Piše: Franc Bešter
Moderna doba, novoveška oblika civilizacije: tu bom izhajal iz znanja in resnic knjig RŽVB, ki sem jih tu že večkrat navajal, in ki so dane tudi »za rešitev naše dobe in za ustvarjanje nove dobe«. Našo dobo pa (kot posledice nekega razvoja) označujejo mnoge slabe stvari, ki jih našteva Jezus, kot npr. racionalizem, materializem, pomanjkanje vere, ljubezni, sebičnost, brezboštvo, neurejena spolnost, nečimrnost, nemoralnost in ravnodušnost do vsega, kar prihaja od Duha. In razkrije, da živimo v poslednjih časih te (moderne) dobe. Nedvomno tudi zaradi teh negativnosti, ki jo označujejo, zardi njih živimo v »nesrečnih časih in Zemlja je postala kraj trpljenja in žalosti«.
Moderna je zašla v krizno stanje nedvomno zaradi znanj in institutov, na katerih novoveški zahodni človek gradi svojo civilizacijo v zadnjih stoletjih. Razsvetljenska paradigma, ki je nadomestila srednjeveško. Znanja, instituti: znanost, tehnika, demokracija, tržno gospodarstvo. Znanja empiričnih znanosti se poučujejo v šolskem sistemu, in moderna tehnika se uporablja v tržnem sistemu. Racionalizem in materializem naše dobe sta posledica tega. Vendar pa vse to vodi v ateizem: »Spoznaj, da sta racionalizem in modernizem največja sovražnika moje Cerkve, ker oba vodita v ateizem. V ateizem vas je zapeljal duh racionalizma in materializma.«
In tu se je civilizacija ujela v neko past: vzpostavila je demokracijo kot politični sistem, na katerem deluje, a deluje tudi na nekih znanjih, ki vodijo v ateizem. Demokracija, da dobro deluje, zahteva neko etično raven v družbi, medtem ko ateizem povzroča razkroj etičnih vrednot. Glede tega stanja je Slovenija v podobni situaciji kot ves Zahod, le da je tam do tega prišlo z nekim razvojem (z evolucijo), pri nas pa je glavni krivec komunistična revolucija oz. pol stoletja tega (ateističnega) režima.
Moderna je torej zašla v krizno stanje, a se tudi v glavnem izčrpala v svojih možnostih. Ne delajmo si utvar, da bo šel »napredek« (znanost, tehnika, ki ustvarjata to dobo) nekam v neskončnost. Čas je, da opravimo s tem novoveškim mitom. Čas je, da se srečamo z negativnostmi naše dobe in z globinskimi vzroki zanje. Potem bomo spoznali nujnost prehoda v po-moderno, v novo, zrelejšo dobo. Moderno moramo namreč imeti za »pubertetno«. Moderna pa je gradila na nekih znanjih, tudi na neki filozofiji, na nekih strukturah. »Nova doba« bo morala graditi na nekem novem, bistveno drugačnem znanju kot moderna, razvidno je, da nove dobe ni mogoče uvajati po politični poti, politične elite in strukture, ki danes vodijo zahodne družbe, so pri tem kvečjemu ovira, in le-teh z volitvami ni mogoče zamenjati.
Prehod v novo dobo
Če te ni mogoče uvajati »z vrha« družbe, sledi, da je to mogoče samo »od spodaj«: nova doba se lahko začne le spontano dogajati, kot neko družbeno gibanje, ki postaja vedno močnejše, in še to samo in nujno v notranjosti ljudi, ker se le tu lahko zgodi zamenjava antropocentrizma s teocentrizmom, in le tu je mogoče premagovati racionalizem in materializem moderne. Iz tega sledi, da bodo tega prehoda sposobni ljudje, ki bodo zmogli plavati proti toku, se upirati silnicam, ki jih je ta doba vzpostavila.
Moderno dobo sta ustvarili in jo ustvarjata moderni znanost in tehnika. Znanost: teoretični vidik razvoja, tehnika: praktični vidik. Negativni učinki teh (empiričnih) znanosti: kuga racionalizma, in ona je eden glavnih vzrokov za zaton dejavnika, ki je izgrajeval srednji vek: krščanstva. Tehnika: negativni učinek na družbo je materializem naše dobe. In na naravo: onesnaževanje.
Pogojeni smo s temi znanostmi – kar se tiče podobe sveta in načina mišljenja. Gre za zelo enostransko podobo sveta (in človeka), v njej je prostor samo za materijo kot edino (dokazano) realnost. Človek brez duše. Svet brez Boga (Duha). In enostranska je tudi tehnika: ona je človeka oskrbela z materialnimi dobrinami in številnimi udobnostmi, medtem ko vse skupaj na njegovo dušo deluje izredno škodljivo. In vse skupaj je prineslo še nekaj zelo škodljivega: zmotno odločanje ljudi v tej (racionalistični) civilizaciji. Pogojeni z nekimi znanji in načinom mišljenja vse to uporabljajo tudi pri usmerjanju, odločanju v življenju. In zgrešeni so tudi cilji tega: pogojeni z materializmom postavljajo na prvo mesto tudi zadovoljevanje telesnih potreb, ne potreb duše – sicer pa vanjo mnogi tudi več ne verjamejo. Racionalizem naše dobe: ker so ljudje na prvo mesto postavili svoj Razum, le-tega (in racionalistično znanje) uporabljajo tudi pri vsakodnevnem odločanju – kar pa je napačno in lahko tudi nevarno.
Iz vsega se pa že nakazuje, na kakšni filozofiji in kakšnih znanjih bo treba začeti graditi novo, po-moderno dobo. Znanje za celovito podobo sveta in človeka, in znanje za pravilno odločanje v življenju. Ker bo tu treba plavati proti toku sodobnega sveta, se moramo zavesti silnic te dobe: v katero smer delujejo in kaj jih generira, da jih generirata znanost in tehnika, da delujejo v smer racionalizma in materializma – v smeri, ki deluje uničujoče na dušo. Nova doba naj bi priznala dušo, jo spoznavala, delovala v njen blagor. Premagovati racionalizem – s tem, da sprejemamo tisto, kar prihaja od Duha, in to uporabljamo v namen usmerjanja v življenju. A sem zato nujno spada tudi razumevanje visokega jezika Duha – še ena zahtevna naloga za novo dobo.
Jezik videnj
Danes smo do vsega, kar prihaja od Duha, ravnodušni, tako tudi do videnj, ki tudi prihajajo po Duhu: videnje nastane, ko se božji Duh sreča z našim duhom. Videnja pa bodo verjetno v novi paradigmi začela igrati ključno vlogo. Moderna je namreč poleg ovir (racionalizem) pripravila tudi pogoje za to: zaradi odpada od krščanstva je na svetu zavladal kaos, in tehnika je vzpostavila zapleten in hiter način življenja, oboje pa rezultira v neko zelo spremenjeno dogajanje na svetu, iz česar sledi, da so močno spremenjeni tudi pogoji odločanja. Resnica o osebah, dogodkih, stvareh se nam zelo izmika, se zakriva, še nikoli se ni tako, in pojavila se bo potreba po neki gotovosti glede tega, osebno pa ne vidim druge poti kot s pomočjo tega, kar prihaja od Duha, in znotraj tega s pomočjo videnj: edino skoznje konkretne dogodke lahko vidimo. In kakor je renesansa začela odpirati pogled človeka v tretjo dimenzijo (perspektiva) in s tem začenjala moderno dobo, tako bo po-moderna začela odpirati pogled v svet Duha, se pravi v absolutno zgoraj, a to je mogoče samo z dušo, šlo bo za odpiranje oči duše. Novo dobo bo mogoče začenjati s tem, in mislim, da se je ona že začela, čeprav zaenkrat šele pri maloštevilnih.
Pri odločanju (in vsak človek se mora odločati vsak dan!) potrebujemo resnico o dogajanju sveta, o konkretnih dogodkih, stvareh, osebah sveta, naloga za novo dobo je premagovati neko zmoto moderne glede tega, ki je posledica racionalizma te dobe, da je namreč z Razumom mogoče spoznati resnico, posledica pa je, da se pripadniki te civilizacije v življenju usmerjajo zmotno: dajo se voditi svoji pameti in svojemu racionalističnemu znanju namesto Duhu. In če je danes na svetu toliko stvari narobe, je to tudi posledica tega.
Nadgradnja razsvetljenskega projekta
Razsvetljenstvo: luč Razuma RAZSVETLI temo sveta – z resnico o njem. Danes mnogi ugotavljajo, da je razsvetljenski projekt propadel zaradi napak, ki jih je naredilo razsvetljenstvo 18. stoletja. A navadno ne omenijo glavne napake: zmotne filozofske postavke razsvetljenstva, da namreč Razum lahko spozna resnico. Jasno, tu gre za racionalizem moderne dobe, ki pa je postal kuga te dobe. Vendar, pri po-moderni ne gre za zavračanje rabe razuma in njegovih dosežkov. V zadnjem času se je to v civilizaciji začelo dogajati (izguba zaupanja v razum), posledica pa so številne iracionalnosti, da ne rečem norosti na vseh področjih: v politiki, gospodarstvu, v vsakodnevnem življenju…, kar je seveda lahko pogubno.
Za »novo dobo« bo treba oceniti, kaj razum zmore in česa ne, priznati, da ga mnoge stvari presegajo, da npr. ne more spoznati resnice o dogajanju sveta. Da temo sveta lahko razsvetli le bleščeča Luč Besede, ki je Resnica. S tega vidika bo šlo za »novo razsvetljenstvo«. In ker Besedo (v dušo) vedno prinaša Duh, bo šlo za novo pot do resnice – s pomočjo Duha. In ker gre za jezik Duha, gre tudi za zelo zahtevno nalogo: za osvajanje visokega jezika Duha. Zaradi racionalizma pa smo izgubili čut za ta jezik (glede tega izhajam iz resnic RŽVB).
Moderni znanost in tehnika sta na svetu ustvarili razmere, ki vzpodbujajo iskanje neke gotovosti, ki jo je mogoče najti le v svetu Duha. Vendar, racionalizem in materializem, ki ju tudi generirata, sta ovira na tej poti, od človeka zahtevata, da vsak dan znova plava proti toku tega našega sveta, česar pa seveda vsak ne zmore. To zahteva voljo, čvrst značaj, sposobnost misliti s svojo glavo.
Potrebno pa je še nekaj: sposobnost obračanja od zunanjega k notranjemu, pot do Resnice se namreč odpira na področju duše, Duh Resnico prinaša v dušo, torej v notranjost človeškega bitja. Problem pa je, da se človek Zahoda zadnja stoletja vedno bolj obrača k zunanjemu, danes smo pozunanjeni že do absurda, in neka notranja izkustva so za zahodnjaško miselnost nekaj nestvarnega, iracionalnega, lažnega, skratka – nič. Po-moderna pa naj bi se ukvarjala z razvojem notranjega, nadumskega, duhovnega človeka, z izgrajevanjem duše, z rastjo v Duhu. Zato se bo tu treba učiti tudi od Vzhoda, zlasti od indijske filozofije (znanosti, joge), ta civilizacija se namreč, nasprotno od Zahoda, ki se ukvarja s svetom materije, že dolga stoletja posveča raziskovanju notranjega in je s tega vidika mnogo naprednejša. In kakor ja sodobna Indija prevzela zahodno tehniko, bi Zahod moral začeti graditi svojo kulturo tudi na indijskih dosežkih.
