13.4 C
Ljubljana
sreda, 28 septembra, 2022

(PISMO BRALCA) Zaupanje v znanost

Piše: Franc Bešter

Zanimivo (in tudi mene preseneča), da se je ob pojavu virusa in cepiv v tej civilizaciji (Zahoda) pojavilo toliko proticepilcev. Razlogov je seveda več, veliko, tukaj se ne morem ukvarjati z vsemi, omenil bi le enega: izguba zaupanja v znanost.

Izguba vere vanjo je civilizacijski problem. Najprej: kaj se v tej kulturi večina predstavlja pod »znanost«? Empirično, tisto »eksaktno«, kjer so stvari opisane s formulami in dokazane z eksperimenti.

V 19. in tudi 20. stoletju je bila ta Znanost neka nova religija. To je gotovo posledica dejstva, da je bil to čas velikih odkritij, orjaških korakov naprej (v raziskavi materije), in posledično so sledili tudi veliki izumi v tehniki. Mnogi so takrat mislili, da nas bo ta razvoj odrešil, da bo rešil vse naše probleme. Pokazalo pa se je, da ta »napredek« neštevilne probleme tudi generira.

A ne gre samo za to. Tu bi rad izpostavil še nekaj: z metodo te znanosti ni mogoče priti do resnice o ustroju (zgradbi) materialne narave. Večina pa si je dolgo predstavljala, da je to mogoče. Da so npr. fizikalne enačbe pravi naravni zakoni, ali celo, da smo z znanstveno metodo o naravi spoznali že praktično vse, kar je o njej mogoče spoznati, da o njej, vsaj v principu, vemo že vse.

In kaj je s to metodo (eksperiment, objektivno opazovanje, merjenje) mogoče zares spoznati?

Ko se lotimo preučevanja narave s to metodo, vzamemo določene stvari iz nje, določimo način eksperimentiranja z njimi, pogoje opazovanja in merjenja. Kaj merimo, kaj je merjenje? Z eksperimenti ugotavljamo kvalitativne lastnosti dejavnikov, vključenih v eksperiment, z merjenjem v tem procesu pa njihovo velikostno soodvisnost. Merjenje je postopek, s katerim povečamo natančnost opazovanja velikosti (količin). Enačbe niso naravni zakoni, ampak abstrahirani rezultati eksperimentov. Na dlani pa je, za kaj je takšno izkustvo in takšno znanje najbolj primerno: za izumljanje in izgradnjo Orodij (tehnike). Tam namreč delamo z raznimi pojavnimi oblikami materije, tam potrebujemo podatke o njihovi velikostni soodvisnosti, in tam se tudi, kot v pogojih eksperimenta, stvari odvijajo periodično in kontrolirano. Manj pa je zato ta spoznavna metoda primerna za spoznavanje delovanja živih organizmov in za spoznavanje resnice o dogajanju sveta.

Ta znanost zahteva »dokazovanje«, in tu je merjenje ključnega pomena. Da nekaj sploh lahko merimo, pa moramo na nek način opazovati. Tu pa so se tej znanosti postavile hude omejitve, tako glede notranje strukture materije (elementarni delci) kot glede največjega (vesolje). Sicer pa: ali ni iracionalno pričakovati, da bo neka spoznavna metoda vsemogočna, da nikoli ne bo zadela ob omejitve?!

Ljudje so to začutili, in tudi zato so izgubili zaupanje v znanost.

Franc Bešter, Zg. Besnica

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine