Piše: Siniša Germovšek
Naravne nesreče (potresi poplave, plazovi, požari, suša, toča, žled…) so postale stalnica in povzročajo veliko škodo. Odprava posledic je vedno bolj zahtevna, zato bi morali v obstoječem zakonu za odpravo posledic naravnih nesreč (ZOPNN) definirati ključne zadeve: sprememba občinskih prostorskih načrtov, status oškodovanca, status pripadnikov interventnih služb, posojila s fiksno obrestno mero, odpis obveznosti, nadomestila za preživetje do vzpostavitve stanja pred naravno nesrečo in še kaj bi se našlo.
V aprilu sem ob 25-letnici velikonočnega potresa v Posočju zapisal: »Ne glede na obseg naravne nesreče se pri odpravljanju posledic ponavlja značilen vzorec. V prvi fazi, recimo ji čustvena, poplavlja sočutje, tečejo potoki solz in dežujejo obljube kako bo solidarnost neomejena in bo omogočila hitro in učinkovito pomoč in obnovo. Potem sledi druga, imenujmo jo birokratska faza, ko se, ker ni denarja, na vse možne načine zavlačuje in pridobiva na času, z vedno novimi idejami katere ukrepe, pravila igre in papirje je potrebno doreči in vpeljati, preden pridejo na vrsto izvajalci. V tretji fazi pa nastopijo plenilci, ki olupijo v naravni nesreči prizadete do gole kože in jih pri tem ni prav nič sram.«
Kaj narediti in kako ukrepati, da obnova po avgustovski poplavi, ne bo šla po enaki poti in se ujela v past neučinkovitosti in zlorab. Nesporni cilji obnove po letošnjih poplavah so zagotovitev poplavne varnosti, vzpostavitev gospodarske dejavnosti v enakem obsegu in čimprejšnja vselitev v obnovljene, nadomestne in nadomestitvene objekte. Uresničiti zastavljene cilje je možno samo s povsem drugačnim sistemom obnove kot je bil v potresni obnovi (PO). Izločiti se morajo vsa izhodišča, ki so bila v škodo oškodovancem, spremeniti pristop in način dela, zagotoviti enakost pred zakonom, skrajšati postopke, preprečiti nenamensko porabo sredstev in različne zlorabe.
Naravne nesreče so izreden oziroma izjemen dogodek, zato so pri odpravi posledic upravičena in nujna izjemna ravnanja, ukrepi in obravnava. Na podlagi izkušenj iz potresne obnove navajam zadeve, ki se nikakor ne smejo ponoviti in pobude, ki bi morale najti mesto v sistemu obnove po poplavi.
Financiranje in odprava posledic po poplavi bo zahtevna, težka naloga in obveza in bo trajala še dolga leta. Predvsem zato ker denarja ni in se mora vložiti veliko energije, da se finančna sredstva pridobijo. V prvi vrsti je potrebno maksimalno izrabiti ugodna tuja sredstva, preudarno uporabiti vse lastne rezerve in resurse in na koncu, če je nujno, naložiti solidarnostni davek, ki mora biti nakazan neposredno v sklad za odpravo posledic po poplavi.
Poseben sklad za odpravo posledic poplave – je že predviden, kar je zelo pozitivno, vendar se morajo določiti natančna pravila in pogoji porabe namenskih sredstev. V PO je bil uveden davek, poznan kot posočnina, ki so ga plačali vsi državljani, ki pa je končal v državnem proračunu za mašenje proračunskih lukenj, likvidnega denarja za plačilo obnovitvenih del pa ni bilo!
Likvidna sredstva – morajo biti nemudoma zagotovljena v skladu za obnovo, saj se morajo izvedeni interventni ukrepi in sanacijska dela plačati v razumnem roku. Za neplačila niso krivi postopki ampak dejstvo, da dosedaj govorimo le o zneskih na papirju, denarja za izplačila pa ni. Tudi plačilni roki za obnovitvena dela morajo biti v skladu s predpisi in dosledno spoštovani, v kolikor pa ne bodo zagotovljena likvidna sredstva, se bo ponovila žalostna farsa iz PO, ko je bilo rečeno, »da je res, da je država počasen, vendar pa zanesljiv plačnik.« V resnici so bili izvajalci plačani šele čez pol leta ali osem, devet mesecev; DDV pa so morali poravnati v zakonitem roku ob izstavitvi računa in veliko majhnih podjetij se je znašlo v veliki stiski, nekatera so tudi propadla.
Občinski prostorski načrti (OPN) – skrajšati postopek na največ dve leti, tako da se skrajša čas soglasjedajalcev in zagotovi prednostna obravnava za prizadete občine, zato ker večina obstoječih OPN-ejev ne velja več, ker je uničeni prostor popolnoma spremenjen in ne bo nikoli več takšen kot je bil pred poplavami.
Status oškodovanca – ni ustrezno definiran in dorečen. V praksi oškodovanca pogosto obravnavamo kot da se mu ni nič zgodilo in še naprej plačuje davke in druge obveznosti, tudi solidarnostni davek, ki je uveden njemu v pomoč. Bistvene razlike med njim in neprizadetim občanom ni, čeprav je izgubil vse in nima nič. Smiselno in logično bi bilo, da se mu v času do odprave posledic odpišejo vse obveznosti (plačilo položnic, stanovanjska posojila, davki…), za posojila najeta za odpravo posledic poplave, pa se določi fiksna obrestna mera, saj jih oškodovanci ne jemljejo po svoji želji ampak so v to prisiljeni.
Poslovni subjekti – za čas ko zaradi višje sile ne morejo obratovati, se jim odpišejo obveznosti in zagotovi nadomestila za plače zaposlenim!
Status pripadnikov interventnih služb – gasilci, civilna zaščita, prostovoljci morajo imeti urejen odnos z delodajalci in zagotovljeno dodatno plačilo, saj se prostovoljni del konča po določenem času (48 ur), naprej pa je garanje in težaško delo, ki mora biti plačano.
Enakost pred zakonom in pravna varnost – dolgotrajna obnova ne sme bolj obremeniti oškodovance, ki pridejo pozneje na vrsto za obnovo, zato jim mora biti zagotovljena enakost in ne smejo biti obremenjeni s stroški, ki jih pridelajo inflacija, podražitve, različni poračuni in jih mora pokriti solidarnostni sklad.
Obnova in gradnja brez DDV – nenavadna je logika, da država zagotavlja nepovratna in povratna sredstva, hkrati pa takoj zaračuna DDV, torej na eni strani da in na drugi takoj vzame nazaj in temu bi težko rekli solidarnost.
Neodvisen nadzor – strogi nadzor nad porabo namenskih sredstev ter nad ceno obnove mora biti večstopenjski in ne sme dopuščati odklonov, špekulacij, malverzacij in drugih stranpoti. Iluzijo, da tokrat ne bo dobičkarjev, plenilcev in raznih barabij, moramo takoj odmisliti, zato mora biti nadzor suveren in temu primerno organiziran in nikakor ne sme biti znotraj Državne tehnične pisarne.
Državna tehnična pisarna (DTP) – je temelj obnove, vendar mora imeti popolnoma drugačen koncept in način dela kot je bil v PO. DTP mora delovati z zadostno mero empatije in biti z in za in ne nad oškodovanci, ki morajo biti skupaj z lokalno skupnostjo enakovreden partner, saj najbolje poznajo svoje okolje in možnosti in morajo aktivno sodelovati v vseh fazah obnove in soodločati. Ker bo imela DTP pri določanju in izvedbi obnove odločilno besedo, ne more in ne sme nadzorovati samo sebe in kvaliteten nadzor mora biti organiziran izven DTP. V PO oškodovanec ni bil aktivni investitor ampak zgolj podpisnik pogodb (gradbena, posojilna…) brez bistvenega vpliva na njihovo vsebino. Praviloma ni o ničemer odločal ali soodločal, istočasno pa je bil kot podpisnik pravno-formalno odgovoren za kršitve pogodb (prekoračeni plačilni roki ipd.). Nadzor je bil na plačilni listi DTP, zato je deloval v njenem interesu.
Enostavni, razumljivi postopki – da lahko vsak oškodovanec sam izračuna stroške obnove in obveznosti, spremlja obnovo in jo nadzoruje. V PO so uvedli, z različnimi formulami kompliciran sistem, ki je večini onemogočil uvid v bistvo zakonskih določil in spremljanje postopkov in obnove.
Cena obnove – mora biti nadzorovana in gradnja in obnova morata biti primerljiva s tržnimi cenami. Odstopanje mora biti utemeljeno, v slučaju samovolje in neupravičenosti pa sankcionirano. V PO so bile cene za 30% in več višje kot so bile cene izven potresnega območja. Izstopale so cene projektov, ki so bile trikrat višje od tržnih cen! Posebna zgodba je bilo rušenje objektov, katerih cene so skočile v nebo, najvišja postavka so bili gradbeni odri, koliko jih je bilo pri rušenju v resnici postavljenih ni podatkov, jaz se ne spomnim nobenega!
Izraba vseh zmožnosti – pri tako obsežni škodi morajo biti v odpravo posledic in sanacijo vključeni vsi potenciali, ki jih premoremo in so na voljo. V PO so strogo prepovedali »samograditeljstvo«, kar se je nanašalo na slovensko, tudi posoško tradicijo gradnje s pomočjo sorodnikov, sodelavcev, prijateljev. Na takšen način je bil oškodovanec izločen iz udeležbe pri obnovi tudi če je bil sam ali kdorkoli v njegovem krogu kvalificiran za določena dela, ali je razpolagal z materialom, prevoznimi sredstvi (traktor, tovorno vozilo…), kar je močno podražilo obnovo, kvaliteta nekaterih izvajalcev pa je bila daleč od prepovedane »samograditeljske«!
Moratorij na vračilo posojila mora biti dejanski in se do koriščenja posojila glavnica ne sme obrestovati in se ne sme obračunavati bančnih stroškov! Moratorij za odplačevanje posojila mora trajati dokler se ne začne izvajati gradnja oziroma obnova. V PO so se posojila v času moratorija obrestovala, redno so se obračunavali bančni stroški in glavnica se je lepo odebelila.
Obnova po poplavi bo uspešna, če ne bodo ponovljene napake iz PO in bo skupen projekt vseh deležnikov, tudi oškodovancev, ki morajo imeti pravico in možnost odločanja o svoji usodi, predvsem pa se jim ne sme naložiti bremen, ki jih ne bodo zmogli!
