Piše: Franc Bešter
Tukaj sem že večkrat pisal, zakaj naj bi živeli v poslednjih časih naše (moderne) dobe in zakaj naj bi skušali izpeljati prehod v neko novo (naprednejšo, zrelejšo) dobo. Tu se postavlja vprašanje, na kakšnih resnicah, na kakšnih znanjih naj bi začeli graditi. Seveda ne smemo in ne moremo začeti iz nič, tu se moramo učiti tudi iz zgodovine.
Lahko ugotovimo, da so tudi prejšnje dobe in druge kulture gradile na neki filozofiji, religiji, na nekih znanjih, srednji vek npr. na resnicah Svetega pisma, se pravi na krščanski veri. Vse življenje je bilo prežeto s tem, mnoge stvari, ki danes to niso več, so takrat postale samoumevne, npr. pripadnost Cerkvi in vera v neumrljivo dušo. Tedanji človek je iz Svetega pisma črpal tudi resnice o sebi in svetu, tudi takšne, na katere ta »knjiga vseh knjig« nima namena dajati dokončnega odgovora, odtod tudi neka predstava o Zemlji (svetu) in njenem položaju v univerzumu. Zemlja je v središču (geocentrični sistem), vse drugo (Sonce kot dnevna luč, Luna kot nočna luč, zvezde) kroži okoli nje, Zemljo so imeli za neko okroglo ploščo, ki plava na morju, čeznjo je kot nekakšna polkrogla poveznjen nebesni svod z zvezdami. Podoba sveta, vsekakor ustvarjena na osnovi nekih resnic Svetega pisma. Danes se nam zdi naivna, otročja, a ni brez nekaterih resnic in dejstev: da namreč Zemlja (materialni svet) ni edina realnost, da obstaja nekaj »nad« in »zgoraj«, neko onostranstvo, predstava, nastala pod vplivom besed iz samega začetka Svetega pisma: »V začetku je Bog ustvaril Nebo in Zemljo«. Sicer se pa srednji vek, čas vere in samostanov in zato ponotranjena doba, ni pretirano ukvarjal z zunanjim materialnim svetom.
Potem pa pride renesansa in evropski človek se začne (tudi zaradi vračanja k antiki, zgledovanja po njej) bolj zanimati tudi za zunanjo realnost, kar se najprej odrazi v raziskovanju perspektive: tretja dimenzija usmerja pogled v zunanje. Prodor razuma. In morda najbolj revolucionarna zadeva iz 16. stoletja: pristop k svetu z metodo merjenja, ki pomeni natančno določanje velikosti, količin. Rojeva se moderna znanost, ki začne odstranjevati srednjeveško vizijo sveta, ki Zemljo zagleda kot kroglo, še več, ona ni več v središču, tu je zdaj Sonce, Zemlja je eden od okrog njega krožečih planetov, a tudi Sonce je le ena od mnogih zvezd. Logično, da so takšne prevratne ideje naletele na odpor pri Cerkvi kot nosilki srednjeveške paradigme. Sodni procesi, zagorela je celo kakšna grmada zaradi tega. Nauk iz tega: vedno je treba računati s tem, da bodo nove ideje naletele na odpor pri nosilcih »starega«.
Zaradi nekega razvoja svoje kulture, se pravi od renesanse (od 16. stoletja) naprej se zato zahodni človek vedno bolj obrača k zunanjemu, se pravi materialnemu, pri čemer sta ravno znanost in tehnika moderne dobe odigrali ključno vlogo: ta znanost je namreč znanost o tem (o zunanjem), in tehnika, ki postaja vedno bolj kompleksna, človeka naravnost prisiljuje, in to vedno znova, da se usmerja k materialnemu, da se ukvarja s tem – zunanjim. Posledica je, da je v naših časih ta pozunanjenost prignana že prav do absurda. Vse to sem napisal zato, ker menim, da bo v po-moderni nujno potreben (ponoven) obrat k notranjemu, ali vzpostavitev vsaj nekega ravnovesja med zunanjim in notranjim.
»Znanje vaše dobe se bojuje proti mojemu nauku«
To je stavek iz knjige RŽVB (»Pogovori z Jezusom«), te stavke bom tu še navajal (kot sem jih že). Se pravi: znanje (znanost moderne dobe, znanje, ki je to dobo ustvarilo) se bori proti Jezusovemu nauku, torej proti resnicam Svetega pisma. Kako in na kakšen način?
Znanje obstaja v glavah. Iz tega stavka sledi, da se resnice ene in druge znanosti v glavah ljudi (v njihovih možganih) na nek način »med sabo tepejo«, se pravi, da tu stvari niso kompatibilne. Resnice si tako močno nasprotujejo, da mora človek ene ali druge (verske ali znanstvene) postaviti pod vprašaj ali jih celo povsem zanikati, zavreči. Znanost, v katero človek Zahoda (še vedno) najbolj verjame (ker je ustvarila tehniko, ker je »dokazana«) in je zato z njo najbolj zapolnil svoje možgane, je empirična (tehno)znanost, oglejmo si nasprotja med njeno spoznavno stavbo in stavbo vere: del njene metode je dvom, pri veri je dvom greh, pri tej znanosti se v nič slepo ne verjame, vse je treba prej preveriti z izkustvom, katerega bistvo je v eksperimentu in merjenju, in to izkustvo (empirija) se nanaša na materijo, pri veri se ne raziskuje, ne eksperimentira, še manj meri, v vse je treba slepo verjeti, lahko, da gre tudi tu za izkustvo, a se le-to nanaša na Duha, ki je ne-materija, in izrazito »notranje«, medtem ko gre pri znanosti za zunanje. Da, še eno nasprotje! Ta znanost človeka (njegovo misel in duha) usmerja k zunanjemu, versko izkustvo pa zahteva usmerjanje k notranjemu – vse se odigrava na področju duše. Nadalje: pri znanosti so odločilne količine, številke, in njen jezik je jezik znakov (iz tega so zgrajene formule), medtem ko gre pri veri za govorico simbolov in simboličnih besed, razlika med znakom in simbolom pa je velika! A moderni človek se je opremil predvsem za delo z znaki. In podoba sveta, ki jo je zgradila ta znanost s svojo metodo: v njej je prostor samo za svet materije, vse drugo je »nedokazano«.
Če torej pregledamo samo nekaj teh temeljnih nasprotij med moderno znanostjo in vero, ni težko videti, zakaj le-ta deluje rušilno na »versko stavbo«, če jo ima človek (v glavi in v srcu) vgrajeno, in lahko prepoznamo, zakaj in na kakšen način je človek te civilizacije zaradi tega znanja, iz desetletja v desetletje in iz generacije v generacijo postopno izgubljal svojo vero, zakaj je človek Zahoda zaradi znanj, ki so ustvarila moderno, nazadnje izgubil krščanstvo – dejavnik, ki je gradil srednji vek. V zvezi s tem je nujno treba navesti še nekaj stavkov iz knjig RŽVB, ki govorijo o tem.
»Lažna modrost je moje stvarstvo pripeljala v satanove mreže in moja jagnjeta spremenila v brezbožneže, razvratneže«.
Ta stavek pove marsikaj. To znanost satan uporablja za vabo, in ko so v njegovih mrežah, ima to lastnost (sposobnost), da ljudi (vernike) spreminja v brezbožneže (ateiste). Vaba: pomeni, da je vabljiva, privlačna, in je res: ker naj bi znala vse pojasniti, ker vsebuje »dokazano resnico«, in ker je ustvarila tehniko. Ljudi spreminja v ateiste – ker si VSE zna PRAVILNO razlagati brez Boga, ki torej Boga zanika. A Jezus jo imenuje »lažna modrost«, se pravi, da v njej ni resnice. Imenuje jo tudi »orožje racionalizma«: »V vaših dneh satan prihaja z orožjem racionalizma«. Ona je miselno orožje razsvetljenske filozofije, ker se ima za najvišji dosežek Razuma. Jezus pove tudi: »Prihajam, da bi našel stvarstvo v rokah hudiča, ki ga hrani z racionalizmom«. Hrani tako, da ga hrani s to znanostjo: »Lažne teorije in razlage so za vas strupena hrana«. One so »lažne«, ker gradijo znanost, ki je »lažna modrost«.
Jezus pove še: »V ateizem vas je zapeljal duh racionalizma in materializma. Spoznaj, da sta racionalizem in modernizem največja sovražnika moje Cerkve, ker oba vodita v ateizem«.
Ni težko videti in prepoznati tudi, kje, kako in na kakšen način danes satan hrani človeštvo z racionalizmom: danes se po vseh šolah sveta milijarde mladih uči modernih znanosti, in kot pove Jezus, je satan poslal v svet tudi množico lažnih prerokov, ki so racionalistični filozofi naše dobe, gre torej za masovno okužbo, racionalizem je postal kuga moderne dobe, smrtonosna za dušo. Zakaj? Ker gre za racionalistična znanja, ki navajajo ljudi k postavljanju Razuma na prvo mesto (v srcu) – ponavljanje izvirnega greha, ki je človeku prinesel smrt!
Racionalizem se torej začenja v duši, a nujno se prenaša tudi v glave, in ko človek v svoje možgane vgradi nek način mišljenja, tega potem ni mogoče menjati kot srajco, človek postane v svojem mentalnem delovanju odvisen od tega.
»Živiš tam, kjer tvoj duh ne more najti potešitve…
… ker te tu na Zemlji obkroža vse, kar nisem Jaz«. Analizirajmo nekoliko ta stavek. Človek ima duha, dušo, nima samo telesa, človek JE tudi duh: »Jaz sem Duh in ti si duh«, pove Jezus. Tu, na Zemlji (v materialnem svetu) človeka obkrožajo stvari iz snovi, in te stvari niso Bog (Duh). In v tem naš duh ne more najti potešitve, a iz teh besed sledi, da duh lahko najde potešitev v Bogu. Vzrok je v tem, da ima duša izvor v Bogu: »Iz prahu Zemlje sem vas naredil in vas s svojim dihom oživil«. Bog tu dušo imenuje »moj dih (duh)«. Telo je iz prahu Zemlje, je iz snovi, se pravi, da On materijo imenuje »prah Zemlje«. V tem se že nakazuje odgovor, zakaj naša duše v materialnem svetu ne more najti potešitve: ker jo tu obkrožajo stvari iz prahu (zemeljske stvari, ki so nekaj bistveno drugega kot Duh), potešitev najde v Duhu, ker ima Duh mnogo čudovitejše lastnosti kot prah in pepel – iz česar je materialni svet.
Iz resnice, da je človek (tudi) ne-snovni duh, pa izhaja neka njegova pomembna lastnost: presežnost. Njegove želje in hrepenenja (po bogastvu, lepoti, uživanju…) se stalno večajo, rastejo, človek je v tem naravnan na neskončnost, ker je v njihovem temelju hrepenenje po Bogu, kjer so te stvari popolne in ne-omejene. Duša hrepeni po svojem Izvoru.
S tem smo prišli do pomembnih potreb človeka, ki so potrebe njegove duše. Človek ima torej poleg telesnih (materialnih) potreb tudi potrebe svojega duha. Čemu dati v življenju prednost, katere potrebe naj človek poskuša najprej zadovoljiti, za kaj naj si najbolj prizadeva?
Jezus pove, da našo dobo (med drugim) označujeta tudi racionalizem in materializem. Materializem: pomeni, da večina ljudi naših časov skuša najprej zadovoljiti svoje telesne potrebe, po možnosti zagotoviti tudi čim več zemeljskih udobnosti. Racionalizem: postavljanje Razuma na prvo mesto. Materializem: postavljanje telesnih potreb na prvo mesto. Spomnimo se samo Marxa: »Človek mora najprej jesti, piti, se oblačiti, stanovati…«. Vendar pa je ta njegoova teza v ostrem nasprotju s Kristusovim naročilom: »Najprej iščite nebeško kraljestvo…«. Nebeško kraljestvo: Boga, torej tisto, kar potrebuje duša. Kdo ima prav, Marx ali Kristus? Oba zagotovo ne, ko gre za tako veliko nasprotje. Marxova filozofija na prvi pogled izgleda »pametna«, bolj »zdravorazumska«, a gre vseeno za zgolj človeško logiko. Iz Kristusovih besed sledi, da materializem ni prava pot. Prava pot ni zato, ker je človek (tudi) duh, v primeru materializma se človek zameji v zemeljska obzorja in začne kopičiti stvari »iz prahu Zemlje«, v katerih njegov duh ne more najti potešitve, na vsakem koraku naleti na nepopolnosti in omejenosti (kar se tiče materialnega bogastva, slave, udobnosti, užitkov…) in zato ga na tej poti neizbežno čaka razočaranje.
A kljub temu, našo dobo označuje materializem. Eden od vzrokov za to je tudi v dejstvu, da jo označuje tudi racionalizem: zaradi njega mnogi sploh ne verjamejo več v dušo, ker je (empirične, materialistične) znanosti v telesu niso našle, je ne dokazale, kaj šele, da bi se zavedali neke njene pomembne lastnosti – presežnosti. Tako ljudje danes skušajo zadovoljiti svoje želje znotraj materialnega sveta, ne zavedajoč se, da poskušajo nemogoče: neka zadovoljena želja rojeva novo, večjo, ki jo je teže zadovoljiti, in tako naprej. Gašenje ognja z bencinom. Poleg tega se je v moderni zgodila revolucija v razvoju orodij, ki je omogočila masovno proizvodnjo, in to mnogo bolj raznolikih izdelkov kot nekoč, kar je ustvarilo potrošniško družbo, v kateri so mnogi začeli verjeti, da jih bodo vse te materialne dobrine dokončno osrečile.
Se pravi, moderna znanost je po svetu razširila kugo racionalizma (o njej sem že pisal – da je škodljiva, smrtonosna za dušo), moderna tehnika pa potrošniški materializem. Vendar pa je tudi ta nevaren za dušo: »Ko se duša preda materializmu in se oprime tega, kar ji ponuja svet, s tem dovoljuje, da jo napolni tema. V njej ni več prostora za Duha…«. In v zvezi s tem pove Jezus še: »Naj tvoja duša plava v mojem Duhu kot riba v vodi. Zunaj te vode duša umre in se posuši«. Moramo zaključiti, da so neka znanja, ki so ustvarila moderno dobo, začela učinkoviteje zadovoljevati naše telesne potrebe, še več, obdarila so nas z neštevilnimi udobnostmi, a vse to in način življenja, ki to dobo označuje, je prineslo tudi pasti in nevarnosti za človeško dušo, zaradi česar je civilizacija Zahoda postala kultura notranje teme, puščave, opustošenja, duhovne smrti. In tudi družba kaosa, ker je človek izgubil dejavnik, ki naj bi ustvarjal neko urejenost.
Nova renesansa
Zapustila nas je modrost, nadomestila jo je norost. Moderna doba je pubertetna, nezrela, manjka ji modrosti, nujen je prehod v zrelejšo obliko civilizacije. Glede na ugotovljeno pa se že nakazuje, na kakšnih znanjih bi jo lahko začeli graditi: na tistih, ki človeku lahko dajo (tudi) tisto, kar potrebuje duša. Le na ta način bo namreč mogoče začeti odstranjevati puščavo in ruševine iz duš, le s tem se bosta današnja divjina in opustošenje na Zemlji začela spreminjati v nekaj boljšega in bo notranjo temo zamenjala Luč.
Če materializem ni prava pot skozi življenje – katera je potem prava – se pravi tista, na kateri bo naš duh lahko našel potešitev? Tu bom izhajal iz naslednjih dveh stavkov: »Če bi poslušali moje klice in hodili po mojih potih, ne bi bilo puščave. Ker obsojajo moja današnja Dela, so ljudje naredili puščavo in divjino«.
Torej, puščave (v dušah) ne bi bilo, če bi hodili po Kristusovih potih. To pa so poti hoje za njim. Kako izgleda ta pot, kako jo najti? To razkrije naslednji stavek iz knjige RŽVB: »Niste sledili znamenjem moje krvi, ki sem jih pustil za sabo kot kažipote«. Se pravi, Kristus hodi pred nami, zato mi lahko hodimo za njim. Hodi tako, da za sabo pušča znamenja, ta znamenja so kažipoti, se pravi, da nam z njimi kaže pot. On je Beseda in nam kaže pot – ker je tudi Pot. In tem znamenjem naj bi človek sledil. »Hodi po mojih krvavih stopinjah. Vodile te bodo v moje Presveto Srce«. Ta dva stavka razkrijeta, zakaj v naši duši ne bo puščave, če bomo hodili po tej (pravi) poti: ker ona vodi dušo v božje Srce, v katerem je tudi brezmejno Bogastvo. Zakaj gre za hojo po »krvavih« stopinjah? Ker so le-te pokazane z znamenji Kristusove krvi. Ta »kri Boga« je Sveti Duh, ta znamenja so znamenja Duha, in v tej luči je treba razumeti besede, da smo naredili puščavo in divjino, ker obsojamo današnja božja Dela. Obsojamo: zavračamo, zato ne najdemo poti, ki bi dušo vodila v Življenje. Zato Jezus naroča: »Ponižno sprejmite, kar vam daje Duh, njegova Dela in skrivnosti«.
Današnja znamenja, ki jih Bog daje mnogim, so sanje in videnja, in videnja res ustvarja Duh: »Videnje nastane, ko se moj Duh sreča s tvojim duhom«. In to so res lahko kaži-poti: ker je pot nujno iz dogodkov sveta, v njih pa dogodke lahko vidimo. VSI dogodki sveta so res stopinje (sledovi, odtisi) Besede (Logosa) v svetu, a če so pokazane s temi znamenji (Duha), za nas postanejo »krvave« in jim moramo slediti, po tej poti moramo iti. Beseda kot Pot nas nanjo po-kliče, nam jo vedno znova kaže, tako, da nam kaže svoje načrte – za prihodnje dogodke našega življenja (ki jih seveda pozna, saj jih dela!): »Svojega Obličja in svojih načrtov ne bom skrival. Resnica (Beseda!) vam bo vedno odprla svoje Srce in vam pokazala svoje načrte takšne kot so«. Načrte nam Bog razodeva po Besedi, eden od načinov so ravno sanje in videnja kot »današnja božja znamenja, ki jih Bog daje mnogim«, in ker so način, kako Bog govori, je to način, kako k človeku prihaja Beseda, prihaja od zgoraj in v dušo. A s tem duša že tudi dosega svoj cilj: »Ko je duša nosilka Besede, poseduje Boga in nebeško Kraljestvo je njeno«. Razumljivo: Beseda je Bog in Bog je Presveto Srce, ki je dom duše. Bogastvo božjega Srca spoznavamo tudi skozi Bogastvo Besede.
Dom duše je božje Srce, ne pa (materialni) svet: »Vi ne pripadate temu svetu«, pove Jezus. In pove še: »Bogastvo tistih, ki pripadajo svetu (materialistov) je zemeljsko bogastvo, v nebeškem Kraljestvu nimajo ničesar«. Oni imajo torej le bogastvo, v katerem njihove duše ne morejo najti potešitev. Da, mi danes, s pomočjo moderne tehnike, kopičimo to bogastvo in obenem še prekomerno izčrpavamo in onesnažujemo naravo. Do današnje krize okolja je prišlo tudi zaradi človekove presežnosti! Človeški pohlep ne pozna meja.
Po-moderna: zrelejši, celovitejši pogled na svet in človeka (sedanji je materialističen!). Priznati duha v fizičnem telesu in Duha v svetu, iz tega pa nujno sledi tudi naše spremenjeno DELOVANJE sredi sveta, ki pa nujno potegne za sabo tudi revolucijo v odločanju. Gre res za preseganje razsvetljenske paradigme: priznati, da Razum ne more razsvetliti teme sveta, ne more poznati dogajanja sveta, če le-to pozna Duh, človeka lahko vodi le Duh. So pa še drugi razlogi za vodstvo Duha. Če je človek (tudi) duh, naj bi najprej in najbolj iskal to, kar potrebuje duša, se pravi Boga, kar pa se tesno navezuje na iskanje njegove volje – to pa je mnogokrat spet mogoče spoznavati le s pomočjo Duha. In če se bo v življenju usmeril na to (pravo) pot (hoje za Besedo), na kateri postaja orodje Duha, mu bo tudi za telo »navrženo«, kot piše v evangeliju, ta pot je tudi varna pot, ker mu bo dogajanje sveta naklonjeno. Duh je namreč dejavnik, ki daje smer vsemu dogajanju, od njega pa zavisi sreča ali nesreča, uspeh ali neuspeh za človeka.
Z vsem skupaj se nam tako nakazuje znanje, ki lahko začne ustvarjati po-moderno: to je znanje (znanost) o Duhu, duši, božjem Srcu, videnjih… . Knjige RŽVB so nam res podarjene tudi zato – za rešitev naše dobe in za ustvarjanje nove dobe, in to znanje je večje, pomembnejše od tistega, ki je ustvarilo moderno: »Nihče ti ne more dati večjega znanja kot Jaz«. Zato se bo zgodilo naslednje: »Njihova modrost (znanost moderne) bo propadla, ko se bo srečala z mojo modrostjo«. Novoveški človek se je podal v avanturo raziskovanja sveta materije in zato tudi lastnega telesa, v po-moderni pa je na nas, da čim bolje spoznamo še Duha kot ne-materijo, nadalje dušo, videnja itd. – obsežno znanje o tem res vsebujejo knjige RŽVB.
Kako torej lahko izgleda »nova renesansa« kot prehod iz moderne v neko zrelejšo (po-pubertetno) dobo? Če je renesansa 16. stoletja, ki je prehod iz srednjega v novi vek, začela odpirati pogled v tretjo dimenzijo, se začela usmerjati k materialnemu in zunanjemu in teocentrizem začela zamenjevati z antropocentrizmom, bo za po-moderno glede na to treba izvršiti prav radikalne obrate: od antropocentrizma k teocentrizmu, od pozunanjenja k ponotranjenju, odpiranje OČI DUŠE v svet Duha, se pravi v »absolutno zgoraj in znotraj«.
