Piše: Franc Bešter
Pogled skozi meritve
Človek moderne dobe je začel pristopati k svetu z merjenjem, in začel verjeti le v tisto, kar je dokazano (dokazljivo) na ta način. Merjenje: ugotavljanje velikosti, količin, se pravi, da človek te dobe gleda na svet predvsem skozi to (količinsko) prizmo. In tako s tem spremlja tudi sedanje podnebne spremembe: pošilja odprave na arktiko in satelite v orbito Zemlje, v namen opazovanj in meritev. Da, tu gre za fiziko atmosfere. Zelo kompleksen problem, za preučevanje tega zapletenega sistema sta to leto dva fizika prejela Nobelovo nagrado.
Ustroj sveta, dogajanje sveta: oboje je globoko medsebojno odvisno, in moderni človek verjame, da je s svojimi znanostmi sposoben priti do resnice o tem. Do resnice je mogoče priti s pomočjo meritev, številk, enačb, formul, saj s to metodo odkrivamo naravne zakone takšne kot so. Sicer je v živi naravi, zlasti v človeški družbi, s to metodo teže priti do merljivih rezultatov, a kjer se le da, se tudi tu skušajo stvari opisovati s formulami, grafi itd. .
Priznati moramo, da ta metoda ne zmore vsega, in da ustvarja neko zelo enostransko podobo sveta in dogajanja v njem – predvsem zato, ker je pri njej poudarek na količinah, številkah, ugotavljanju abstraktnih odnosov, računanju… . Zakaj potrebujemo resnico o dogajanju sveta? Ker to dogajanje ključno vpliva na uspeh (izid) naših delovanj v svetu, in naša delovanja vplivajo na to dogajanje. Zagovarjam stališče, da s pametjo in modernimi empiričnimi znanostmi ni mogoče priti do resnice o tem. In da je pogled na dogajanje skozi prizmo teh znanosti zelo enostranski. Iz tega sledi, da bi bilo dobro pogledati na svet bolj celovito. Ali obstaja kakšna spoznavna metoda, ki to omogoča?
Celovit pogled
Svet in dogajanje v njem vsekakor gradijo in pogojujejo tudi dejavniki, ki niso dostopni čutilom, ki niso merljivi, nedostopni tudi vsem našim napravam, a kljub temu obstajajo in delujejo. Pri svojem odločanju sredi sveta bi jih zato morali priznati in poznati, vendar so nedostopni metodam naših znanosti. Nemogoče bo razumeti svet in dogajanje v njem, če na svet ne bomo pogledali celovito, tudi skozi moderni znanosti nedostopne dejavnike. Vidim pa samo eno pot, eno metodo za spoznavanje teh (nevidnih, ne-merljivih) resničnosti – to je pot verjetja v razodete resnice o njih. Vremensko dogajanje, na katerega smo danes usmerili našo pozornost (zaradi podnebne krize), pa je seveda tudi del celote tega dogajanja sveta, še več, brez večje težave ugotovimo, da to dogajanje v atmosferi, nad našimi glavami, ključno določa vse dogajanje na tleh, na Zemlji, tako v neživi kot živi naravi in človeški družbi.
Razodete resnice o svetu (naravi) bom jemal iz Svetega pisma, iz njih pa npr. sledi, da materialna narava ne deluje neodvisno, podrejena je neki višji Volji (Oblasti): »Vse se dogaja po moji (božji) volji«. Iz te resnice sledi, da na svetu no slučajnega dogodka, in da tudi nič ne obstaja slučajno, saj je vse nastalo po nekem dogajanju. Bodimo pozorni na besedico VSE: tu ni delitve na pomembne (velike) in nepomembne (malenkostne) dogodke – VSAK dogodek se zgodi po neki višji Volji, zato pa moramo tudi na vremensko dogajanje pogledati skozi to prizmo. Tudi, kar se dogaja na tem področju, se dogaja po volji Boga: po tej volji pihlja vetrc ali divja mogočen, uničujoč orkan, po tej volji pritiskata vročina in suša, po tej volji rosi dež ali padajo nalivi, ki delajo poplave, po tej volji pride debela toča, ki vse potolče, ali udarjajo strele, ki zažigajo.
VSAK dogodek se zgodi po volji Boga. Iz tega sledi, da bomo celovitejši pogled na svet (naravo) imeli le, če bomo Boga sploh priznavali, in potem od njega razodete resnice. Njegova volja: se zgodi, KER On tako HOČE, in se zgodi, KAKOR On hoče, iz tega sledi, da se tudi te naravne nesreče, ti današnji vremenski odkloni dogajajo na ta način. Res, da se dogajajo zaradi nas, zaradi izpustov CO2, kot to danes razumemo, vendar bi Bog, ki je »Vsemogočni«, to lahko preprečil. Tega ne preprečuje, ali iz tega sledi, da nas hoče s tem kaznovati – zaradi naših grehov?
Duh in materija
Če izhajamo iz Svetega pisma (torej iz razodetih resnic o tem), je to res. V stari zavezi jasno piše, da Bog pošilja kazni nad ljudstvo, ki se pokvari, ki odstopi od božjih zapovedi itd.: »Svojim oblakom bom prepovedal deževati nad tabo, sejal boš pa ne žel, udarim te s kugo in egiptovskimi šibami…«. Iz teh resnic sledi, da deizem (nauk, po katerem je Bog svet ustvaril in ga pognal v tek, a se potem ne vpleta več vanj) nima prav. Bogu ni vseeno, kaj se na ustvarjenem svetu dogaja, On posega v svet, deluje na svet, grešna delovanja ljudi kaznuje na razne načine, tudi z vremenskim dogajanjem.
Bog deluje, deluje tudi v svetu in na svet. Če »se vse dogaja po njegovi volji«, sledi, da se vse dogaja po njegovih načrtih in njegovem delovanju. Tu smo pri Sveti Trojici: Bog je Oče, ki je Stvarnik, in je Sin (Beseda, Logos), in je Sveti Duh. Ker se stvarjenje še vedno dogaja, Bog pa ustvarja po Besedi, sledi, da Bog deluje po svoji Besedi oz. kot Beseda, kot Beseda dela načrte za svet in te načrte kaže (razodeva) kot Beseda. Bog kot Beseda deluje v Duhu, če deluje na svet, sledi, da mora ta svet prežemati Duh, v srce materije vstopa Duh kot ne-materija. Na ta način moramo fiziko (atmosfere) nadgraditi (dopolniti) z metafiziko, da bomo dogajanje v njej lahko bolje razumeli.
Dogajanje v atmosferi poganja energija, prihajajoča s Sonca: ona ustvarja temperaturne razlike, ki poganjajo vetrove, ona segreva oceane, da izhlapevajo, kar ustvarja oblake, ki prinesejo dež… . Tu gre torej za materialne energije v smislu W= 1/2mv2. Toda kje je potem tu delovanje Boga in dogajanje po njegovi volji? Duh »napolnjuje« svet, Duh vstopa v notranjost materije, ki gradi svet, Duh kot »Prst Boga« se torej dotika vsake molekule atmosfere. Duh je zelo nežna živa sila, kot živ in večno delujoč, in to delovanje je skrito, neopazno, a njegova neskončna moč je v tem, da deluje v vsaki točki in neprekinjeno. Materialne energije so »motor« dogajanja v atmosferi, Duh je »volan«: On daje temu dogajanju smer, določa, v katero smer se bo neko dogajanje prevesilo, za kar tudi ni potrebnih veliko sil, energij, zadostuje stalno, neprekinjeno delovanje nežne sile v srcu materije, v neki smeri. A Bog lahko na ta način usmerja vremensko dogajanje tako, da je za ljudi ugodno ali neugodno, in temu pravimo »blagoslovi« in »prekletstva«.
Delovanja ljudi in vreme
Iz tega sledi, da moralna ali nemoralna dejanja ljudi (človeštva) vplivajo tudi na vremensko dogajanje. Naravne nesreče in katastrofe prihajajo tudi zaradi naših grehov. Duh, ki napolnjuje svet in usmerja vremensko dogajanje, VSE vidi, vse sliši in vse začuti, Duh kot Prst Boga in kot silno občutljiva živa sila se na vse odziva, tudi na grehe človeštva. Kot Prst Boga: kot Prst brezmejne Moči, ki Zemljo (materialni svet) drži v temeljih.
Se pravi: na te nesreče, ki danes pritiskajo na nas (na podnebne spremembe) moramo nujno pogledati bolj celovito, ne zgolj skozi prizmo naših empiričnih znanosti (meritev itd.), pogled nanje bo treba dopolniti še s to meta fiziko, iz tega celovitejšega pogleda pa izhaja, da v boju s podnebno krizo ne bo zadostovalo samo omejevanje izpustov CO2, morali bomo tudi v temelju spremeniti svoje življenje.
Znanost in tehnika: največja dosežka moderne dobe, ki seveda nista mogla biti brez negativnih učinkov na naravo in družbo. Tehnika je pregrela atmosfero Zemlje in s tem povzročila podnebno krizo. Vendar so te naravne nesreče, ki prihajajo nad nas zaradi nje, če izhajamo iz prej opisanega, hujše tudi zaradi določenega delovanja Duha – vremensko dogajanje ni samo rezultat delovanja materialnih energij, ampak tudi delovanja Duha, ki nad nas pošilja prekletstva – odraz božje jeze. Ta pa je posledica nemoralnosti, ki se dogajajo na Zemlji, ta je posledica velikega odpada od vere, ki je sad racionalizma, se pravi moderne znanosti. Ta (tehno)znanost res vodi v ateizem.
Tako se nam te (naravne) nesreče na Zemlji pokažejo kot sad obojega, tako znanosti kot tehnike te dobe.
Franc Bešter, Zg. Besnica
