Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
Moderna doba je mrtva in bo treba misliti na novo obliko civilizacije. Seveda je treba na kratko utemeljiti, zakaj naj bi bila moderna doba mrtva.
Mrtva je znanost, ki je to dobo ustvarila, in civilizacija je zašla v splošno krizo, ker so se izčrpali pozitivni učinki znanstveno-tehničnega napredka, obenem pa je ta »napredek« izvedel številne negativne učinke na naravo in družbo. Tisti na naravo so nam v glavnem znani, tu bi se osredotočil na tiste na družbo, to pa sta predvsem racionalizem in materializem.
O tej revoluciji na planetu (VRO) sem tu že precej pisal, zato tu ne bi preveč ponavljal. Tu bi rad poudaril to, da je bil ta napredek namenjen predvsem zadovoljevanju človekovih telesnih potreb in večanju udobnosti, in treba je priznati, da so bila ta prizadevanja v tej smeri uspešna: res ni na svetu še nikoli toliko ljudi živelo tako dobro! A žal je to šlo za ceno uničevanja narave.
Življenje s tehniko bi zahtevalo tudi večjo odgovornost od človeka, se pravi moralnost, paradoksalno pa je, da prav ta znanost, ki je tehniko ključno pomagala ustvariti, vodi v ateizem, s čimer pa povzroča degradacijo etičnih vrednot. Upam si trditi, da je današnja splošna kriznost moderne v veliki meri posledica enostranskega razvoja in zgub zaradi tega razvoja. Enostranost te civilizacije: celo srečo smo začeli meriti po BDP na prebivalca, se pravi glede na uspešnost družbe pri zadovoljevanju telesnih potreb! S tem pa se tudi razkriva lažnost takšne družbe.
Resnično življenje v Bogu
Takšen naslov 12 knjig s tem skupnim naslovom, ki so dane tudi za rešitev naše dobe in za uvajanje nove dobe, kaže na to, kakšen je njihov glavni namen: podariti človeku resnično življenje – ki pa je mogoče le v Bogu oz. v njegovem Srcu. In to življenje je Življenje duše.
Duša: če naša doba potrebuje neko rešitev na področju človeške duše, pomeni, da je vse tisto, kar je ta doba človeku dala, prinesla, škodljivo ali celo nevarno za njegovo dušo. Da, ugotovili smo, da je vse tisto, kar je bistvo naše dobe, to pa sta moderni znanost in tehnika, namenjeno predvsem telesnim potrebam in udobnostim. Kaj pa se je v moderni zgodilo z dušo?
Ko bom odgovarjal na to vprašanje, bom izhajal iz naslednjega stavka iz teh knjig (RŽVB): »Spoznaj, da sta racionalizem in modernizem največja sovražnika moje Cerkve, ker oba vodita v ateizem«. V ateizem (brezboštvo): pomeni, da vse to povzroča odpad od vere, res Jezus pove tudi, da tako velikega odpada v njegovi Cerkvi še ni bilo in da je Cerkev danes v ruševinah. Ateizem pa nujno pomeni duhovno krizo in duhovno smrt. Da, Jezus razkrije tudi, da je naša civilizacija postala kultura duhovne smrti.
Racionalizem: tu gre za neko znanje moderne, bolje, za racionalistično filozofijo, ki je povrh še lažna: »Lažna modrost je moja jagnjeta spremenila v brezbožneže«. Vpliv te znanosti, ki je ustvarila našo dobo, je velikanski! Tu se moramo spomniti, da je človek v moderni postavil šolski sistem, skozi katerega gredo mladi po vsem svetu! Ta močni vpliv na način mišljenja pa izhaja tudi iz vere vanjo: mladi (in tudi odrasli) jo dojemajo kot »pravilno«, ker je v njej vse »dokazano« in ker vedo, da je ključno pomagala ustvariti tehniko, ki »deluje«. Vendar, vse to (racionalistično) znanje nasprotuje znanju vere (krščanstva): »Znanje vaše dobe se bojuje proti mojemu nauku«. O tem sem že nekaj pisal, zato na kratko: gre za dva zelo različna spoznavno-miselna svetova, kjer je vse nasprotno, tako spoznavna metoda kot podoba sveta in človeka. To znanje zato vodi v ateizem, iz česar sledi, da je škodljivo za dušo.
Modernizem
In kakor se to znanje uporablja (in tudi zlo-rablja – za vkalupljanje mladih ljudi!) v šolskem sistemu, tako se tudi moderna tehnika nujno uporablja znotraj družbenih struktur, institucij, sistemov. Človek je tudi sistemsko pogojeno bitje.
Dva ključna sistema moderne družbe: demokracija kot politični sistem in tržno gospodarstvo kot ekonomski sistem. V moderni sta se sicer pojavila še dva druga sistema: totalitarizem, ki se navezuje na planski ekonomski sistem. Ta je bil v hladni vojni z demokracijo premagan koncem prejšnjega stoletja, potrdilo se je tisto, kar je pokazala tudi zgodovina: inkluzivne institucije (kot je demokracija) omogočajo blaginjo, ekstraktivne (kot so avtokracije) pa vodijo v kolaps in se končajo v revščini.
Modern-izem: življenje samo s tem (znotraj tega), kar je dala moderna doba, se pravi šolski sistem, kjer se učimo modernih empiričnih znanosti in kjer se nam privzgoji nek način mišljenja, in uporaba tehnike znotraj demokracije in tržnega sistema. Tržno gospodarstvo: uporaba tehnike v njem je ustvarila uživaško potrošniško, se pravi zmaterializirano družbo. A v uživaštvo (materializem) vodi tudi sodobna demokracija. Informacijska tehnika je demokracijo pravzaprav uničila, ker se uporablja tudi za politično propagando, zanjo (za medije!) pa je potreben denar, veliko denarja. Torej: stalna vladavina ljudi s Kapitalom! In huda zloraba najnovejše (digitalne) tehnike: napad na vero in družine s poplavo pornografije na telefonih, kar zasvaja in zastruplja predvsem mlade generacije. Jezus v RŽVB pove: »Današnje glavne satanove tarče: mladi in družine«. In tudi (predvsem) to prispeva k hudi zmaterializiranosti današnjih mladih!
»V ateizem vas je zapeljal duh racionalizma in materializma«. Našo dobo (med drugim) označuje to dvoje (racionalizem, materializem). Kuga racionalizma je nasploh smrtonosna za dušo, materializem pa povzroča njeno življenje v temi, zato tudi njeno propadanje in smrt. Oboje pa povzroča tisto, kar je moderno dobo ustvarilo in kar jo ohranja, to pa sta (tehno)znanost in tehnika. Moramo zaključiti, da je to znanje (za moderno) škodljivo, nevarno za človeško dušo. Postali smo kultura duhovne smrti, iz česar se pa že nakazuje, kakšno znanje bo treba uporabiti za novo (po-moderno) dobo: znanje, ki je duši sposobno vrniti »resnično življenje v Bogu«, iz tega pa sledi, da je to znanje res v teh knjigah (RŽVB). Zato pa bo treba najprej priznati sam obstoj (ne-snovne, ne-umrljive) duše, ta vera vanjo ni samoumevna, ne le to, znanje moderne je vero v njen obstoj močno omajalo: »Mnogi od vas pozabljate, da ste duh«. Priznati dušo in spoznavati njene lastnosti, sposobnosti, potrebe. Po svoje tudi logično: kakor je renesansa 16. stoletja začela raziskovati telo (kar pa je prispevalo k zanikanju obstoja duše v njem!), bo nova renesansa morala začeti z raziskovanjem duše.
Duša in hoja za Kristusom
Spoznavati lastnosti, sposobnosti in potrebe duše. Duša najbolj potrebuje Boga, iz katerega je izšla: »Jaz sem vse, kar potrebuješ«. Iz tega pa sledi, da bi človek v življenju najprej in najbolj moral iskati Boga, in sledi seveda tudi, da materializem ni prava pot.
Ali Sveto pismo (evangelij) vsebuje resnice (znanje), kako se bližati Bogu in Ga dosegati? Da, v evangeliju je govora o hoji za Kristusom, in da je to pot služenja Bogu in pot k popolnosti (svetosti), ki pa nujno vključuje odpoved in sprejemanje križa. Hoja za Kristusom je bistvo Nove zaveze, s tem Jezus dopolnjuje postavo in preroke, kar sledi iz njegovega razgovora z bogatim mladeničem: on mu pove, da (Mojzesovo) postavo spolnjuje, in Jezus mu reče, da mu še nekaj manjka: odpoved svojemu bogastvu hoja za njim. Logično je zato, da naj bi bilo to bistvo krščanskega življenja – hoja po Kristusovi poti. Vendar, kako to pot najti, hoditi po njej, vztrajati na njej? Cerkev navadno uči, da hoditi za Kristusom pomeni posnemati ga – v njegovem brez-grešnem (popolnem) načinu življenja. Vendar, iz tega sledi, da bi morali Kristusa posnemati tudi v iskanju volje Boga: »Jaz ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal«. Da, hoditi za Kristusom pomeni spolnjevati njegovo voljo, s tem spolnjevanjem pa človek (duša) vstopa v nebeško Kraljestvo. Iz tega sledi, da iskati to voljo pomeni v življenju iskati to pot (hoje za Kristusom): »Naj bo moja volja bistvo tvojega vsakodnevnega življenja«, piše v RŽVB.
Tu zato nameravam napisati nekaj več o tej poti, knjige RŽVB so dane tudi za boljše razumevanje Razodetja, torej tudi za boljše razumevanje poti hoje za Kristusom.
Človek naj bi v življenju najprej iskal to pot, če naj bi najprej iskal to, kar potrebuje njegova duša, kajti ta pot »vodi v globine božje Duše«, se pravi v Presveto Srce, ki »je edini resnični dom vsake duše«. To je torej cilj te poti, vendar pa knjige RŽVB povedo o tej poti še marsikaj več kot evangeliji tudi glede drugih stvari, in s pomočjo tega znanja je potem laže najti to pot. Npr.: človek lahko hodi za Kristusom, ker on hodi pred človekom, in sicer kot Luč sveta in tako, da za sabo pušča znamenja svoje krvi (Duha!) kot kažipote. Torej, to pot človeku kaže Bog sam, po svojih znamenjih, z njimi človeku kaže svoje sledove (stopinje), po njih naj bi človek hodil, in takrat Bog sam deluje po človeku: »Hodi po mojih stopinjah, in deloval bom v tebi in po tebi. Naj se spustim na Zemljo po tebi«.
Človek mora (da bi Bog deloval po njem) hoditi po »krvavih« stopinjah (pokazanih z znamenji božje krvi) – ta pot bo njegovo dušo vodila k vzvišenemu cilju – v božje Srce. To je hoja človeka skozi povsem konkretne dogodke sveta, Bog mu po znamenjih kaže svoje načrte zanje: »Resnica (Beseda) vam odpira svoje Srce in vam kaže svoje načrte«. To so načrti za tiste dogodke, v katerih Bog ŽELI, da Mu človek služi, vsebujejo torej njegove želje (voljo): »Dovoli Mi, da vtisnem vate svoje želje, goreče želje svojega Srca«. In Boga človek išče ravno v njih: »Išči Me v mojih željah!« Bog temu človeku obljublja pomoč, podporo v življenju: »Vsakega, ki Me išče, bom podprl in mu dal svojo Moč. Moja Moč te bo podprla, zadržala bo tvoje padce«. Bog torej (po Duhu) človeku hoče dati spoznati svoje želje (voljo): »Moj Sveti Duh milosti prihaja, da vam podari popolno spoznanje moje volje«.
Spremenjen način življenja
Tu sem poskušal, zelo na kratko, prikazati, kaj knjige RŽVB povedo več in dodatno o hoji za Kristusom, glede na to , kaj je o tem zapisano v evangelijih. Lahko ugotovimo, da moramo, če priznamo dušo in poznamo njeno glavno potrebo (Boga), popolnoma spremeniti tudi cilje, ki jih zasledujemo v življenju, kar nujno pomeni tudi pravo revolucijo v načinu odločanja. Cilji odločilno pogojujejo naše odločitve! Tu pa smo (ob hoji za Kristusom) prišli do odločanja s pomočjo Duha, s pomočjo znamenj, ki jih daje Duh, in »današnja znamenja, ki jih Bog daje mnogim, so sanje in videnja«. Skoznje nam razodeva svoje načrte za prihodnje dogodke sveta, nas s tem uči hoditi po njegovih stopinjah.
Tu je nujno treba napisati nekaj besed o odnosu naše (moderne) dobe do tega. Sodobni človek, ki je izobražen in streniran predvsem kot človek znanosti in tehnike, je s tem močno pogojem, in neka znanja in način mišljenja uporablja tudi za stvari, ki tega ne omogočajo, za spoznavanje resnice o dogajanju sveta in za odločanje, Jezus opozarja, da je to zmotno: »Zavrnili ste mojega Duha in dovolili, da vas vodi vaš lastni duh (razum). Bolj kot mojemu Duhu ste zaupali svojemu razumu in svojemu racionalističnemu znanju«.
Takšno usmerjanje v življenju je napačno, ker duše ne vodi k Bogu, in je lahko celo nevarno, ker Bog na teh poteh človeka ne podpira s svojo Močjo. Jezus opozarja na posledice zmotne poti: »Po drugih (ne-pokazanih) stopinjah pa ne hodi, ker te bodo peljale v smrt«.
Velika naloga za novo dobo je torej premagovati duhovno smrt, zavesti se silnic moderne, ki vlečejo v tej smeri, dejavnikov, ki jih generirajo (racionalizem, materializem – posledici znanosti in tehnike), in da to smrt premagujemo z načinom življenja, ki dušo vodi k »resničnemu življenju v Bogu«, zato se moramo opremiti z znanjem, ki jih vsebujejo te knjige, in potem moramo vsak dan znova plavati proti toku sodobnega sveta – s hojo »po krvavih stopinjah« premagovati racionalizem in materializem sedanjega časa. To je dvoje velikih ovir na tej poti: racionalizem zato, ker zavrača, kar prihaja od Duha, materializem zato, ker hoja za Kristusom zahteva odpoved vsemu, premagovanje materialne vezanosti. Znanje za novo dobo bo torej znanje o duši, Bogu, Duhu, Besedi, božjih znamenjih kot so videnja, o hoji za Kristusom… . To znanje lahko ustvari neko vedno močnejše gibanje, ki lahko postopno zgradi novo obliko civilizacije, zrelejšo in naprednejšo od sedanje kulture velikih materialnih vezanosti. Ker bo ljudi usmerjala k višjim (ne-materialnim) ciljem in bo kultura odpovedi, bo tudi prijaznejša do okolja, ne bo tako brezobzirno ropala narave kot sedanja.
