Piše: Franc Mihič
Tako nas prof. dr. Andrej Umek, univerzitetni profesor in bivši dvakratni minister, opozarja v eseju »Le resnica nas vodi naprej« ( DEMOKRACIJA- 17.09.2023), kjer med drugim piše: “Evropski parlament se očitno jasno zaveda, da so vsi trije totalitarizmi – fašizem, nacizem in komunizem – v jasnem nasprotju z evropsko civilizacijo, saj ne ohranjajo svobode posameznika in ne spoštujejo moralno-etičnih vrednot.
Tu bi spomnil samo na dve: ne kradi in ne ubijaj. Dokazov, da totalitarizmi ne spoštujejo teh dveh temeljnih moralno-etičnih vrednot, ni treba iskati ne vem kako daleč, saj so raztreseni po celotni Sloveniji. Da bi jasno pokazal, da Evropejci želimo graditi našo prihodnost na naši civilizaciji in kulturi in da zavračamo totalitarizem ne glede na njegovo barvo, je evropski parlament 2. aprila 2009 sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu in določil 23. avgust za dan spomina na žrtve totalitarizmov. Ta dan ni bil izbran naključno. Na ta dan leta 1939 so nacisti in komunisti podpisali dogovor, da bodo skupaj uničili evropsko civilizacijo in demokracijo. Na našo srečo jim to ni uspelo.” Evropa je imela torej veliko srečo, da je 22. junija 1941 propadel dogovor, pakt, ki sta ga že leta 1939 podpisala Hitler in Stalin, da bosta skupaj uničila evropsko civilizacijo in demokracijo in svet rešila imperializma zahodnih kapitalističnih držav, predvsem Velike Britanije, Francije in ZDA. Akademik, prof. dr. Boris Matjaž Sket je napisal kritiko študije zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar z naslovom, »Dan upora proti okupatorju je praznik brez vsebine«; , (Delo-SP , 30 maja 2020, na strani 30), v rubriki Pisma bralcev z naslovom, »Je dan upora proti okupatorju dan brez vsebine.«
Akademik B.M. Set med drugim napiše: »Nihče ne omeni, da je bila tedaj Sovjetska zveza obdana z močno sovražnimi državami, ki niso dopuščale socialistečnega (»komunističnega ) režima v bližini. Morala se je zateči k na videz manj nevarnemu manj »prijatelju«, kamor je začasno zapeljala tudi druga, sebi prijateljska gibanja.« Stalin je torej ocenil, da je »ogrožen« od nekaterih držav, in se je »zatekel« k manj nevarnemu »prijatelju« Adolfu Hitlerju. Nacistična Nemčija in komunistična SZ sta sklenili pakt tudi zato, da sta si obe državi ena drugi pomagali oz. je SZ oskrbovala Nemčijo s pšenico, z gorivom in strateško pomembnimi rudninami, ko sta okupirala ostale evropske države, skladno podpisanemu sporazumom. Na našo srečo pa je Hitler pakt razdrl, ko je Hitler 22. junija 1941 presenetil, prehitel in napadel SZ, brez vojne napovedi, saj je Stalin pričakoval, da bo pakt še dolgo trajal. Oba sta se namreč zavedala, da bo enkrat prišlo do spopada med njima, ker oba režima nista bila v stanju, da bi skupaj vladala svetu. Pakt je torej razdrl Hitler, ne pa Stalin.
Operacija “Barbarossa”, načrtovana za zgodaj spomladi, se je zato začela šele poleti. Posledica je bila, da je nemško prodiranje oz. načrtovano zavzetje Moskve zaustavila zgodnja huda zima in rdeča armada. Po tem porazu, so se Nemci, vajeni zmagovati, morali pričeti umikati rdeči armadi, kar se je končalo s zavzetjem Berlina. Jehuda Bauer, mednarodno priznani strokovnjak za proučevanje rasizma, antisemitizma in holokavsta, v Delu-SP, 16.08.2014, izjavi: »Za SZ je bil ideal uresničitev libertarnih načel ter odprava države, kot je pisal Lenin; to je, denimo, jasno razvidno iz Stalinove ustave iz leta 1936, prvovrstnega primera demokratičnega programa v najčistejši obliki. Dejansko stanje pa je bilo diametralno nasprotno: zatiranje, ustrahovanje, korupcija, umori, mučenje. Kljub temu je velika večina sovjetskih državljanov resnično verjela kvaziliberalni propagandi in po mojem mnenju so na koncu ravno ta notranja nasprotja najbolj prispevala k padcu režima. V končni analizi so bili ekonomska neučinkovitost, korupcija in teror rezultat odsotnosti dosledne podlage za ureditev komunističnega režima. Pri nacistih je bila situacija povsem drugačna. Pri njih je vladala zastrašujoča doslednost med rasistično, teroristično in antisemitsko ideologijo ter načinom izgradnje družbe. Nasprotij ni bilo: prepoznavni znak tega režima so bili vzpostavitev svetovnega nadzora z vojno in zavojevanjem ter genocidni programi. Brez vojaškega poraza bi se Hitlerjev režim obdržal; nikoli se namreč ne bi zrušil sam od sebe. Sovjetski režim se je. Zato ni tako težko razumeti, zakaj so bili Sovjeti na koncu sposobni sodelovanja z Zahodom, da skupaj porazijo nacistično Nemčijo. Postali so navadna imperialistična diktatura, okrašena z ideologijo, ki ni imela nikakršne zveze z resničnostjo, in uporabljali so običajne teroristične metode v boju proti resničnim in namišljenim sovražnikom, povsem enake tistim, ki so jih pred ali za njimi uporabljale druge tiranije. Vendar je med vojno umrlo več kot 20 milijonov sovjetskih državljanov…”
Ko pa je Hitler, 22.junija 1941, zahrbtno napadel SZ in je pakt propadel, je bil Stalin je bil prisiljen prestopiti na stran zahodnih zaveznikov in se je pri njih potem izboril, da je Jugoslavija postala njegovo področje za širitev komunizma. Ali bo slovenski narod oz. parlament še naprej edini v Evropi stavil na vrednote revolucije, ki niso enake vrednotam demokratične družbe. V državljanski vojni je KPS oz. OF premagala nasprotnike komunizma, ki jih je, samo osumljene, brez dokazov, kar obsodila za potencialne izdajalce in jih preventivno likvidirala, tako med vojno in še po končani vojni. Prevzela je oblast ter uvedla enopartijski režim. To je omogočil Stalin, voditelj svetovnega gibanja komunizma, ki je imel za cilj širiti interesno sfero komunizma, da bo ta prevladal celemu svetu in bo človeštvo živelo kot v raju že na zemlji, kar je bila pogubna utopija. Stalin je dosegel, da je Jugoslavija postala njegova interesna sfera. Podpiral je Titove partizane oz. načrte, da je lahko edino Stalinova rdeča armada smela stopiti na jugoslovansko ozemlje in je bila nosilka osvobajanja Jugoslavije. To je bil seveda interes sovjetskih in jugoslovanskih komunistov. Bo Slovenija še naprej računala na srečo in bo molčala, kaj bolj ceni, pridobitve revolucije ali vladavino demokracije? Komu bomo prihodnje dali prednost, vrednotam revolucije oz. enoumju, ali bomo izbrali pot do »resnice«, ki nas edina lahko vodi v prihodnost?
