Piše: Franc Bešter, Zg. Besnica
S tem prispevkom zaključujem serijo člankov na to temo (o vzhodni filozofiji). V njem bom, kot že prej, seveda spet navajal Šri Aurobinda, to so misli iz knjige o njegovi integralni jogi. Gre za enega največjih indijskih filozofov, ki je zelo dobro poznal ne le indijsko jogo, ampak tudi zahodno kulturo in filozofijo in se obenem zelo dobro zavedal tudi žgočih, resnih problemov sodobnega sveta. Izredno lepo je znal artikulirati resnice o jogi, mistiki in okultizmu, o umetnosti, a tudi o zahodni duhovnosti (veri, krščanstvu) in zahodni filozofiji in načinu življenja, zato je zmogel oboje tudi na dovršen, nenadkriljiv način primerjati.
Te članke sem začenjal z njegovimi mislimi o sedanji razvojni krizi in s temi mislimi to pisanje tudi zaključujem, a ne zato, da bi širil grožnje in pesimizem, ampak zato, da bi se pošteno soočili z resnico in dejanskim stanjem, ker je edino na tem izhodišču mogoče začeti iskati neke izhode in rešitve: »Čas težav za vse, tako je za ves svet. Zmeda, stiska, nered in prevrat vsepovsod – to je zdaj splošno stanje. Boljše stvari, ki naj bi prišle, se pripravljajo ali rastejo za zaveso, slabše pa vsepovsod bijejo v oči. Dvom, malodušje, pojemanje ali izguba vere, plahnenje življenjskega navdušenja za ideal, zbeganost in uničeno upanje v prihodnost so splošne značilnosti današnjih težav. Obstajajo še hujša znamenja, npr. splošno naraščanje cinizma, odklanjanje vere v karkoli, upadanje poštenosti, velikanska pokvarjenost, čezmerno ukvarjanje z jedjo, denarjem, udobjem, uživanjem, izključujoče višje stvari, ter splošno pričakovanje čedalje hujših stvari, ki da čakajo svet. Zadeve se slabo obračajo in postajajo slabše ter bi lahko vsak hip postale še slabše kakor najslabše, če je to sploh mogoče – in v sedanjem zmedenem in razburkanem svetu se zdi mogoče karkoli. A najsi bo še tako paradoksno, so nekatere možnosti morale priti na dan, ker se jih je potrebno znebiti, če naj bi sploh prišlo do novega in boljšega sveta. Bile so v naravi sveta in so se morale dvigniti na površje, da bi jih bilo mogoče izčrpati ali izgnati.«
Šri Aurobindo ugotavlja, da bo treba čimprej najti odgovore na izzive sedanjega splošnega kriznega stanja na svetu (mnogi res ugotavljajo, da je na svetu danes »vse narobe«), z odlašanjem se bodo namreč stvari samo še slabšale, do neke takšne ali drugačne dokončne katastrofe. Danes mnogi govorijo tudi o propadu razsvetljenskega projekta (o tem sem že nekaj pisal). Gre za propadanje racionalistične, industrijske civilizacije, ki se je v naših časih razširila na ves svet, zato Šri Aurobindo govori ne o reševanju civilizacije, ampak sveta. Nekateri vidijo izhod v nekem novem razsvetljenstvu. Razsvetljenstvo: za filozofijo te epohe je bilo značilno poveličevanje Razuma, vzpon racionalizma. Res, v zadnjih časih je opaziti izgubo zaupanja v razum in njegove dosežke (znanost), kot posledica tega se po svetu širijo številne iracionalnosti in norosti. Zato bi bila povrnitev razuma in zlasti zdravega razuma nujna. Vendar pa osebno ne vidim izhoda v nekem novem razsvetljenstvu, zgolj »povrnitev razuma v gospodarstvo, politiko in naša življenja«, o čemer piše J. Heath v »Razsvetljenstvu 2.0«, še zdaleč ne bo dovolj.
Zakaj propad razsvetljenskega projekta oz. splošna kriznost moderne dobe, ki jo je prvo razsvetljenstvo ustvarilo, zaradi česar lahko trdimo, da se ta doba hitro bliža svojemu koncu? Ne gre samo za napake, ki jih je naredilo razsvetljenstvo 18. stoletja. Gre tudi za enostranski razvoj te civilizacije v zadnjih stoletjih, a ne samo za to: tudi za izgube, ki jih je Zahod zaradi tega razvoja doživel – zaradi nekih znanj, idej, vrednot, načina mišljenja in življenja, kar vse je prinesla moderna. Racionalizem in modernizem sta npr. povzročila pojav masovnega ateizma. Z nekimi znanji (ki so ustvarila moderno) je namreč prišlo tudi marsikaj škodljivega, celo nevarnosti. Tu bi rad izpostavil obračanje zahodnega človeka k zunanjemu. Evropski človek npr. se od renesanse naprej vedno bolj obrača v zunanji materialni svet, za kar sta najbolj odgovorni moderni znanost in tehnika, medtem ko se je Vzhod (zlasti Indija) zadnja stoletja(a že prej) ukvarjal predvsem z notranjim, duhovnim. Posledica je materializem Zahoda in njegov današnji duhovni polom, medtem ko je Indija zašla v hudo materialno revščino, ki pa danes izginja, saj zadnja desetletja ona prevzema tudi zahodna znanja in tehniko. Ali ne bi moglo biti eno od zdravil za današnji bolni Zahod prevzemanje dosežkov in spoznanj indijske joge? Zakaj ne krščanstvo? Krščanska civilizacija se je pokazala za neodporno na rušilne učinke racionalistične, industrijske civilizacije, poleg tega je zaradi povezovanja s politiko prišlo do prevrata krščanstva. Posledica vsega skupaj je, da je družba vržena iz ravnovesja in v dušah zahodnjakov vlada notranja, žgoča puščava. Zato ne vidim rešitev v nekem novem razsvetljenstvu, ampak v preseganju razsvetljenstva. Problemi sodobnega sveta so namreč postali tako kompleksni in težki, da je zgolj razum premalo. V čem naj bi bilo preseganje razsvetljenstva? V notranjem samorazvoju: umski človek naj bi se razvil v nadumskega, duhovnega človeka, in znanje, ki se je nakopičilo v Indiji, lahko k temu odločilno pripomore.
Jasno, Indija se je stoletja, bolje tisočletja poglabljala v skrivnosti sveta in človeka, in logično je, da je na področju duhovnega, notranjega prišla mnogo dalje kot Zahod, tam to ni filozofija, niti ni to vera, ampak znanost. Res je, tudi Zahod ima neke podobne tradicije (okultizem in hermetizem kot »sveto znanost o človeku«), a problem je, da je razsvetljenstvo to zavrglo kot del »mračne preteklosti«. Na nas je, da ne ponavljamo te napake, da do tega zavzamemo drug odnos in da začnemo uporabljati tudi široko področje tega izkustva.
