Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Kakšen režim imamo pravzaprav pri nas? S formalno-pravnega vidika vsekakor demokratičnega. Zadnje čase pa imam občutek, da drsimo nazaj v totalitarizem. Ali pa smo se iz njega sploh kdaj resnično izvlekli? Ali se ni pri nas komunizem, ki smo ga živeli pol stoletja, v tem času tranzicije samo potuhnil, ki pa zadnje čase, glede na številna znamenja, spet dviga glavo (rdeče proslave, poskusi ukinjanja svobode govora…)?
Komunistična ideologija je ostala, glede tega se ne smemo slepiti, spremenjene zunanje forme, barve, imenovanja – vse to nas ne sme zavesti. Ostala je tudi zato, ker brez ideologije človek pravzaprav ne more živeti, potrebuje jo kot miselno matrico, po kateri vsakodnevno deluje, in ker so (iz znanih razlogov) mnogi izgubili vero, so se oprijeli ideologije. Komunistična ideologija je totalitarna, kot sta bila totalitarna tudi nacizem in fašizem, in vzpostavljala je totalitarne režime, komunistični totalitarizem se je zlomil predvsem zato, ker je bil tehnološko nerazvojen. Tehnološki razvoj in sistem, ki na ljudi stalno vrši nek pritisk – to ne gre skupaj!
Komunizem se je, pod pritiskom tehnološke prevlade Zahoda, zlomil, a ostale so strukture, ki jih je postavil, ostal je nek družbeni sloj, ki hoče ohraniti privilegije, ki jih je užival v tem sistemu. In ostala je ideologija, ki se ima za »najnaprednejšo« – ker je »znanstvena«. Del te ideologije pa je doktrina permanentnega boja za Oblast – le-ta je komunistom sveta, oni hočejo popolno (totalno) Oblast, brez tega prenehajo obstajati. A silnice sveta koncem osemdesetih so jih prisilile v procese demokratizacije, v sistemu demokracije pa oblast nikoli ni »totalna«, je zrelativizirana – zaradi političnega pluralizma in volitev. V tem sistemu je oblast treba deliti z drugimi strankami, in stranke na oblasti tu niso za vedno: volivci jih na volitvah lahko zamenjajo. Tako so se komunisti znašli pred neko hudo dilemo in svojevrstnim zgodovinskim izzivom: kako znotraj formalno demokratičnega sistema ohraniti svojo totalno Oblast.
Vsekakor je treba ustvarjati videz demokratičnosti (če je demokracija zagotovljena z ustavo!), zato je partija dovolila tudi opozicijo, a le-ta je bila že od samega začetka skrbno nadzorovana, in zelo je pazila, da ne bi pridobila preveč politične moči. Opozicija ves ta čas tranzicije ni imela kapitalske in zato ne medijske moči, zato boj za oblast (za glasove volivcev) še nikoli ni bil enakopraven in volitve ne poštene. Omrežja realne politične moči, podedovana od komunizma, izvajajo svojo Oblast preko levih strank, kar je zadnjič v intervjuju priznal tudi Borut Pahor. A tu nas ta »pluralizem« ne sme zavesti, niti te zunanje forme in imenovanja: po svojem notranjem bistvu (po stanju duha in miselnosti) so komunistične, kar se zadnje čase kaže npr. v raznih totalitarnih izpadih v parlamentu. Poskusi omejevanja svobode govora. Da, totalitarizem te svobode ne prenese, ker ne prenese resnice (duša komunizma je laž) in ker ta svoboda prinaša politični pluralizem, ki ga totalitarizem spet noče. Zato, dokler ta svoboda (govora) ne bo zares zagotovljena – in ta se nujno mora pokazati tudi v pluralnih medijih, v uravnoteženem medijskem prostoru – ne bomo mogli govoriti o resnični demokraciji. Pri nas imamo zaenkrat le nek čuden hibrid.
