Piše: Franc Bešter
Od znanj moderne dobe niso prišle samo koristi, ampak tudi za človeka škodljive stvari, med drugim tudi enostranska podoba človeka, namreč neka podoba človeškega bitja brez duše – moderne empirične znanosti je v telesu niso našle! Vendar, pri indijski duhovni znanosti, ki ne gradi toliko na objektivnem izkustvu, ampak bolj na intuitivnem spoznanju (razsvetljenstvo je le-temu odreklo vsakršno vrednost!), je znanje, so resnice o duši nekaj temeljnega. Pri mnogih zahodnjakih pa je (zaradi prej omenjenega) vera v sam njen obstoj močno omajana.
Posledica je telesna koncepcija življenja, njena posledica pa je neka (zahodnjaška) miselnost, ki slabo ločuje med umom in duhom, med dušo in srcem, med razumom in zavestjo, oz. so te stvari slabo določene, odnos med njimi nejasno definiran. Pod »zavestjo« se npr. navadno razumeva človekovo zavestno mišljenje in življenje, kot proizvod sive možganske skorje. Pri indijski duhovni znanosti pa ne gre samo za samoumevno vero v neuničljivo, neumrljivo dušo, tam gre tudi za znanje o raznih ravneh duše in raznih stanjih zavesti. V sami zavesti se skriva že tudi možnost za razvoj »notranjega človeka«, za njegovo evolucijo iz zgolj umskega v nadumskega in duhovnega človeka, zavest, zamejena v zemeljsko, ki duše ne more potešiti, se lahko razširja v vesoljno zavest, kjer se ji odpirajo neslutene daljave in širjave, o čemer piše Šri Aurobindo: »To ni isto kot tisto, čemur pravijo zavest v moderni materialistični misli, kajti tej misli vlada znanost in tako vidi zavest samo kot pojav, ki vznikne iz nezavedne snovi in obstaja v nekaterih odzivih organizirana na zunanje reči. To pa je le nek pojav zavesti, ne sama zavest, in zato ne more dati nobenega ključa do tiste Zavesti, ki je osnovna resničnost in je prav v bistvu bivanja. Večina ljudi povezuje zavest z možgani oz. z umom, zato ker je to središče za razumsko mišljenje in umsko znanje; toda zavest ni omejena na to vrsto mišljenja oz. znanja, središče za notranjo zavest npr. ni v možganih, temveč v srcu. Če zavest usmeri na svoj poudarek navzven, pravimo, da živi v zunanjem bitju in da pozabi na svoj notranji um ter najbolj notranje dušno. Če gre navznoter, če svoj osredinjajoči poudarek prenese tja, pozna sama sebe kot notranje bitje ali, še globlje, kot dušno bitje. Če se iz telesa povzpne na tiste ravni, kjer se jaz čisto naravno zaveda svoje širjave in svoje svobode, sama sebe spozna kot Jaz in ne kot um, življenje ali telo. Zato je treba zbrati zavest v srcu ali v umu, da bi lahko prodrli navzgor. Zavest ni le sposobnost, da vemo za samega sebe in za stvari, temveč je tudi dinamična sila oz. energija ali ima energijo.
Zavest navadno istovetijo z umom, vendar je umska zavest le človeški razpon zavesti in sploh ne izčrpa vseh mogočih območij zavesti. Obstajajo tudi območja zavesti nad in pod človeškim razumom zavesti, s katerimi nima navadno človeško bitje nobenega stika in se mu zdijo nezavedna – nadumska ali prekumska in podumska območja. Treba je premostiti prepad med umom in nadumom, odpreti zaprte prehode, utreti poti za vzpenjanje in za spuščanje tam, kjer je zdaj praznina in tišina. To je mogoče doseči samo s trojno preobrazbo: najprej mora priti do dušne spremembe, da naša celotna sedanja narava postane orodje duše. Potem mora priti duhovna sprememba – da se višja luč, vednost, moč, sila, blaženost, čistost spustijo v celotno bitje, celo v najnižje skrivne kotičke življenja in telesa, celo v temo naše podzavesti. Nazadnje se temu mora pridružiti nadumska preobrazba – priti mora do vzpona v nadum in do tega, da se nadumska zavest spusti v naše celotno bitje in našo naravo ter ju preobrazi.
Razvoj duhovne zavesti je izredno obsežna in zapletena zadeva, v kateri se lahko pripetijo vse mogoče stvari, pri vsakem človeku je tudi drugačen glede na njegovo naravo. Bistvena je ena sama stvar: notranji klic in teženje ter vztrajnost, da mu vselej sledimo, ne meneč se za to, koliko časa vzame in kakšne so naše težave ali ovire, zato ker ne bo nič drugega potešilo duše v nas. Vsem jogijskim potem je skupno tudi »gibanje gor in dol«, menjavajo se stanja luči in stanja teme, včasih celo nepredirne in dolgotrajne teme. Tisti, ki imajo okultna izkustva, pridejo v obdobja, ko vsa izkustva prenehajo in je celo videti, kakor da so za zmeraj končana. Te menjave izhajajo iz narave človeške zavesti in niso dokaz nesposobnosti ali vnaprej usojene neuspešnosti. Temu so vedski mistiki pravili »dan in noč«.
Doživetje notranjega uma: notranji um je duhovni um in je nad občajno človeško umsko inteligenco. Naše misli v resnici sploh ne nastajajo neodvisno v nas samih v tem malem miselnem stroju, ki mu pravimo naš um; dejansko prihajajo k nam iz brezmejnega umskega prostora ali etra kot umski valovi ali valovi umske sile, ki nosijo neki pomen, ki dobi obliko v našem osebnem umu, ali kot že izdelane miselne tvorbe, ki si jih prilastimo in jih vzamemo za svoje. Naš zunanji um je za ta proces navadno slep; ko pa se prebudi notranji um, se ga lahko zavemo. Notranji um je nekaj silno širokega, sili v neskončnost in se nazadnje zlije z neskončnostjo vesoljnega uma. Kajti čeprav imajo ti notranji umski prostori svoja obzorja, se v resnici raztezajo preko teh obzorij – v brezmejnost. Ko se prebijemo iz ozkih meja zunanjega fizičnega uma, začenjamo notranje videti in čutiti to silno širjavo, končno pa to vesoljnost in to neskončnost prostora, lastnega samemu umu. Misli sploh niso bistvo umskega bitja, so le neka dejavnost umske narave.
Supramentalno – najvišji med temi vrhovi ali višavji zavesti, leži visoko nad možnostjo, da bi ga prikazali s kakšnim zadovoljivim umskim orisom, ter nad katerim koli dosegom umskega zrenja in umskega opisovanja. Celo ko bi ugledali te višave zavesti ali si jih lahko predstavljali s pomočjo nekakšnega razsvetljenja, bi bil potreben drugačen jezik, kakor so revna abstraktna poimenovanja, s katerimi si pomaga naš um. Tako kakor so vrhovi človeškega uma zunaj dosega živalskega dojemanja, so tudi gibanja naduma zunaj dosega običajnega človeškega umskega dojemanja. Um lahko ugane samo kak odsev tiste resnice, pravice in neizmernosti, ki je domače kraljestvo svobodnega Duha. Nadum je stopnja bivanja onkraj snovi, življenja in uma, in kakor so se na zemlji pojavili snov, življenje in um, se mora v neogibnem poteku stvari v tem svetu snovi pojaviti tudi nadum. Dejansko je neki nadum že tukaj, toda zavit, skrit za to vidno snovjo, življenjem in umom ter ne deluje še neposredno in v svoji lastni moči. A razodetje naduma in njegove zavesti je torej neizogibno, prej ali slej mora priti do njega v tukajšnjem svetu.«
