Piše: Franc Pintar
Spominska obeležja imajo svoj pedigre od kulture znanosti … do politike. Pri slednji pa najbolj izstopajo totalitarizmi. Najprej rušijo simbole prejšnje oblasti in postavljajo svoje, kot da bodo večni. A pri nas?
ZZB in somišljeniki (ZZB+) še vedno ponavljajo, da je po porazu nacifašizma nastopila politična svoboda (se zgodovina ponavlja z “normalno državo?), čeprav je v demokratični Sloveniji ustavno pravno spoznano, da je bila v YU / SLO zločinska diktatura komunizma. Na to nas še dandanes spominjajo spomeniki, ulice, trgi, šole z imeni (takratnih) narodnih herojev, mnoga kot nagrada revolucije za likvidacije. Tudi skladu s tajnimi depešami in deklaracijami. Težko je sprejeti očitani revanšizem kljub redkim spremembam imena mest, ulic, šol. Torej smo primorani še vedno sobivati s simboliko diktatorskega sistema tudi zaradi povojne indoktrinacije, podaljšane v osamosvojitev.
Primer takega sobivanja je spomenik Franceta Bučarja na Trgu narodnih herojev v Ljubljani. Soseda sta mu spomenika Janeza Stanovnika in Staneta Kavčiča. Med Kavčičem in spomenikom revolucije na Trgu republike pa je grobnica narodnih herojev izpostavljenim Kardeljem in Kidričem. Pa jih lahko enačimo? Nikakor ne. V grobnici so revolucionarji z zaslugami za tretji, pri nas nepriznani komunistični totalitarizem. Kaj pa ostali trije posamezniki? Vsi so sicer bili komunisti (Stanovnik je to skrival). Bučar je kot eden prvih javnih kritikov YU postal disident in ‘narodni izdajalec’, idejno tudi za njegova soseda. Za razjasnitev njihove vloge vsem trem manjka kakšna zanje pomenljiva misel. Pri Bučarju n. pr.: Končana je državljanska vojna; maj 1990. Pri Stanovniku: YU je naša skupna domovina; maj 1988. Pri Kavčiču: Sem za avnojsko Jugoslavijo; 1987. Kljub svoji partizanski zgodovini in romanju na magistrat Bučar ne spada v to alejo.Pooseblja osamosvojitev.
Tudi spomenik Kardelju in ne daleč stran spomenik Kidriču (paradoks je, da stoji v parku Sveta Evrope, evropski parlament pa je sprejel resolucijo o totalitarizmih, naš (!) pa se je z njo le seznanil) bi potrebovala pojasnila o njuni do sedaj širši javnosti tajni vlogi v NOB. Pri Kardelju o njegovi napovedi oktobra 1940 v Zagrebu, da bodo šli komunisti v oborožen upor samo, če bodo imeli možnost za revolucijo in če bo to v interesu Rusije. Konkretizira jo še depeša o “prepočasnem čiščenju”, ki jo je junija 1945 poslal predsedniku vlade Kidriču. Pri slednjem pa bi vlogo NOB in tretjega totalitarizma pojasnila dva dokumenta: 1. Tajna deklaracijo CK KP 16. 9. 1941, ko so v prvih 8. od 16. tč. navodila, koga usmrtiti. Zanjo so vedeli samo najvažnejši stari člani, funkcionarji partije, ki tudi določajo krivce. 2. Črne bukve iz l. 1944 (v PDF izvedbi), ki predstavljajo dokument izvajanja zgornje deklaracije. (dostopna na dLib.si)
Pučnik, med najpomembnejšimi osebami za osamosvojitev, ima na spomeniku na Brdu napis; Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo. Bo tudi Pučnik, disident komunizem, sobival s Titom? Titovo vlogo v YU bi pri kipu pojasnil pripis: Pri nas smo revolucijo izvedli s krvjo, v osvobodilnem boju, in pošteno smo očistili svoj dom med revolucijo. Pomenljivo dopolnilo bi bilo število izvensodno pobitih. Marsikateri politik na obisku tega ne ve.
“Nikoli več” pogosto slišimo od ZZB+. Da bi ta pietetna maksima dobila vsenarodni in neokrnjen zgodovinski pomen, bi bilo smiselno urediti spominski park revolucije, bolje komunizma, ob Muzeju novejše in sodobne zgodovine (Zakaj ne Muzej novejše zgodovine in osamosvojitve? Komu bi le padla krona / zvezda iz glave?), kjer bi bil dostopen najširši množici v opomin in spomin; Bolj kot na Brdu. Si nekateri želijo manjši obisk in seznanitev z revolucijo?
“Zbirka kipov (revolucije, P. F.) je povezana z njihovim zgodovinskim kontekstom, družbeno recepcijo in razumevanjem dediščine iz obdobja slovenske novejše zgodovine. (…) Pomembno je, da se zavedamo svoje zgodovine, o njej razmišljamo, razpravljamo in se iz nje tudi učimo.” (iz posveta o zbirki kipov na Brdu).
V to do zgodovine optimistično in korektno razmišljanje logično spadajo kipi revolucije z dodatnimi pojasnili (brez Bučarja) in tudi že pozabljena razstava Temna stran meseca.
Da se ve, kaj “Nikoli več”: nacizma fašizma in komunizma.
A že se je pojavil nevaren precedens pietetne maksime “Nikoli več”. Kljub posvetu o kipih na Brdu 9. 3 je vlada po udeležbi njene ministrice na na Čebinah 17. 4.(širši javnosti zamolčano) ukinila Dan spomina na žrtve komunizma 17. 5. Inercija nekdanje ideološke zgodovine se nadaljuje z odpovedjo financiranja razstave Brezno pod Macesnovo gorico v letu 2023 in predlaga “dopolnitev vsebin razstave v smislu celovitega muzeološkega projekta.” Bodo dopolnitve dobile nekdaj ideološko vsemogočno oceno”moralno politične neoporečnosti”?
Vse to vrne zgodovinski spomin na navodila Zorana Poliča 18. maja 1945 za “odstranitev (zravnanje) z zemljo” grobov poražencev. Ni spomina na žrtve, ni žrtev, ni povzročitelja, čeprav kosti “čakajo” na grob.
Nevarnost “izbrisa” tretjega totalitarizma predstavlja predlagano sobivanje spomenika revolucije in spomenika osamosvojitve na Trgu republike. Vodi k stapljanju oz. koherenci propadlega družbeno političnega sistema s sedanjo demokracijo. In to na trgu, kjer smo slišali “Nocoj so dovoljene sanje”. Se bo napovedani “jutri je nov dan” uresničil s sobivanjem obeh (?) spomenikov?
Z oživljanjem kulta Tita potvarjanje polpretekle zgodovine tako dobiva novo obliko.
