Piše: France Bešter
Novi papež je v enem svojih prvih govorov obsodil liberalni kapitalizem, ki ustvarja velike razlike – peščico bogatih na eni in množico revežev na drugi strani, in ki brezobzirno izkorišča, ropa naravo. Sicer to ni nič novega, o tem je veliko govoril že njegov predhodnik. Seveda pa Cerkev tudi socializma (komunizma) ne more zagovarjati, saj ta sistem, lep v teoriji, v praksi ne deluje, vedno znova se konča s splošno anarhijo in revščino (tu se postavlja vprašanje, zakaj ga ljudje, kljub tem izkušnjam, vedno znova skušajo vzpostavljati!). Predvsem je zanjo seveda nesprejemljiv zaradi odkritega ateizma. Vendar, iz vsega skupaj naj bi sledilo, da se Cerkev zavzema za neko »tretjo pot«. Toda: kako naj bi ta izgledala?
Sicer v tem materialnem svetu, v tej »solzni dolini«, nekega idealnega sistema nikoli ni bilo in ga tudi nikoli ne bo – ker vsaka stvar nujno potegne za sabo tudi takšne ali drugačne negativne posledice. Glavni dve negativni posledici kapitalističnega sistema sta morda izkoriščanje in prekomerno izčrpavanje in onesnaževanje narave. Kapitalizma brez izkoriščanja nikoli ni bilo in ga nikoli ne bo, povzročata in omogočata ga denarni sistem in boj (s konkurenco) na prostem trgu, kjer se dogaja blagovno-denarna menjava. A kapitalizem so omogočile tudi tovarne, te pa moderna tehnika.
S tem smo prišli do temeljnih znanj in institutov, na katerih deluje sodobna civilizacija oz. do tistega, kar je ustvarilo našo moderno dobo in kar jo ohranja, kar poganja moderno družbo: znanost, tehnika, tržno gospodarstvo in demokracija kot politični sistem, ki naj bi vse skupaj usklajeval in povezoval. In kje naj bi tu našla prostor »tretja pot«, ali sploh obstaja kakšna alternativa tem znanjem in institutom?
Negativni učinki modernosti
Pokazati želim, da vse to (kar omogoča funkcioniranje moderne civilizacije) povzroča sekularizacijo in ateizacijo. Modernizem vodi v ateizem. Dejstvo je, da vse to, kar je človek dosegel in postavil v moderni, služi predvsem zadovoljevanju telesnih potreb in udobnosti, nič pa v tem ni takega, kar bi koristilo duši, nasprotno, prikazal bom, kako vse to na dušo deluje celo škodljivo, prav uničujoče.
Tu se problem začne že pri samem priznavanju duše. Ne pozabimo: v srednjem veku je bila vera vanjo samoumevna, znanja moderne (medicina, biologija, kemija, fizika) pa so to vero močno omajala, privedla celo v zanikanje njenega obstoja, še manj se zavedamo njenih potreb, lastnosti, sposobnosti. Kar pa ima hude posledice: ne zavedamo se, kako neka znanja, način mišljenja in življenja, sploh vse, kar je prinesla moderna, deluje na dušo, in da na dušo lahko deluje uničujoče. Moderna znanost: vodi v ateizem, ker zanika Boga (si vse zna razlagati brez Boga). Okužba s temi znanji (predvsem v šolskem sistemu) povzroča kugo racionalizma (postavljanje Razuma na prvo mesto – v srcu), ki je za dušo smrtonosna. Uporaba moderne tehnike v tržnem sistemu vodi najširše množice v uživaško potrošništvo, torej v materializem, ki na dušo spet deluje zelo škodljivo. Tesno na to se seveda navezuje ljubezen do denarja, ki vodi prav v malikovanje Denarja – spet rušilno za dušo. V to smer torej delujejo silnice moderne, ki jih generirajo neka znanja, sistemi, način mišljenja in življenja. Prvo, kar moramo storiti, je zato naslednje: da se jasno zavemo dejavnikov, ki jih vzpostavljajo, in kako delujejo te silnice – da delujejo v smeri uničevanja duš, da vodijo tudi v duhovno smrt.
V nekem (znanstveno-tehničnem) razvoju torej človek te dobe ni samo pridobil, je tudi izgubil, zaradi enostranskega razvoja je postal tudi enostransko izobražen in izvežban – predvsem v smeri (tehno)znanosti in tehnike, in tudi zaradi teh izgub in te enostranosti, si upam trditi, je ta njegova »civilizacija« zašla v splošno krizo in se moderni dobi čas hitro izteka. Velik notranji problem sodobnega človeka: zaradi te svoje notranje izgrajenosti (tu ne more iz svoje kože!) uporablja neko znanje in nek način (s čimer je močno pogojen) tudi za stvari, ki za to niso primerne, npr. za spoznavanje resnice o dogodkih sveta in za odločanje, usmerjanje v življenju, tu je mnogokrat prepričan, da je s tem (z znanostjo in tehniko) to mogoče (do te resnice, do pravilnih odločitev), a ga življenje vedno znova postavi pred neko neprijetno dejstvo – da je namreč to zmota, tako sodobni človek konča v nekem skepticizmu, nihilizmu, agnosticizmu, in ostane brez notranje opore, brez neke gotovosti in usmeritve v življenju.
Nova pot
Kako stopiti na to novo, tretjo pot, ko ni videti prave alternative temu, na čemer funkcionira moderna družba: znanosti, tehniki, demokraciji, tržnemu gospodarstvu? In česar ni mogoče spreminjati, menjati po politični poti (»z vrha«)? Mislim, da je to mogoče in da se danes »tretja pot« že nakazuje. Najprej se je treba zavesti silnic moderne dobe – kaj jih je vzpostavilo, kaj jih generira in v katero smer nas vsak dan znova vlečejo. O tem sem predhodno nekaj napisal. S tem se bo šele pojavila jasna zavest o nujnosti izstopanja iz tega sistema, ki povzroča duhovno in moralno propadanje družbe in tudi vedno hujšo krizo okolja.
Če se zavemo silnic moderne, bomo tudi vedeli, da je treba vsak dan znova plavati proti toku. A to še ni dovolj. Treba je radikalno spremeniti svoj način mišljenja, življenja, delovanja. Kar pa zahteva revolucijo v poti do resnice in v načinu odločanja. Da, če naj bi v življenju delovali tako, da duša ne bo propadala, ampak bo nasprotno rasla, se izgrajevala in dosegala svoj vzvišeni cilj, je nujno treba preseči, premagati kugo racionalizma sedanjega časa: ko človek pri tem uporablja svoj Razum in svoje racionalistično znanje. Se pravi, da je do resnice o dogodkih sveta (z vsem, kar jih gradi – osebe, stvari…) mogoče samo s pomočjo Duha. V tej kulturi namreč manjka jasne zavesti o tem, da je dogajanje sveta mnogo preveč kompleksno, da bi do resnice o njem mogli s pametjo in njenimi dosežki. Iz tega dejstva pa nujno sledi še eno: da se je s tem v življenju nemogoče pravilno odločati, se usmerjati, da je to spet mogoče samo s pomočjo Duha. In tu ne gre samo za resnico o dogajanju sveta, gre tudi za doseganje cilja duše (Boga), pri čemer je nekaj ključnega spoznavanje njegove volje, in to je še toliko bolj mogoče samo s pomočjo Duha.
Vendar, če človeku to v življenju uspe, je s tem stopil na »tretjo pot«, na zunaj sicer sredi sveta deluje tako oz. podobno kot vsi drugi, vendar je izstopil iz sistema, ki družbo in naravo vleče v propad. Ogromna razlika, v primerjavi z drugimi, je namreč na področju njegove duše, notranjosti. Njegova duša ne propada, marveč raste, se izgrajuje in dosega svoj vzvišeni cilj: neko večje onostrano Življenje.
Novo razsvetljenstvo
Revolucijo v poti do resnice in v načinu odločanja zahtevajo razmere, ki jih je ustvarila zadnja revolucija v razvoju orodij, razvoj visoko razvitih orodij – ta razvoj je pustil za seboj puščavo v dušah in nered v svetu. A s tem tudi spremenjene pogoje za odločanje – zaradi tega stanja in zapletenega življenja s tehniko. Tretjo pot vidim kot izstop iz sistema, ki to civilizacijo vodi v propad, ta izstop pa se mi zdi možen samo s to revolucijo. Te revolucije seveda ni mogoče zaukazati ali nasilno izpeljati, kot so se dogajale revolucije 20. stoletja, ona se lahko začne le spontano dogajati, in to edino na področju človekove notranjosti. Revolucije prejšnjega stoletja so se zgodile na področju zunanjega (nasilna zamenjava družbenih struktur) in niso uspele, vse skupaj se je končalo z velikim polomom, predvsem zaradi neke temeljne napake, ki so jo naredile: niso računale s človekovo resnično naravo in njegovo notranjostjo.
To spremenjeno stanje na svetu utegne pospešiti to revolucijo: novo pot do resnice (o dogodkih sveta), kajti še nikoli ni bilo dogajanje na svetu tako kompleksno in dinamično kot danes, in zato še nikoli ni bilo tako očitno, da je luč razuma prešibka, da bi bilo to mogoče spoznati s pametjo in njenimi dosežki (tudi ne z UI). Za kar pa je treba sprejemati tisto, kar prihaja od Duha, se pravi premagovati racionalizem. Po Duhu prihaja Beseda, a zato se je treba učiti visokega jezika Duha, npr. jezika (nočnih) videnj. Da, videnja bodo pri tej tretji poti začela igrati ključno vlogo, kajti konkretne dogodke je mogoče videti edino skoznje! Prihod Besede je milost (dar), za kar pa je treba Besedi slediti, a ta pot zahteva tudi odpoved, se pravi premagovanje materializma. Torej, uničujočim silnicam naše dobe, ki jo med drugim to označuje (racionalizem, materializem) se upiramo tako, da premagujemo ti dve veliki negativnosti.
In obstaja še en razlog, da najdemo to pot (hoje za Besedo): od te usmeritve zavisita tudi naša varnost in uspeh v življenju. To dvoje je namreč odločilno odvisno od dogajanja, znotraj katerega vsakodnevno delujemo, smer temu dogajanju pa daje Duh, naklonjenost Njegovega delovanja pa uživamo ravno na tej poti. Kar se tiče iskanja te poti in vztrajanja na njej: tu je spet ključno razumevanje volje Boga. Ker pa gre za neko (za vsakega človeka drugačno!) posebno pot in hojo skozi neke konkretne dogodke sveta, je to pot spet mogoče najti (edino!?) s pomočjo videnj kot božjih znamenj. »Tretjo pot« zato vidim kot neko novo razsvetljenstvo, ko temo sveta ne poskušamo razsvetliti s šibko lučjo razuma, ampak s pomočjo bleščeče Luči Duha in Besede.
Tu pa je že na prvi pogled jasno, da te nove zgodovinske paradigme ni mogoče uvajati z mehanizmi politične moči in oblasti, ona se lahko začne le dogajati (upam si trditi, da se že dogaja) kot neko vedno močnejše družbeno gibanje. Ono že obstaja, a je zaenkrat še šibko, ker »novo razsvetljenstvo« zahteva radikalno preobrazbo načina mišljenja in življenja, česar pa večina ljudi ni pripravljena narediti, razen če jih kakšna stiska močneje pritisne. A krize in katastrofe, ki prihajajo zaradi negativnih učinkov moderne na naravo in družbo, utegnejo biti katalizator, ki bo te procese v družbi pospešil.