaslužijo, žal pa ti (malomeščani, ovce, starci itn.) večinoma ne razumejo odlik “drugačnih”, na primer narkomanov, priseljencev, duševno nestabilnih, upornikov brez razloga, “skvoterjev”, aktivistov vseh mogočih nevladnih organizacij, “lahkoživk” in podobnih, ki so gonilna sila prihodnosti človeštva.

Tiste prihodnosti, ko bodo uresničene prav vse človekove pravice. Kot da sedanji marksistični teoretiki vidijo uresničitev svojih novih vizij komunizmu brez dela. Nekaj podobnega morda nakazuje tudi zahteva levih politikov po temeljnem državnem dohodku, ki bo za vse enak, za tiste, ki delajo in za tiste, ki se jim zdi, da delo človeku jemlje dostojanstvo.

Delo, kot najvišja vrednota komunizma in nacionalsocializma (z napisi v koncentracijskih taboriščih: “Delo osvobaja”) je končno postalo sramota, nedelo pa skromen, ampak “pošten” družbeni vir zaslužka. Morda zaradi tega, ker denar, veliki denar, v resnici nikoli ni prihajal predvsem iz dela tistih, ki so ga imeli, niti v kapitalizmu niti v komunizmi. Morda tudi zato, ker je bil skoraj vedno ukraden tistim, ki so premalo prejeli za svoje delo. Vsekakor pa zato, ker je bil vedno sredstvo za vladanje in obvladovanje, tudi za največje nasilje in teror.

Zdaj skoraj največ denarja nagrabijo (ne zaslužijo) lastniki digitalnih medijev. Milijarde in milijarde pogovorov in drugih digitalnih telefonskih storitev ti lastniki zaslužijo predvsem zato, ker nezaposlenim (brezposelnih, mladoletnih, upokojencev) stroške (položnice) za telefon plačujejo socialne službe in dobrodelne organizacije.
Le kdo bi še bil kmet? Le kdo bi še bil delavec? Le kdo bi še delal v bolnici? Saj imamo celo armado dobrodelnih organizacij in socialnih služb! Vsi bodo raje na sociali, pa še v kateri od nevladnih organizacij. Denar pa bo kljub temu prihajal – vsaj za tiste, ki ne delajo.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine