Piše: Franc Bešter
Po nekem razvoju je ta civilizacija (Zahoda) postala predvsem kultura VRO, v prejšnjem članku sem skušal nakazati, kaj je človek v tem razvoju (zaradi tega razvoja) tudi izgubil, in kateri so bili tisti negativni učinki na družbo. Da je ta razvoj pustil za sabo razklano družbo, da so ta razcep (konzervativci – progresivci) povzročila ravno VRO.
Sedanje stanje v civilizaciji je nedvomno posledica tega razvoja, neke preteklosti, in tako eni kot drugi gledajo na to stanje zelo različno. Ali je ta civilizacija propadla, ali je v trenutni krizi, ali doživlja celo svojo kulminacijo? Priznati si moramo, da smo večinoma pogojeni z velikim pozunanjenjem in z nekim pojmovanjem civilizacije, po katerem je ona stanje čim višjega materialnega blagostanja, čim večjih materialnih udobnosti in možnosti uživanja, zabav, potovanj… . Nedvomno podobno gledajo tudi »progresivci«, in s tega vidika civilizacija ni propadla in nima smisla razmišljati o neki novi obliki kulture.
Konzervativci, ki sicer ne zavračajo pridobitev moderne, a jim veliko pomenijo tudi vsi prejšnji dosežki civilizacije, umetnost, krščanstvo, urejenost, sploh kultura, gledajo na to bistveno drugače, zanje civilizacije ni brez tega, zato na progresivce, ki jim je vse to odveč, nesmisel ali celo v napoto, gledajo kot na uničevalce civilizacije. Zaradi tega idejnega razcepa sta se v kulturi pojavila tudi dva koncepta, dve viziji nadaljnjega razvoja. Progresivci želijo tisočletne dosežke in vso tradicijo celo izničiti, ker si predstavljajo, da brez tega ne bo mogoče graditi »novi svetovni red«.
Kdo ima prav?
Od pogleda na sedanje stanje je odvisno, kako bomo delovali naprej. Zagovarjam tezo, da današnje stanje v kulturi označujejo mnoge negativnosti, ki so posledica razvoja VRO, njihove uporabe, življenja z VRO (Visoko Razvita Orodja!), kar sem opisoval v predhodnem članku. Gledano s konzervativnega vidika so ti pojavi in procesi povzročili veliko degradacijo dejavnikov, ki resnično, trajno civilizacijo izgrajujejo, se pravi vere (krščanstva) in kulture (umetnosti). Človek je izgubil dejavnik, ki naj ustvarja nek red, urejeno družbo, ter hrani, bogati in izgrajuje njegovo dušo – v vsem tem vidim notranje bistvo prave civilizacije, ker je to propadlo, je Zahod postal kultura kaosa, duhovne lakote in teme, celo duhovne smrti, a zaradi prej navedenih pogojenosti (pozunanjenje, neko pojmovanje civilizacije) večina tega propada ne opazi in tega tudi ni sposobna. Civilizacija je propadla, ne da bi opazili njen propad. Oziroma: stanje v civilizaciji je mnogo slabše, kot si večina njenih pripadnikov predstavlja. A če propad (s)poznamo in priznamo, se pojavi tudi zahteva po graditvi nečesa novega, sredi tega propada. Sicer imajo tudi progresivci to idejo (»New World Order«), a oni to nameravajo začeti z uničevanjem tradicij in dosežkov Zahoda. Zanje je višek civilizacije napredek Znanosti in Tehnike, materialna blaginja, gradnja nebotičnikov, uživanje in Denar, in jim je drugo (preteklost, tradicija) moteče in odveč.
Tukaj navajam oseben pogled, ki ni »progresiven«: treba bo nekaj novega, vendar to lahko samo na temelju prejšnjih dosežkov. Trajne civilizacije ni mogoče graditi brez nekega reda, urejenosti, zato mislim, da je njeno notranje bistvo lahko samo nek duhovni temelj, gradnja brez tega je gradnja babilonskega stolpa, katerega zidava se bo slej ko prej ustavila in ki se bo verjetno slej ko prej podrl. Ravno takšen stolp danes gradijo progresivci – svet brez Boga, ob vsem zunanjem blišču svet nereda in ruševin v dušah ljudi, svet notranjega opustošenja. Mnogi zato danes ugotavljajo, da je na svetu postalo »vse narobe«.
Džungla umetne narave
Umetna narava: ustvarjanje takšne narave so spet povzročila (omogočila) VRO, na več načinov, iz več razlogov. Glavni je industrija, ki je seveda ni brez VRO, okrog nje so se začela graditi stanovanjska naselja, in VRO so omogočila tudi gradnjo modernih nebotičnikov. Temu so se seveda pridružile še druge stvari, npr. trgovine, kulturne ustanove, upravna središča… . Na kratko: VRO so sprožila procese praznjenja podeželja in vedno večjo koncentracijo ljudi v velemestih, danes so to že mega-polisi z 10, 20, 40 milijonov ljudi! VRO so človeka odtrgala od resnične narave in ga prestavila v to umetno naravo velemest. Sicer pa »neokrnjene« narave, nepoškodovane od človeka na tak ali drugačen način, praktično ni več, VRO naravo nasploh, vsak dan znova, še dodatno uničujejo.
Izguba stika z naravo – velika izguba za človeka! Namesto v resnični naravi danes milijarde živijo v umetni naravi, ki je džungla velemest. Zakaj »džungla«? Zaradi izgube vere živijo sredi kaosa in moralnega razkroja, in je zato takšno življenje dokaj negotovo, lahko celo nevarno. In te džungle ne ustvarjajo drevesa in ptice in zveri, studenci in reke, ampak stolpnice in reke avtomobilov in slike ter zvoki z ekranov. In hiter tempo življenja. In človek v tej džungli je postal dokaj izgubljen, brez neke gotovosti, opore in usmeritve v življenju.
Enostranost te kulture
Na civilizacijo gledam s »kozervativnega« vidika, progresivni se mi zaradi prej omenjenega zdi zmoten, prepričan sem, da je trajno kulturo mogoče graditi samo na duhovnem temelju. S tega zornega kota pa je Zahod notranje propadel, razpadel (z vidika reda v družbi in duhovnega stanja v ljudeh). Ta propad je v veliki meri posledica nekega enostranskega razvoja (predvsem v smeri razvoja VRO), in če to civilizacijo smatramo za propadlo, iz tega sledi, da moramo začeti z nečim novim, način, kako bomo začeli, pa je odvisen od okoliščin – te pa je ustvaril ta razvoj, kar sem opisoval že v prejšnjem članku, deloma tudi v tem. Sedanje stanje v tej civilizaciji (v džungli umetne narave) označujeta med drugim racionalizem in materializem, vanju sta nas zapeljala znanost in tehnika, a to dvoje vodi v ateizem, to brez-boštvo pa v ta (notranji) propad. To »novo« moramo torej začeti graditi v razmerah kaosa v družbi in opustošenja v dušah, in sredi džungle umetne narave, ki jo ustvarjajo VRO. Način, kako bomo ustvarjali novo obliko civilizacije, je odvisen od dvojega: od tega, kaj pod »civilizacijo« pojmujemo, in od okoliščin, v katerih to delamo. Na duhovnem temelju: ustvarjanje dobrega duhovnega stanja, človek mora najprej zadovoljiti sebe, potem bo lahko zadovoljil cel svet. Sicer ne. Civilizacija se lahko začenja le v srcu. To naroča tudi Jezus v evangeliju: človek naj najprej poskrbi za dušo (naj v življenju najprej, najbolj išče Boga). Pomeni, da moramo začeti premagovati materializem naše dobe, življenjsko filozofijo, po kateri mora človek najprej poskrbeti za svoje materialne (telesne) potrebe. Z nekim zrelejšim pristopom preseči to zmotno pot. Pred nami je torej naloga, premagati enostranost te kulture, s premagovanjem njenega racionalizma in materializma. Materializem je tu teoretični in praktični, oboje je posledica znanstveno-tehničnega razvoja: materialistična znanost je ustvarila zelo enostransko podobo sveta in človeka, v kateri je prostor samo za materijo. Svet brez Duha, človek brez duše. Prevladala je telesna koncepcija življenja. Tehnika pa je ljudi zapeljala v potrošništvo, torej v praktični materializem.
Človek je (tudi) duh, ne zgolj telo, in ima zato tudi potrebe, ki so potrebe duše, po Jezusovih besedah naj bi človek najprej poskrbel zanje (potem mu bo tudi »vse za telo navrženo«). Te človek zadovoljuje z iskanjem Boga, torej s hojo za Njim, in tu se srečamo z iskanjem Njegove volje, to pa nam On daje spoznati po Duhu, se pravi, da je pred nami neka avantura in težka naloga: dvigniti naše odločanje v življenju na neko višjo raven, na raven odločanja s pomočjo Duha.
O odločanju sem tu že precej pisal. Tu gre za preseganje še ene zmote človeka te kulture: človek te dobe – dobe kuge racionalizma, se v življenju odloča in usmerja s pomočjo svoje pameti in njenih dosežkov (racionalističnih znanosti), tudi s pomočjo tehnike, ker je na prvo mesto postavil svoj Razum. Zaradi racionalizma je ta doba ravnodušna do vsega, kar prihaja od Duha. Zakaj je takšno odločanje zmotno? Iz dveh glavnih razlogov: ker človek pri njem najprej in najbolj zasleduje svoje materialistične cilje. Pri tem se sicer zaveda, da je za uspeh pri tem potrebno čim boljše razumevanje dogajanja sveta, a zmota, v kateri živi, je predstava, da je s svojim Razumom in njegovimi dosežki mogoče to dogajanje dovolj dobro razum-eti, spoznati. Zmota zato, ker je dogajanje sveta mnogo preveč kompleksno in nepregledno. Ali na kratko: pri odločanju je dogajanje sveta nekaj ključnega, a ker to dogajanje lahko pozna le Duh, človeka lahko pravilno vodi le Duh. Naloga, ki je zato pred nami: spoznavanje resnice o dogodkih sveta s pomočjo Duha. In racionalizem te dobe bomo premagovali predvsem s tem: da sprejemamo, kar prihaja od Duha.
Preseganje enostranosti
Sredi te civilizacije, ki zaradi enostranosti propada na vseh področjih, bo torej treba začeti z novo obliko kulture, in sicer ravno s tem: s preseganjem enostranosti in premagovanjem njenih negativnosti, predvsem racionalizma in materializma. Racionalizem je kuga te kulture, smrtonosna za dušo, in zaradi materializma je ona izgubila vse duhovne vrednote. Zrelejša oblika civilizacije, v kateri se bo človek sposoben usmeriti k višjim ciljem, ne zgolj v zadovoljevanje telesnih potreb. Povrniti izgubljeno metafiziko, s tem človeka postaviti v celovitejšo podobo sveta, v kateri bo prostor tudi za dušo in Duha. Za dušo v telesu človeka in za Duha, ki napolnjuje svet – iz materije.
Premagati zmote modernega človeka glede dogajanja sveta: da s pametjo in empiričnim znanjem ni mogoče spoznati resnice o dogajanju sveta, da je to mogoče le s pomočjo Duha, ki to dogajanje edini zares in v popolnosti lahko pozna. Priznati dušo: verjetje vanjo (zaradi materialističnih znanosti) še nikoli ni bilo tako šibko. A najprej moramo priznati njen obstoj – če tega ni, kako bi se potem mogli zavedati njenih lastnosti, sposobnosti, potreb? In si v življenju najprej prizadevali iskati tisto, kar potrebuje duša? Še posebej, ker ta pot nujno zahteva tudi odpoved, tveganje, sprejemanje križa? Ta resnica, da je človek duh, ki je v svojih hrepenenjih naravnan na neskončnost (zato je človek presežno bitje) – zato v tem materialnem svetu samih omejenosti in nepopolnosti ne more najti potešitve, zahteva revolucijo v odločanju: človek naj bi se v življenju usmerjal tako, da bi dosegal vzvišeni cilj duše (nebeško kraljestvo), a to je pot hoje za Besedo, katero je mogoče najti in na njej vztrajati le s pomočjo Duha. A še en razlog je, zakaj naj bi človek iskal to pot in hodil po njej: ker je (edino!?) ta pot varna. V tej civilizaciji se premalo zavedamo odločilnega pomena dogajanja, znotraj katerega delujemo – od njega namreč ključno zavisi uspeh (izid) naših delovanj, in od tega dogajanja prihajajo tudi nevarnosti in nesreče. Pomemben vzrok tega je gotovo v dejstvu, da se je novoveški človek pri odločanju in delovanju začel opirati predvsem na znanost in tehniko. On se zanaša predvsem na svoja VRO, ki naj bi ga reševala iz vseh težav. In ne zavedamo se, da dogajanju daje smer Duh (če izhajamo iz Svetega pisma), zato bi si človek, da bi živel čim bolj varno, moral pridobiti naklonjenost živega in v srcu materije večno delujočega Duha. To pa si spet pridobi v hoji za Besedo, in to pot je mogoče najti le s pomočjo Besede oz. Duha, ki človeku Besedo prinaša.
Hoja za Besedo: z njo človek dosega vzvišeni cilj svoje duše, in dobro stanje v njegovi notranjosti potem dobro vpliva tudi na njegovo okolico, še več, jo spreminja v pozitivni smeri. In ta pot je nedvomno tudi etična, na njej človek (ki deluje po navodilih Boga), deluje tako, da njegova dejanja ugodno in pozitivno vplivajo na dogodke, na dogajanje sveta. Moralnost in duhovnost: to je povezano, soodvisno. Iz vsega je razvidno, da na ta način lahko izgrajujemo temelj resnične civilizacije, v tem je namreč njeno notranje bistvo, njeno bistvo ne more biti nek zunanji blišč. Razvidno je, da je sredi duhovnega in moralnega propada sodobnega sveta mogoče začeti graditi novo obliko civilizacije, vendar pa to od človeka zahteva neko (duhovno-psihološko) zrelost, in tega seveda ne bodo zmogli vsi, in računati je treba rudi z inercijo: družbenih struktur in sistemov, miselnih šablon v glavah ljudi in njihovega načina življenja. In zaradi vsega tega tudi na nasprotovanja, odpore.
Problematika Cerkve in Svetega pisma
V svetu, ki so ga ustvarila in ga ustvarjajo VRO in ki je postal »džungla« (sodobni človek živi v divjini umetne narave), je zaradi zapletenih VRO dogajanje, znotraj katerega se moramo vsakodnevno odločati, postalo tako kompleksno in tako hitro se spreminjajoče kot še nikoli v zgodovini, in zato silno nepregledno. Vedno bolj bo na dlani, da je način odločanja in usmerjanja v življenju zgolj s pametjo in racionalističnim znanjem nujno zmotno in zato lahko tudi nevarno. In da se znanost (znanje) za pravilno odločanje skriva v Svetem pismu. Nakazuje se filozofija (znanost, znanje, resnice), na kateri bo treba graditi – vsaka kultura nujno gradi na neki filozofiji. Znanost o hoji za Besedo, zato tudi o tem, do česar smo danes ravnodušni, o videnjih, skozi katere (edino!?) lahko konkretne dogodke vidimo, zato o videnjih kot o božjih znamenjih, s pomočjo katerih lahko to pot najdemo, pot, ki dušo vodi v nebeško kraljestvo in na kateri uživamo naklonjenost delovanja Duha. In zato tudi znanost o Duhu in duši, že zato, ker videnje vedno nastane ob srečanju Duha z duhom človeka.
Resnice o Bogu itd. – kar vse je vsebovano v Svetem pismu in kar oznanja Cerkev. Tu naletimo na hude probleme in težave v odnosu Svetega pisma in Cerkve do naše sodobne, racionalistične in industrijske civilizacije. Sicer pa bi moral sodobni človek pri sebi najprej razčistiti nekaj stvari, da je npr. način njegovega odločanja napačen, da je pri tem odločilno dogajanje sveta, in da resnice o tem dogajanju ne more spoznati, da se znanost za pravilen način skriva v razodetih resnicah. In da se sploh ne zaveda, vsaj ne jasno, da je vero (krščanstvo) izgubil in da je s tem ostal brez znanosti za pravilno odločanje pri svojem delovanju na odru sveta, zakaj jo je izgubil (zaradi VRO, se pravi zaradi racionalizma in materializma). Ta dejstva bi bilo treba najprej ozavestiti in ponotranjiti – preden začnemo z zavestno izgradnjo verske spoznavno-miselne stavbe v sebi.
Ali je znanje, ali so resnice v Svetem pismu podane tako, da je to uporabno v praksi, v življenju, pri odločanju? Iz njih res lahko izluščimo neka načela, s katerimi si pa v številnih konkretnih situacijah mnogokrat ne moremo kaj dosti pomagati. In potem: kako sploh dojema, razumeva vsebino te 2000 in več let stare knjige človek, katerega miselni svet je prežet z moderno znanostjo in tehniko?? Ob miselnem svetu, kakršnega je v sebi zgradil pripadnik te civilizacije (in to je tudi moral, če naj v njej sploh funkcionira), sta način in oblika, v katerih je podana vsebina Svetega pisma, nekaj arhaičnega, zastarelega, težko razumljivega in v sodobnem svetu neuporabnega. In tega razni novi prevodi z nekaj novimi izrazi in večjo slovnično pravilnostjo ne morejo spremeniti! Potem način življenja: ta se danes silno razlikuje od le-tega v pogojih poljedelsko-pastirske družbe, v katerih je Sveto pismo nastajalo. Res, da je človek po svojih najglobljih nagnjenjih, potrebah, nagonih, strasteh, čutenju ostal isti, vendar pa so pogoji in zahteve odločanja v sodobni umetni džungli nekaj povsem drugega.
Kaj pa Cerkev, ki oznanja Razodetje, evangelij? Vsekakor se je znašla v povsem drugih okoliščinah, glede na čas srednjega veka, ki je bil še vedno doba poljedelske družbe in ga je označevala tesna povezanost vere in politike in zato svetne in cerkvene oblasti – odtod njena velika moč in vpliv. Ta institucija je od tega časa podedovala svojo fevdalno strukturo, kar je ena od slabosti, danes, ko se je znašla v političnem sistemu demokracije, s tem pluralizma, in kjer so oblast in vrednote precej zrelativizirane stvari, ni več nekih absolutnih in večno veljavnih vrednot. Totalitarni režimi so nasploh vero in Cerkev, zaradi boja za Oblast, preganjali in zatirali (marsikje to še vedno), svet kapitalizma, ki časti Denar, ki služi mamonu (bogastvu), pa spet ne more biti naklonjen veri, ki zahteva čaščenje Boga, služenje Njemu, odpoved. Tako je vse to skupaj, kar se je pojavilo v moderni dobi, z vero in Cerkvijo dokaj nekompatibilno.
Ali je ona našla odgovore na izzive sodobnosti, ali oznanja tako, da je neko znanje mogoče uporabiti pri odločanju? Bojim se, da ne, tega je krivih več stvari, že omenjena njena fevdalna struktura, in način njenega vodenja in organiziranosti, ki povzroča, da so v vrhu struktur sami starejši ljudje, počasnejši, manj prilagodljivi, da bi odgovarjali na izzive in zahteve hitro spreminjajočega se sveta. In poleg tega še nekaj, zelo pomembnega: pri odločanju je mnogokrat odločilno, da poznamo resnico o konkretnih dogodkih in osebah sveta, in o tem, v katero smer bo stekel tok nekega dogajanja, to pa lahko spoznavamo samo s pomočjo tega, kar prihaja od Duha, npr. skozi videnja, v Cerkvi pa se, zaradi racionalizma, ki je prodrl tudi vanjo, to zavrača. Protislovno: duhovniki pridigajo o duhovnosti, a zavračajo, kar prihaja od Duha. Odpad (od vere) se je zgodil tudi zato: ker Cerkev »nima odgovorov«, kot sem slišal praviti marsikoga, tega je torej kriva tudi racionalistična kuga.
Knjige RŽVB – za rešitev naše dobe
Naša doba se je ujela v številne krize, slepe ulice in brezizhodnosti. Kot enega od izhodov vidim v revoluciji v načinu odločanja, v odločanju s pomočjo Duha, v premagovanju racionalizma: sodobni človek se odloča s pomočjo racionalistične spoznavne strukture. Za pravilno usmerjanje bi vsak moral v sebi zgraditi novo spoznavno stavbo, temelječo na razodetih resnicah. Vendar pa tako Sveto pismo v svoji (arhaični) obliki niti današnja Cerkev v svojem načinu tega ne zmoreta. Ali bo potreben božji poseg? Mislim, da se v naših časih le-ta dogaja, tu sem že dvakrat omenil knjige RŽVB, to so knjige za rešitev naše dobe, za ustvarjanje nove dobe, v njih so stvari podane v obliki, blizu našemu načinu mišljenja in življenja, uporabne tudi za odločanje. Ta material pa je dokaj obsežen, zato se tu v detajle ne morem spuščati, kogar zanima, se lahko loti branja na spletni strani www.Vassula.knjige.
Da za konec na kratko povzamem: človek te (racionalistične) civilizacije je opremljen z racionalističnimi znanji, predvsem zaradi življenja z VRO, in pri tem to racionalistično spoznavno strukturo uporablja za vse stvari, tudi za tiste, za katere so ta znanja neprimerna, npr. pri vsakodnevnem odločanju. Za to so potrebna bistveno drugačna znanja, ki zahtevajo tudi nek povsem drug način mišljenja, zato bi vsak moral v sebi zavestno zgraditi to novo stavbo, a najprej se zavesti, da mu je racionalizem to (versko) stavbo (skozi šolski sistem) odvzel, porušil. Vsebina Svetega pisma v novi obliki nam je danes podarjena s knjigami RŽVB, to je »novi kruh«, dan zato, ker je »stari kvas« izgubil svojo moč. Besede in stavki v njih so takšni, da je z njimi tudi mogoče graditi – spoznavno stavbo za stvari, ki jih moderna znanost ne more dati (resnice o Bogu, Besedi, Duhu, duši, videnjih, odločanju, hoji za Besedo…). Ta stavba bo tudi odporna na razkrojevalne učinke virusa racionalistične kuge, ki je moderna znanost (ona je miselno orožje racionalizma). To znanje, večje in močnejše od vsake človeške znanosti, lahko položi tudi temelje za novo dobo, ki prihaja.
Ta »gradnja« se ne dogaja samo na ravni misli, ampak tudi na ravni duše, treba je odpirati tudi srce, ne samo pamet, in ona zahteva (predpostavlja) tudi globinski obrat v srcu, od današnjega antropocentrizma k teocentrizmu in od pozunanjenja k ponotranjenju (prevzem določenih prvin srednjega veka!), gre torej res za novo zgodovinsko paradigmo. Iz vsega pa sledi, da je ni mogoče uvesti čez noč ali celo na silo, lahko se začne le spontano dogajati . kot nov odnos do življenja in do sveta.
Franc Bešter, Besnica
